Stane Špegel

Kaj imajo skupnega velenjski Titov spomenik, ki velja za največji spomenik nekdanjemu jugoslovanskemu voditelju na svetu, newyorški Kip svobode in kip Kristusa Odrešenika nad Riom de Janeirom? Na prvi pogled ne veliko, a so se vseeno znašli na isti razglednici, ki je pred časom zakrožila po Sloveniji. In ni bila edina. Tu je še razglednica z zamišljenim Titom pod newyorškimi nebotičniki. Pa s partizani, ki korakajo pod Kipom svobode. Potem so tu še razglednice brez političnih protagonistov. Recimo razglednica kipa Antona Aškerca, teleportiranega na vrh pariškega Slavoloka zmage, ki je nato z Elizejskimi poljanami vred prestavljen v džunglo nebotičnikov. Ali pa kipa Dekleta ob morju, ki že osem desetletij stoji v Velenju, tokrat pa je končno prestavljen ob morje, s senčnikom, ki ščiti pred nadležnim soncem, vred.

"Ljudje vsak dan hodimo mimo spomenikov, a jih sploh ne opazimo. Zato sem želel spomniti nanje. Malo sem eksperimentiral s tem, kako bi se naši spomeniki obnašali v drugih prostorih, in kakor vidim, bi se kar dobro obnesli," pravi avtor razglednic, v črno odeti in praviloma redkobesedni skladatelj in multimedijski umetnik Stane Špegel.

In kaj je pravzaprav naredil s spomeniki? Osredotočil se je zgolj na rodno Velenje in pofotografiral 22 tamkajšnjih spomenikov, nato pa jih je z montažo preselil pred zanimive arhitekturne in umetniške stvaritve ter najrazličnejše krajine po vsem svetu. Hkrati jih je poljubno združeval in razdruževal. Tako je nastal multimedijski projekt Spome(j)niki, ki ga zaokrožajo tri serije razglednic in trije kratki filmi z njegovo avtorsko glasbeno podlago, do junija, ko bo uradno predstavljen celoten projekt, pa bo na voljo še interaktivni računalniški program, s katerim bo spomenike po mili volji lahko prestavljal vsak. Lokalna oblast je nad projektom, ki je začel nastajati ob velenjski sokandidaturi za kulturno prestolnico Evrope leta 2012, za zadaj navdušena.

Vsi pa niso takšnega mnenja. V časopisu Demokracija so o Špeglovem projektu nedavno zapisali, da je bolj sporen kot zanimiv. Menda zato, ker naj bi se ljudje ob njem spraševali, "zakaj se Velenje predstavlja in postavlja s spomeniki Kardelju in Titu, ki sta pomenila smrt za toliko ljudi". Kot pravi Špegel, takšen odziv dokazuje, da so nekateri razglednico, na kateri so Tito, Kip svobode in Jezus Kristus, pač narobe razumeli. "Saj v bistvu je to taka mala provokacija, a je dobronamerna. Včasih nam je vladal Tito, zdaj nam vladata kapitalizem in cerkev. Sam sem hotel s tem, ko sem jih združil, pokazati, da nobeden od trojice ni spoštoval niti ne spoštuje desetih božjih zapovedi, niti on sam niti njegovi tuzemski predstavniki." Negativen odnos do spomenikov in zamisli o odstranitvi se zdijo Špeglu tudi sicer sporni. Prepričan je, da nam vsi spomeniki postavljajo vprašanja o vrednotah in merilih naše družbe. Še posebej pa to velja za spomenike, ki so za dnevno politiko morda ideološko sporni.

Hišni mišek

Staneta Špegla, letnik 1964, bi lahko označili za tipičnega Velenjčana. Njegov oče je bil rudar, mama pa zaposlena v Gorenju. Sam priznava, da ga je knapovski duh mesta zelo zaznamoval. "Ko smo bili še mlajši, nam je šla vsa ta rudarska zgodba že kar malo na jetra, a tukaj smo in treba jo je izkoristiti," razmišlja danes. Pred leti se je tako, denimo, njegova glasba za nekaj časa približala kovinskemu zvoku rudarjenja. Pozneje je skupaj z Rudarskim oktetom posnel pesem Dve utvi Frana Levstika. "To je bil tak chill out komadič, v katerem smo kombinirali petje in elektroniko," se spominja. No, komadič je potem zasedel prvo mesto na lestvici world music britanskega spletnega ponudnika neodvisne glasbe Broadjam. A žal je ostalo zgolj pri enem komadu. "V načrtu sem sicer imel ploščo, a oktet ni bil za to. Rekli so, da se ne sme tako delati z ljudsko glasbo," skomigne z rameni.

Špegel je svojo glasbeno pot začel kot panker. Prijateljeva mama je šla na službeno pot v Berlin in sin ji je naročil, naj prinese kakšno plato. Gospa je šla res v nabavo, in ker ni vedela, kaj kupiti, se je postavila v vrsto, kjer je bila največja gneča. "Izkazalo se je, da je čakala na plato od Sex Pistols, ki je ravno takrat prišla ven! Verjetno smo bili celo med prvimi pri nas, ki smo jo imeli." Fantje so potem ustanovili pank bend Dildos. Stane, ki je prej brenkal na tamburico v folklorni skupini, je poprijel za kitaro, ki mu jo je bil podaril brat Stojan, danes znan slikar. Po letu ali dveh, ko so nekateri odšli, drugi pa prišli, se je bend počasi transformiral v Šank Rock. Ja, prav ste prebrali - v Šank Rock. "Ampak to je bil čisto drugačen Šank Rock kot danes. Na začetku smo igrali nekaj med pankom in hard rokom. Bila je kar ostra zadeva," nemudoma opozori Stane. "Sam sem odšel takoj, ko so si dali delat trajne. Saj drugače nimam nič proti njim, so fajn pobje, ampak to ni bila več moja glasba." A ob nedavni 25-letnici je po dolgih letih vseeno privolil v sodelovanje z njimi.

Kasneje je sodeloval v novovalovskem Untergruntu, kjer so kombinirali funk in jazz. "A potem sem dobil leta 1982 v roke plato benda B-52. Tam sem slišal mašino in sem rekel, zdaj bomo pa delali na mašino ali pa ne bomo." Tako je nastal PIN, menda naš prvi elektrobend. Med drugim ga je navdihoval tudi Cabaret Voltaire, zanimivo pa je, da je bilo članom benda takrat za uspeh doma malo mar. Zanimala jih je le tujina, sploh potem, ko je zanimanje zanje pokazala neka nizozemska založba. A nazadnje je založba propadla, sami pa so z upanjem, da bodo nastopili na Novem rocku, odnesli material na Radio Študent, toda brez uspeha. Potem je skupaj z Mariem Medveškom in Vojkom Šinigojem ustanovil elektronsko ložo DIG. Zaradi posledic Marijeve prometne nesreče so sami sebe imenovali "petnogi trio", a potem je Mario doživel še eno nesrečo, tokrat usodnejšo. Špegel je takrat že deloval tudi samostojno in še zdaj večinoma ustvarja kot osamljeni jezdec, v zasebnosti domačega studia. Kot pravi, ga je prav elektronika morda tako navdušila tudi zato, ker jo lahko ustvarja sam. "Pa ne le zato. Elektronika mi ponuja neomenjene možnosti, pa še inštrumentov mi ni treba vaditi - tega pač nikoli nisem rad počel." Kljub temu je šel še skozi kar nekaj glasbenih sodelovanj, s katerimi je najpogosteje žel naklonjenost kritikov, zadnje čase pa skupaj z Boštjanom Lebnom in Ladom Jakšo ustvarja pod imenom Amfibia. Ob vsem tem se je nekako pred desetletjem začel na house sceni uveljavljati kot HouseMouse. Nekaj let je nastopal po večjih partijih po bližnji in daljni okolici ter požel več priznanja v tujini kot doma. Prav zdaj na izid čaka njegova nekoliko bolj teatralna plošča, ki jo bo podpisal s temu primernejšim imenom Stanislav. Na eno od njegovih plat, njen naslov je Buy Me, pa bomo čakali vse do leta 2164, saj še vedno velja, da bo izvirna različica izdana šele ob 200. obletnici njegovega rojstva.

Sicer pa je Špegel, kadar ne ustvarja, glasbeni urednik na Radiu Celje. Kako izbira glasbo nekdo, ki je sam glasbenik in daje prednost elektroniki? "Ko sem začel leta 1992 delati na Radiu Celje, so mi tri mesece pustili, da sem vrtel, kar sem želel, potem pa so rekli, da tako ne bo šlo več naprej," se spomni. Današnja izbira se mu zdi silno omejena, hiti zlajnani, merila vse nižja. Pravi, da zdaj tudi sam vrti kakšne komade, ki jih pred desetimi leti niti v sanjah ne bi zarolal. "Recimo Kingstone," pomenljivo pogleda. Drugače pa se mu zdi, da so mp3-ji naredili veliko škode glasbi, saj večina, namesto da bi glasbo poslušala, to predvsem zbira.

Nisem nergač

Špegel še zdaleč ni le glasbenik. Ukvarja se tudi s kiparstvom, z grafiko, s fotografijo, z videoprojekcijami. Multimedijske projekte je začel pripravljati, ko je začutil, da z glasbo ne more sporočiti vsega, kar ima povedati. In povedati ima, kot kaže, precej. Stene in police njegovega doma so polne njegovih del, v snemalnem studiu pa ima kar nekaj kipov, ki so ostali od projekta Sprave sprave: recimo v rdeče pobarvanega "ta rdečega", ki ga je okrasil z originalnimi odlikovanji JLA, s srpom in kladivom, in v črno pobarvanega "ta črnega" z obveznim katoliškim križem. "Zbral sem kup računalniške opreme, lutke iz trgovin, kinder figurice, vse skupaj zlepil, zalil s purpenom in pobarval - nastali so kipi, ki predstavljajo boj med ta rdečimi in ta črnimi. Vsem, ki so težili s spravo, sem želel sporočiti, naj že enkrat pozabijo na vse skupaj." Sledilo je nekaj razstav, prave sprave pa medtem še ni bilo. "V bistvu me niti ne zanima, ali sprava bo ali ne," pravi Špegel, "ampak če bo, bom vse te kipe zažgal." Da bo mir.

Nedavno je sodeloval tudi pri celjski kandidaturi za evropsko prestolnico kulture. Nekaj je bilo treba narediti na hitro, in ker so se vsi hvalili, kako je Celje fajn in kako se razvija, je želel narediti kaj v zvezi s tem, da bi bili vsi radi Celjani. Nazadnje je nabral cel kup ljudi z vsega sveta, ki naj bi si želeli postati Celjani. V Celju so bili nad akcijo navdušeni, čeprav je bila v svojem bistvu antipropagandna: "Bil sem zelo presenečen nad njihovo strpnostjo, saj sem mislil, da bodo znoreli, ker sem namenoma izbral ljudi, za katere je vprašanje, ali bi si jih Celjani dejansko želeli v svojem mestu."

Tudi sicer v svoje projekte, če se le da, vpleta družbenopolitični duh časa. A to skuša vedno narediti na ironičen oziroma šaljiv način. "Nisem namreč nergač," opozarja Špegel. Morda se tudi v tem skriva del odgovora na vprašanje, zakaj se je lotil projekta Odsevi in odmevi. "Pofotkal sem vse industrijske objekte med Velenjem in Šoštanjem, od katerih so nekateri zelo grdi. Meni pa se v bistvu ne zdijo taki. Izkazalo se je, da so pravzaprav lepi." Projekt, ki bi lahko zaradi univerzalnosti teme brez težav prenesli v katerokoli industrijsko okolje, je Gospodarska zbornica Slovenije nagradila s posebnim priznanjem. Kot so predstavniki zbornice zapisali v utemeljitvi, so prepoznali pozitiven prikaz obstoječe industrijske dediščine, "ki je dolini, kjer avtor živi in dela, dala tako arhitekturni kot krajinski pečat".

In kakšni so Špeglovi načrti za bližnjo prihodnost? Bo v tujino preselil tudi druge slovenske spomenike? Morda ljubljanskega Prešerna? Kot sam pravi, bo za začetek projekt obrnil na glavo: zdaj pošilja velenjske spomenike po svetu, v prihodnje pa bo najbolj znane svetovne spomenike pripeljal v Velenje. In koga bi inštaliral poleg Tita? Je času primernejše, da bi izbral ameriški Kip svobode ali brazilskega Jezusa Kristusa? "Oba," izstreli kot iz topa in napove, da bo spet malo provociral. "To pa zato, ker se mi zdi tisti prostor zgolj s Titom malo neuravnotežen."