Miha Mazzini

Kar nekaj let je že preteklo, odkar sem ga zadnjič klical, zato me je bilo malo strah, da ni slučajno vmes zamenjal številke ... A ko je med zvonjenjem iz napravice v vsej zmagoviti saharinskosti zadonela otroška pesmica Zajček dolgoušček (bel imaš kožušček itd.), me je takoj nehalo skrbeti. Nazadnje sem ga iz službenih razlogov klical, ko ga je tožil lastnik Čajnice, češ da je v svoji kolumni preveč brutalno žalil njegove zvarke. Iz tega procesa ni bilo po dolgih letih mletja slovenskih sodnih mlinov potem sicer nič, ampak naj ne bo pomote: Miha Mazzini je človek, ki jemlje svoj čaj krvavo resno. Ravno pred kratkim mu je uspelo uresničiti dolgovečne sanje: takoj po tem, ko je osvojil črni pas v karateju, se je s kolegi odpravil na festival v Guči in sredi največjega četniškega hektolitre-rakije-goltajočega urnebesa udaril po šanku ter zahteval: "Čaj od kamilice, molim! I to odmah!" Muzika - v nasprotju z vnaprejšnjimi fantazijami - sicer ni nehala igrati, so se pa vsi naokrog od čiste izvenkontekstnosti pošteno zdrznili. Glavni protagonist tej pustolovščini danes pravi "test moje fizične moškosti".

Miha Mazzini je pisatelj, za katerega sicer še ni slišala kulturna urednica nekega top slovenskega dnevnika (obstaja konkretna anekdota), je pa zanj slišalo kar nekaj slovenskih bralcev. Njegov prvenec Drobtinice se je svojčas prodal v krepko čez petdesettisočni nakladi, kar je za 99 posto krakozijskih škrabarčkov pred in po tem nič manj kot bajeslovna cifra.

Danes se lahko pohvali, da so bili njegovi romani objavljeni v osmih svetovnih jezikih. "Res je, da sem pri tem štetju uporabil nekaj, čemur rad rečem 'stari JNA trik' ..., namreč da sem štel slovenščino, srbščino in hrvaščino - ampak konec koncev imamo pri nas tudi osebke, ki so bili prevedeni v več kot petdeset svetovnih jezikov ... Vsaj če pogledamo njihove vloge za subvencijo z ministrstva za kulturo. Res je, da se potem rado izkaže, da se lahko pohvalijo izključno z na lastne stroške prevedeno štirivrstično pesmico, ampak hej. Osem jezikov bi se utegnilo komu zdeti skromno, a to je poštena cifra, na katero sem pošteno ponosen."

Med osmimi jeziki je seveda tudi angleščina, ki čedalje bolj pomeni prvo in osnovno merilo uspeha. Svojčas je Miha svoje prevedene romane pošiljal tudi v razne Nemčije, a so ga tam potem itak vedno vprašali: Ti, kaj so pa Američani rekli? Američani so nazadnje sicer rekli okej, a šele po dolgi in naporni odisejadi. Čeprav je do danes Miha v Ameriki objavil kar tri romane (Guarding Hanna, The Cartier Project in The King of the Rattling Spirits), za zdaj še ni obogatel.

"Veš," reče in srebne kaj drugega kot vroče kamilice, "marsikdo ne pozna osnovnih številk. V Ameriki vsako uro izide v povprečju 22 knjig, s tem da se tiska samo odstotek vsega, kar pride pred agente. Z najbolj preprostim izračunom torej ugotovimo, da se v Ameriki na uro napiše več kot 2000 knjig. Avtorskih honorarjev ni, le odstotek od prodaje. In samo nekatere od vseh teh knjig se prodajo v zadostni količini, da avtorji od njih živijo. Slovenija je sociala: vsak dobi nekaj malega. Amerika je loterija: en sam dobi ogromno."

Začelo se je varljivo dobro. Dva izmed desetih urednikov največjih newyorških založb sta dala romanu Guarding Hanna (pri nas je izšel kot Telesni čuvaj) zeleno luč ... A kaj, ko mora enako storiti vsaj še eden izmed oddelkov Marketing ali Sales (skupni rezultat mora biti vsaj 2 : 1) - to pa se v tem primeru ni zgodilo. "Žal imam kot pisatelj s stališča ameriškega trga eno strašansko hibo: po demografskem ustroju sem najslabša možna mišunga. Bel moški heteroseksualec, ki nima AIDS-a in doma ni bil politično preganjan. Slabše ne bi moglo biti. Rekli so mi, da me preprosto ne znajo prodati. Da nimam nobenega t. i. 'hitrega označevalca'. Res, ha ha, agenti so me potem dejansko spraševali in rotili: 'Pa si res prepričan, da nisi gej? Ali pa kaj resneje bolan?'"

A Miha se ni dal in je pač šel tja, kjer so ga hoteli. Tudi Stephen King je sprva dobil okrog 250 zavrnitev (spomnimo se lahko sicer, da je bil njegov prvi roman Carrie dejansko še kar zanič), kar je bila v tem poslu takrat neka najbolj normalna in realistična cifra ... Vmes pa so se škarje selekcije samo še naostrile.

Mihatovi romani so nazadnje izšli pri drobni založbi SCALA HOUSE PRESS, za katero najde pisatelj same najlepše možne besede. "Ma tam so se res potrudili. Denarja ni bilo seveda sicer nič, sem pa dobil iz vsega ven dve krasni ameriški turneji. S tem da je šlo za res no-budget varianto: dajo ti spisek ameriških mest in ur, ko moraš biti tam, krijejo ti stroške motelov in ti v roke porinejo ključ najetega avtomobila. Vse drugo je kompletno prepuščeno tebi. Fenomenalno je bilo. Edina napaka je bila, da si za s sabo nisem zapekel CD-ja najljubših country komadov vseh časov, ha ha ha!"

Vseameriška turneja je kulminirala na velikem literarnem/knjižnem sejmu v Seattlu, kjer je na odru nastopil v duetu z resnično literarno megazvezdo Chuckom Palahniukom (The Fight Club). "Po nastopu mi je okrog vratu padel šef moje založbe, me objemal ter mi navdušeno napol hlipajoče zagotavljal: YOU'RE NOT SLOVENIAN!!! YOU'RE NOT SLOVENIAN!!! - kar ni in ni mogel nehati. Jaz sem tam stal ves zbegan in pojma nisem imel, kaj se dogaja ... Dokler mi ni gospod razložil, da ga je bilo pred nastopom blazno strah, ker da vedno, ko gre na knjižni sejem v Frankfurtu, ob štantu z napisom Slovenia vidi same pijandure ... Take, ki si jih ne bi upal postaviti na noben oder, kaj šele v duetu s Palahniukom. Priznal mi je, da so imeli ves čas pripravljeno zamenjavo, da sredi nastopa vskoči namesto mene, če bi se vendarle izkazal za samo še eno tipično pijansko strašilo, kakršna v Frankfurtu slovenski štant vsako leto znova spreminjajo v šank. Takrat sem se zavedel: mater, ne samo da je tisti denar, ki ga Republika Slovenija nameni za promocijo našega izročila v Frankfurtu, vržen stran ... Očitno je dejansko kontraproduktiven!!!"

Roman Guarding Hanna se je zato, ker Miha nima AIDS-a in ker pošiljajo manjše založbe svoje knjige samo v neodvisne štacune, prodal samo v normalni količini, to pomeni nekje od 1000 do 2000 izvodov. Ampak - in tukaj vskočijo aktualistične fanfare! - ker je požel tako dobre kritike, se je večja založba pod okriljem Random Housa odločila, da knjigo vendarle lansira tudi v največjih prodajalnah po vsej Ameriki. "Takole bom rekel: čez lužo so vsi tisti kelnarji, ki niso igralci, romanopisci. Na milijone je takih. In zato obstaja izrazita gradacija: na najnižji stopnički si samo 'author', neskončno več prestiža dobiš kot 'published author' ... E, jaz bom pa zdaj skočil še stopničko višje in bom 'Random House author', torej pisatelj, ki objavlja pri eni izmed največjih vseameriških založb. Priznam, na to sem neskončno ponosen. Je že vse podpisano. Zgodilo se bo maja. Do sedaj je kaj podobnega v tem merilu, kolikor mi je znano, uspelo samo Borisu Pahorju še pred leti ... In nedavno Brini Svit."

Mimogrede, ko je Chicago Daily Tribune roman Drobtinice (v Ameriki izšel kot The Cartier Project) uvrstil med deset najboljših romanov leta, torej direktno ob bok raznim Salmanom Rushdiejem in Philipom Rothom, je Miha notičko o tem poslal na STA, tako kot je pošiljal tudi obvestila o tujih izdajah svojih knjig. Navadno niso nič objavili, zato jih je poklical in pobaral, kako to - a so mu zbegano odvrnili, da niso preprosto še nikoli slišali zanj.

Take epizode so pravzaprav zelo tipične. V dvajsetih letih ustvarjanja ni bil nikoli niti nominiran za kakšno resno nagrado slovenskega literarnega establišmenta. Pred leti je v intervjuju za Playboy potarnal, da je najbrž edini pisatelj pri nas, ki je napisal osemnajst knjig, pa ga niso še niti enkrat samkrat povabili v katerokoli kulturniško oddajo na nacionalki ... In razmerje 18 : 0 se je v vmesnih letih spremenilo izključno vtoliko, da je pač napisal še kakšno novo knjigo.

Za vse to po njegovem obstaja zelo konkretna razlaga: "Pazi, saj niti ne bi tako na veliko cmizdril zaradi televizije, ampak problem je v tem, da pri nas ljudje, ki odločajo o kulturniških stvareh, praviloma niso ljudje, ki bi veliko brali - ampak so to ljudje, ki veliko gledajo televizijo. Torej mi nepojavljanje na njej zelo škodi. Ampak jaz sem se itak zafrknil že na samem začetku, v času Drobtinic. Ker vedeti moraš nekaj: prvenca pri nas sploh ni težko izdati. Pravzaprav je strašljivo lahko, ampak takoj potem nastopi tisti pravi ključni trenutek - trenutek izbire, kateri izmed glavnih klik se boš pripopal, da te bo furala naprej. Jaz sem Drobtinice poslal na revijo Literatura, založba Aleph, a sem jih potem umaknil in z njimi tvegal na natečaju pri Prešernovi družbi - česar mi močna klika okrog Literature ni nikoli oprostila. Prve pozitivne kritike sem začel dobivati šele z zadnjo zbirko zgodb, ker se je vendarle očitno začela menjati generacija kritikov. Poleg tega imam pa še tako nesrečno naravo, da se po raznih člankih in kolumnah kar naprej s kom kregam, ker me je kaj zbodlo. Tako kot tisti osebki, s katerimi sem se udaril zadnjič v Dnevniku ... Kako lahko ista oseba sedi v vseh treh literarnih komisijah v istem letu?Kaj takega bi bilo seveda v razvitem svetu povsem nemogoče. Ker sem odrasel pri versko blazni stari mami, je v meni globoko vprogramirana neka škodljiva naivna poštenost. In zamere se iz leta v leto kopičijo."

Po Mihatu obstajajo pri nas za pisatelja tradicionalno štiri osnovne strategije preživetja, in sicer:
skrajno pizdolizništvo,
pisanje kot hobi, takole popoldne in čez vikende,
migracija v tujino,
hiperprodukcija na račun kakovosti.

V zadnjem času so ostale na voljo samo še tri, saj zadnja, d), v resnici ne obstaja več. "Poglej samo novi cenik avtorskih honorarjev Društva slovenskih založnikov! Tam so namreč - kar je še ena reč, zaradi katere bi nas zunaj blazno pisano gledali - poenotili cene! In zdaj za napisano dramo avtor dobi 1400 evrov bruto. S tem, da je drama tam najvišje vrednoten žanr. Pa saj to je noro. Človek bi moral, da bi živel na minimumu, na leto torej napisati 12 dram! Če ima familijo, pa 24!"

Sam je že zdavnaj posvojil strategijo b), torej pisanje kot hobi. Ves čas se ukvarja tudi z udejanjanjem strategije c), a to je za Slovenca, ki si kruh služi z jezikom, najtežja možna pot. Ne le da naglo pada vrednost avtorskih honorarjev, temveč se enako naglo višajo tudi tarife za prevajalce. Pred petnajstimi leti je dal za prevod romana pol svojega slovenskega honorarja, na prelomu tisočletja je bilo razmerje ena proti ena ... Za Trenutke spoznanja pa je moral dati ves svoj honorar in še petdeset odstotkov ekstra. S tem da (mnenje podpisanega) je angleščina, ki jo potem za ta denar dobi, daleč od optimalne. Država mu pri tem nikoli ni kaj preveč pomagala. Neki uradnik mu je nekoč celo razlagal, da se bojijo, da bi mu kdaj v tujini dejansko uspelo in bi s tem obogatel ... Ter da bi potemtakem kdo lahko državi očital, da je financirala njegovo bogatenje.

Tako ima Miha, ki je bil prej dolgoletni svobodnjak, že pet let redno službo, in sicer kot svetovalec za tehnična vprašanja pri Mobitelovi hčerinski firmi za multimedijske vsebine. S tem ima seveda svoje težave, a je realist: ima dva otroka. Človek, ki je svojčas pisal legendarne članke za popularizacijo računalniške kulture, ta trenutek nima neke konkretne nove tehnologije, ki bi ga fascinirala. Še najbolj naj bi bil to You-Tube, ki ga vidi kot neke vrste filmčkarski Divji zahod. V prostem času tudi sam posname kak kratki film, s profesionalnimi igralci in kamermani, ki pridejo delat seveda zastonj.

Ko ga vprašam, kakšno je njegovo mnenje o "slovenskih klasikih", mi odgovori, da je doživel pravo razodetje, ko je moral nekoč omizju evropskih kolegov podrobno razlagati Skodelico kave. Potem ko so Italijani, Nemci in Francozi povedali vsak po eno svojo klasiko, ki je izoblikovala tradicijo njihovega nacionalnega zgodbarstva, je prišel na vrsto tudi on ... In se takoj znašel v precejšnji zadregi, saj od drugega odstavka naprej kolegi preprosto niso razumeli notranje logike pripovedi.

"In takrat sem se tudi sam zavedel, kako globoko so vame tako kot v vsakega Slovenca vprogramirane neke slaboumne patologije, ob katerih lahko normalen človek samo osuplo mežika. Mislim, res sem se jim potrudil razložiti to docela sprevrženo psihološko vojno med dvema odraslima otrokoma - torej med faliranim študentom, dokazanim lažnivcem in nenasitnim pijancem ter med njegovo čustveno pohabljeno materjo, ampak se mi zdi, da nazadnje niso kaj dosti razumeli. In takrat sem se šele zavedel, kakšen totalen uničujoč strup je to bil za nas vse, ta klerikalni janzenistični moralni relativizem, ki po teh dolinah tako uspešno hara še danes ... Danes morda še malo bolj kot včeraj, saj recimo spremljam naše psihoterapevtske žurnale, recimo zadnjo številko revije Kairos, od koder se lepo vidi, da je pod to vlado država tisto, kar je ostalo od javno financirane psihološke pomoči, skoraj v celoti potisnila v roke jezuitov, torej mašinerije okrog Christiana Gostečnika in podobnih."

Poleg pisanja knjig je v zadnjem času še en njegov hobi pisanje doktorata. Najprej je štartal na področju medijskih študij, a je po treh mesecih branja slovenskih blogov ugotovil, da bo šel direkt v ludnico, če bo moral prebrati še enega samega. Zato je presedlal na tisto, kar ga je zanimalo že prej: zavest, kreativnost in trenutek ustvarjalnosti, vse lepo podprto z nevrologijo in kibernetiko.

Že drugo leto tako golta strokovne knjige in se ukvarja s superteorijami - ena izmed njih recimo pravi, da so se centri za govor v naših možganih med preklopom z opice na človeka tako močno razvili na račun centrov za telepatijo. To naj bi med drugim dokazal primer deklice, ki so jo starši šestnajst let držali privezano na stolu v temni sobi. Sicer se ni nikoli naučila govoriti, je bila pa po osvoboditvi zmožna z mislimi čez cesto naročiti neki naključni gospe sredi prometnega zastoja, naj skoči ven iz avta in ji prinese šumeče plastične vrečke iz prtljažnika.

To so dokumentirane reči. To so dejstva. Kot del ustvarjalnega procesa na poti do doktorata se je Miha prav to sredo odpeljal v neko budistično zavetišče v Italiji, kjer se je dal za deset dni zapreti v totalno osamo, da bo meditiral. Tega se je vnaprej blazno veselil, pa tudi pisanega sveta možganskih skenerjev, ki ga čaka februarja.