Pank ni mrtev: pank je v penziji

"Ej, zadnjič sem bil na koncertu," mi je med nedeljskim sprehodom razlagal prijatelj, ki mu po tridesetem ni postalo vseeno za te reči: "In pazi, to je bil slovenski koncert s slovenskimi besedili, pa me po dolgem času zaradi tega ni bilo sram." Govoril je seveda o nedavnem reunionu Pankrtov s krovnim naslovom NČ SE NE PREMAKNE: "Sijajno so ga žgali, pa tudi njihova ljubljanščina izpred toliko in toliko let je delovala totalno sveža. Ma ne samo, da me ni bilo sram, celo kar malo ponosen sem bil. Dragocen občutek. Dejansko so zapolnili celo Halo Tivoli, največji frajer tam gori pa je bil Pero Lovšin ... Mislim, človek je v tem vmesnem času res pel že tudi tako totalno sranje, da smo ga nekateri že zdavnaj odpisali ... Ampak zdaj je pa svojemu pank imidžu dodal ravno pravo mero tistega jarega barona iz kasnejših let in iz vsake celice mu je žarel en tak nenadjebljivi KVA JE?!?! attitude."

Bog ve, da je vzdolž tiste trase ob Ljubljanici več kot dovolj na tričetrt razpadlih pajzlov - in tudi ime bara, v katerega sva se na njegovem domačem terenu Kodeljeva namenila, mi je delovalo ravno pravšnje za kako žlahtno špelunko, ki so ji pozabili povedati, da ne sme več obstajati ... Ampak gostilna, v kateri sva se na njegovo željo dobila, je bila prej nobel kot zakotna. "Od prestiža se zvrti" je bilo brez vsake ironije naslovljeno glasilo, ki so ga talali direktno ob vhodu, na stenah pa so visela hvalisanja o preteklih dosežkih, recimo "Dober tek, miss sveta!"

Oseba, ki se je pod vzdevkom Perči Gnus nekoč metala po najbolj svinjskih odrih tostran Tirane, se je pojavila skoraj točno ob uri in je delovala kot povsem normalno zanemarjen in absolutno abnormalno utrujen štiridesetletnik, ki ima milijardo kratkoročnih skrbi. Ves čas ga je brez kančka milosti histerično nadlegoval mobitel, imel je neko hudo frko. Ustvarjal je vtis človeka, ki se mnogih nekoč še kar pomembnih stvari spomni v najboljšem primeru na četrt. V pogovoru je puščal maksimalne možne tišine med povedmi, da je to sploh še lahko bil pogovor - a se je glede na povedano pogosto splačalo počakati. Nakremžen kot asket po nekarakteristično židani noči je naročil decidžusadecivode.

O njegovih zmagovitih osemdesetih je bilo napisanega že marsikaj, konec koncev to tudi ne bo njegov prvi portret na teh straneh. Pred približno petnajstimi leti je kolega Ogorevc spisal več kot 22.000 znakov dolgo insajdersko biografijo, ki jo je maltene polovico posvetil portretirančevim ekskurzijam v polje nenamerne homoerotike. V srce se je najbolj vtisnila zgodba, kako je skušal frontmena Pankrtov neke noči turški kamiondžija v flanelasti ohlapni pižami večkrat zapored naguziti s svojim "velikim in sluzastim kurcem", kljub temu da je zraven v kamionu spalo dekle, ki je kasneje postalo Perotova žena. A kot že rečeno: te reči so že bile izdatno dokumentirane. Zato ker nas mnogo bolj kot Pero takrat zanima Pero zdaj, torej samo par skoraj random utrinkov.

Kot otroka ga je v primerjavi s kasnejšimi generacijami definiralo to, da so doma televizijo dobili šele konec osnovne šole - in je torej domov v kratkohlačnih letih tako kot vsak normalni mulo hodil samo, ko je bil lačen. Ogromno je igral nogomet in tenis, na smučeh je stal že s tremi leti. V srednješolskem glasilu niso hoteli objavljati njegove poezije (za ilustracijo: pesem Bruhajmo vsi, bruhaj tudi ti!, ki jo je kot parodijo na hipijevstvo, socializem ter ostale "magične občutke skupnosti" spisal konec osnovne šole, so kasneje uglasbili Pankrti).

V času, ko so kljub rušečemu se socializmu cariniki kot moralni inšpektorji švercarje trdega fuka načeloma lahko tudi zaprli, je diplomiral z nalogo "Pornografija kot družbeni pojav". Profesorjem se je zdela zadeva zanimiva in so mu dali celo oceno devet, doma so bili pa tako ali tako že vsega hudega vajeni in so bili predvsem veseli, da je diplomiral. Njegova prva služba je bila služba agronomskega novinarja na Novih brazdah (ker je bil to mesečnik, je šlo za ravno pravo kombinacijo dela in vinskih kleti). Na dan legendarnega prvega koncerta Pankrtov v moščanski gimnaziji je dobil pismo kasnejše žene o tem, kako je med trganjem grozdja v deželi Napoleona in šampanjca spoznala nekega strašno zanimivega francozarčka, in tudi zato je bil njegov večerni nastop še toliko bolj legendarno steklinast. Po osamosvojitvi je na volitvah nastopil na listi takratnih alternativcev in se zavzemal za to, da bi bilo treba delovnim ljudem na delovnih mestih omogočiti vsaj eno uro spolnega življenja na dan.

Danes v direktnem nasprotju z večino 'stroke' zagovarja tezo, da pank ni mrtev: "Poglej, penzionisti niso mrtvi. Vsaj tehnično še živijo. Muzika pa ponavadi živi še dalj kot penzionisti. New Orleans jazz še vedno živi, po vseh teh desetletjih!" No, ampak kot najbolj živa ideologija svojega zgodovinskega trenutka je pa najbrž docela mrtev? "Mah - daleč od tega, da bi bil pank tudi prej kakorkoli moden. Tako se morda komu zdi zdaj, takrat pa sploh nisi mogel imeti tega občutka. To, vsaj pri nas, nikoli ni bilo ne vem kako... množično. Nažiganje kitar in nestrinjanje s statusom quo je bilo prisotno tako prej kot potem. Danes recimo zelo rad poslušam Kings of Leon in se mi zdi, da imajo temelje zelo trdno postavljene v panku."

Dramatično zdrs iz panka osemdesetih v hedonizem devetdesetih ni bil pri nikomer očitnejši kot prav pri njem. Tak je bil vsaj moj vtis, a je Pero samo odmahnil z roko: "Hedonizem lahko živiš kje poleti ob Sredozemlju, če imaš ob sebi dovolj grozdja, bab in igralcev lutnje. Glej, če imava pet minut, potem prav, potem sem hedonist - če jih imava petnajst, potem sem pa zraven tudi marsikaj drugega." Recimo? "Hja, vedno me je zanimalo raziskati, kako emocionalen, čustven in romantičen si lahko, pa da je to še vedno dobro sprejeto. Vedno me je fasciniral osnovni dialog med užitkom in grehom, med napijanjem in mačkom, med vero in realnostjo."

Je pa res, da so ga v devetdesetih začele vedno bolj zanimati pozitivne zgodbe. 'Glasba dobrih vibracij' mu je bila tako ali tako vedno najbližje - kužni nihilizem Pankrtov je bil zanj vedno samo logično pretirana reakcija na vse tisto harmonično plozanje o zmagovitem socializmu. "In ker je potem v devetdesetih opisovanje realnosti v umetnosti postalo tako totalno črno, sem šel spet kontra in so me pritegnile prijetnejše nianse."

Kapitalizem, pravi, gotovo ni čisto tak, kot si ga je predstavljal takrat v najkremenitejših letih, ampak ker je imel sam v tem času par res krasnih obdobij, se ga tudi ne bi spodobilo povsem popljuvati. Sicer ni investiral v nobene delnice, je pa v tem času naredil okrog deset plošč in imel kakih tisoč koncertov.

Dnevne politike ne spremlja in ga tudi ne zanima. "Problem kapitalizma je seveda neskončno širši kot problem slovenske politike. A kaj, ko je pri dandanašnjem protestu tako težko vedeti, kaj je iskreno in kaj kdo plačuje. Roko na srce - pa ne more biti vendar neki Che Guevara globalna ikona moderne levice! Svojčas so nas, Pankrte, metali v isti koš kot Clashe - kar je bilo po eni strani laskavo, po drugi pa se mi je zdelo totalno butasto, saj smo izhajali iz diametralno nasprotnih pozicij! Clashi so z desnosredinskega zahoda hrepeneli po neki mitološki levici, mi pa smo iz države, kjer je na papirju vladala 'proletarska levica', hrepeneli po svoboščinah na zahodu. Okej, v praksi smo to potem elegantno rešili tako, da smo rekli, da se oboji borimo za užitek v rokenrolu. Ampak takrat nisem videl nobene legitimne politične rešitve ne na levici ne na desnici - in po pravici povedano, je ne vidim tudi danes." Ko ga vprašam, če je bilo revivalu tudi zato naslov NČ SE NE PREMAKNE, po krajšem razmisleku odvrne, da najbrž res ... Čeprav da ne on ne Grega (Tomc) zadev nista razčlenila "tako globoko", ampak sta istoimenski komad preprosto slišala na radiu in takoj pomislila, da bi bil to ravno pravšnji naslov.

Na lanski turneji po Jugi so imeli pet nastopov, v kontrastu z domovino pa jih je presenetilo to, kako veliko mladih je tam prišlo na koncerte. Takih, ki so znali tekste in kupovali majice. Novinarji so jim posvečali ogromno pozornosti in jim v usta sami polagali neke teze, ki jih niti ni bilo smiselno spodbijati. Na nastop je prišlo med tristo in tisoč ljudi. Ekscesov ni bilo nobenih. V Zagrebu se je sicer prikazalo par skinov, ampak zato, ker so hoteli zastonj dobiti majice z napisom PANKRTI. Drugi kontrast, ki je Petra presenetil, je bila zakajenost prostorov. Na srečo si je priskrbel najboljše suhe slive, kar jih je tam doli mogoče dobiti, zato glas od dima ni trpel. Drugače pa splošni vtis: stvari se niso tako zelo spremenile.

Kar se tiče morebitne prihodnosti Pankrtov, neko novo ustvarjanje za zdaj ni realna varianta. "Po Sloveniji načrtujemo novo klubsko turnejo, pa spomladi kakšen open-airček, kaj več pa ..." Pero ima kot solist eno novo ploščo že posneto, drugo pa že natiskano (misel, da ob tem podatku izpade kot deloholik, razblini z mahljajem, da ni zadnja tri leta razen Greatest Hits izdal ničesar). Poleg tega imajo Pankrti tudi en tak svoj "kodeks pojavljanja" - če bi se spravil z njimi delat novo ploščo, potem bi hotel, da bi bila to res taka totalno pankrtska plošča, on pa v zadnjem obdobju samega sebe najbolj zabava prav z narodno-zabavno glasbo.

Pa še drugi pomisleki so. Ko so pred meseci hodili okrog in po Ljubljani iskali plac za vadbo, so lahko našli same ledene kleti, in to se jim je precej gravžalo. Resno so se že nagibali, da bi šli trenirat v Vipavsko dolino blizu neke fine vinoteke - ampak to bi potem skoraj gotovo izpadlo precej ležerno in penzionistično. "Hudič z albumom Pankrtov je v tem, da se jih ne da načrtovat. Nismo mi kot Stonesi, ki grejo za en mesec na Karibe - ne moremo mi za en mesec v Fužine ali na Jesenice in prit nazaj z novo plato, ha ha ha! Žal ne gre tko, da bi se pač pridružil enemu sindikalnemu protestu in dobil inspiracijo. Najhujše je, če se TRUDIŠ z radikalnostjo. Hujše od tega zna biti samo, če se lotiš globalnih problemov. To še Trockemu ni ratalo. Pa je bil zelo sposoben."

Se mu zdi Lublana zdaj manj bulana, kot je bila tisti čas? Na Viču so še vedno kmetje, na Mostah so delavci (taki, ki delajo v tovarnah), pa še cirkusa ni več ... "Ja, to imaš prav. Zdaj niti cirkus ne pride več, in te naše javne proslave se mi zdijo strašno klavrn nadomestek. Najbolj me je prizadelo, kaj se je v Ljubljani zgodilo z nogometom. To je bil dobesedno tisti končni udarec, ki je mesto pahnil tisoč kilometrov stran v sivo praznino. Praznino, ki je tisti fantje, ki bodo zdaj pol leta hodili k nam, ne bodo mogli zapolniti. Ene parim nam je to resno porušilo ritem življenja. Spomnim se, kako je Peter Božič jokal na tisti zadnji tekmi Olimpije - v meni se je pa ta bes zelo počasi razraščal in še danes tli. Zelo močno. Zaradi tega sem se odločil, da ne bom več pisal v ljubljanščini. Plata, ki jo mam že natiskano, je v celoti v angleščini."

Najbolj se mu gravža to, kako lahko bi bilo klub rešiti pred propadom. "Ma prav težko se zadržujem, ko pomislim, da bi lahko Olimpija obstala z denarjem, ki ne bi bil bistveno večji od tega, kar dobi občina za petletno najemnino lokala na Prešernovem trgu. Ali pa, ko pomislim, da so bili v zelo resni igri italijanski prehrambeni investitorji, ki bi investirali v štadion in v moštvo, s katerim bi lahko klub prišel v ligo prvakov. Ampak ustreznim inštancam to ni ustrezalo - in namesto da bi ob sredah zvečer gledali Olimpijo in imeli za deset procentov cenejši kruh, je pač tako, kot je. Ker če je kaj jasno, je jasno to, da trgovcem v Sloveniji nič ne manjka ... Saj nimamo ravno tako odprtega trga, kot naj bi ga imeli." Ko sem se ga čutil dolžnega malce konkretneje poprijeti glede vseh teh navedb, se je samo nasmehnil: "Ne, ti podatki niso uradni, sem jih pa slišal iz top vira. Poleg tega, daj no mir - pa nisem jaz zato klele, da stresam točne podatke, ampak zato, da provociram, ha ha!"

Na koncertu, tako mi je poročal prijatelj iz prvega odstavka, je z odra pomenljivo zahropel, da danes ne bodo igrali komada Janez Kranjski Janez, ampak raje Totalno revolucijo. Kar je za tiste, ki poznajo besedilo ("Totalna revolucija za njega ni rešitev / Janez kurbin sin hoče samopotrditev"), sila jedek komentar na trenutno politično situacijo v državi. Kljub temu je Pero Lovšin, ko ga vprašam o največjih razlikah med njegovo percepcijo Janeza Janše iz skupnih malonogometnih dni in današnjim velikim vodjo, še kar zadržan, njegov ton pa presenetljivo mehek: "Janez, hja ... Pa veš, ti dve percepciji niti nista tako zelo nezdružljivi. On se je že takrat zelo poglabljal v spletke vladajočih. To ga je blazno fasciniralo, za razliko od nas, ki smo te reči obdelali v dveh ali treh stavkih in prešaltali na babe in rezultate. Poleg tega se je bil že takrat specializiral za obrambo ... Bil je odličen obrambni igralec, tam mimo njega se ni prišlo ... Čeprav pri tem ni bil kostolomec, tako kot kdo z Mladine, ki bi ga lahko omenil."