Jaz, komunist

Brat in njegova žena sta, za razliko od mene, ki sem bil desetletja v partiji, v šestdesetih izstopila iz partije. Rekla sta, da jima ne ustreza več. Presenetljivo ali pa tudi ne - političnih posledic ni bilo. Brata so pustili pri miru. Še več, potem je bil, kot "nepartijec", nekaj časa generalni direktor nekega podjetja. To je bil čas ene tistih liberalnih reform, ki jih je partiji na koncu vedno uspelo razvodeniti.

Vprašal sem brata, od kod se je vzelo to nenadno sklicevanje na partijo. Nasmehnil se je: odkar imamo samostojnost, se ljudje tako bojijo omeniti svoj prejšnji, "partijski" jaz, da to delam namerno. Zakaj bi se človek te preteklosti sramoval? In - se sramuje zaradi iskrenega prepričanja ali zaradi nove kariere?

Zares, odkar ni več "partije", se zdi, kot da je ni nikoli bilo. Številni njeni nekoč tako dejavni člani hodijo okrog kot ideološko sveže pobarvani mesečniki. Ljudje brez preteklosti. Ali pa o tej preteklosti govorijo skrivnostno.

Partija? Vanjo so, v najboljšem primeru, zašli. Ne, niso bili dolgo. Ne, v njenih strukturah niso zavzemali niti malo pomembnih položajev. Nihče ni bil niti sekretar partijske celice. Tako kot smo leta 1991 naenkrat pozabili, da je tam, južno od nas, nekakšna Jugoslavija, tako smo pozabili tudi na partijska leta. Brat, ki je s to partijo imel čiste račune, je bil kljubovalno ironičen: "mi, komunisti".

Obstaja pri nas celo stranka, o kateri morajo drugi reči, da je naslednica partije. Sama tega nikoli ne reče. Dela vse, da bi bila videti karseda zmerno socialdemokratska, v tistem smislu, v katerem se evropski levičarji najraje kažejo: čim manj radikalizma, revolucionarnosti, celo čim manj ukvarjanja s socialno sfero.

Čudno. Zdi se, da bi ta stranka, sodeč po razpoloženju "množic", danes spet bolj pritegnila volivce, če bi bila bolj leva in bolj socialna. Namesto tega se trudi biti karseda skromna in tiha, četudi se njene vrste ne množijo. Strah pred obtožbami, da ima karkoli s tisto "partijo", je močnejši od želje, da bi na volitvah dobila močnejši položaj. Zdi se povsem zadovoljna s "pozitivno stagnacijo". Samo ne partija!

Partija se je v vzhodnoevropskem in evropskem smislu pravzaprav odrezala bolje, kot bi po njenem zatonu v devetdesetih lahko pričakovali. O poljskem predsedniku, nekoč liberalnem komunistu, ne bom niti govoril (to ga med desnico seveda ne rešuje). Niti o Madžarih liberalne usmerjenosti. Pojdimo na Downing Street! Tam domuje Peter Mandelson, natesnejši sodelavec Tonyja Blaira, ki je nekoč v žepu nosil knjižico britanske komunistične partije.

Evropa je preprosto prepolna bivših komunistov, ki energično in nadarjeno vtirajo pot globalnemu kapitalizmu in javnost tu in tam veselo spomnijo, da je globalizem pravzaprav prvi opisal Marx v Komunističnem manifestu. Peter Mandelson zdaj pravi, da se v družbi nesramno bogatih počuti povsem naravno.

Zgodovina je neizprosno sarkastična. Lahko rečemo, da brez komunistov - in s tem tudi brez partije - ne bi bilo današnje tranzicije. Kdo je mračno obtoževal naše politične in gospodarske vrhove, da so samo prikriti nadaljevalci "nomenklature"! Zakaj se sramovati te besede, ki je pravilna in pravilno zrcali naše stanje? Si lahko predstavljamo vzpon nove Slovenije brez "rdečih direktorjev"? Kdo bi brez njih vse to vodil? Zaprašeni profesorji iz skritih kabinetov fakultet in inštitutov? S tranzicijo ne bi bilo nič.

Tako kot so novo dobo v Rusiji začeli sinovi KGB-ja (Andropov, zdaj trdijo, da tudi famozni Berija), tako je pot tranziciji pripravilo novo, liberalnejše krilo partije. Pri nas so se ugledneži pred kratkim spet pohvalili, da nam je demokracijo prinesel šele Demos. Ko bi vsaj! Demokracijo so oznanile zdaj pozabljene izjave komunistov o pripravljenosti na miren "sestop z oblasti". Brez tega niti ne bi bilo Demosa.

Gre preprosto za to, da moramo pošteno premisliti in reči, da vse, kar je razglašeno za črno, tudi ni bilo črno. Bile so tudi bele packe. Vprašajmo sodržavljane, ki so bili deležni sadov socialne nege. Ali še imamo možnost, da bolnemu članu družine - brezplačno - zagotovimo medicinsko sestro na domu?

Komunizem je na smrt zbolel, ker, seveda, ni znal izvesti demokracije, tiste politične. To je Leninu le leto po oktobrski revoluciji očitala Rosa Luxemburg. Preden so jo ubili kot komunistko. Ni šlo. Želja po harmoniji, imenovani birokracija, je bila tudi med komunisti premočna. Boljševiki pa so preprosto nadaljevali carsko tradicijo samoderžavija. Drugi so nadaljevali rusko tradicijo, ker je niso niti opazili. Liberalcev ni nikoli bilo veliko, pravovernih partijcev na pretek. Vendar so, na koncu, zmagali maloštevilni liberalci. To je konec obdobja.

Timothy Garton Ash, publicist, je v Guardianu pred kratkim opozoril na nenavadno neskladje. V zahodni Evropi lahko kavarni ali baru nadenete ime, na primer, KGB (v Celju imajo kavarnico Stalin!), nikjer pa ne morete imeti bara Gestapo. Fašizem in komunizem se v očeh javnosti vendarle razlikujeta, mogoče zato, ker je prvi zrasel iz rasizma in nacionalizma, drugi pa se je začel z ideali, ki so se šele pozneje skvarili.

Ne bi se bilo treba sramovati zaradi tiste partijske knjižice. Pa se vendar sramujejo. Malo je takih, ki bi kot moj ironični brat pogovor začeli z besedami "mi, komunisti". Čeprav se je veliko tega, kar nas obkroža, začelo ravno z njimi. Sramujemo se avtomatično. Tudi jaz, včasih.