Bernard Quiriny: Mesojede zgodbe

+ + + +

Falsificiranje starih mojstrov

Haecklova teorija, čeprav v naravoslovju ovržena, nas prepričuje, da mora vsako živo bitje kot zarodek prehoditi celotno evolucijsko verigo. Quiriny, konec sedemdesetih let rojeni Belgijec, je zelo očitno in za stil nagrajeno zastal pri borgesovščini, fazi, ki je bila v nekem obdobju značilna za vse nacionalne literature. Profesorji in bibliofili z vsega sveta so se s svojimi opusi priklanjali njegovemu ustoličenju vrnjeni naraciji, čeprav na račun ponarejanja klasikov in posnemanja tradicije, njegovemu odkrivanju apokrifov, lažnih navedkov, preigravanju in preoblačenju razsvetljenske proze, njenih žanrov in motivov. Nekateri so Borgesa odkrili pred pol stoletja, recimo John Barth, Hrvati in Srbi so ga v sedemdesetih letih in na začetku osemdesetih, Quiriny tik pred zdajci.

V Mesojedih zgodbah - kljub nepreglednemu in kičastemu oblikovanju je mesoreznica, flajšmašina s knjižnega hrbta čisto primeren rekvizit in analogija - ga preigra v kar nekaj legah; od citatov De Quincyja, tako ljubega Mojstru, do obveznih romantičnih motivov, dvojništva in ogledal, od skrivnostnih umorov in spogledovanja z detektivko in absurdističnimi izpovedmi kriminalcev o naravi posla in vsesplošnem čudaštvu naročnikov do psevdobotaničnih fantastičnih zgodb. Quiriny je tisto, kar oponaša, dobro proučil in njegove zgodbe o fatalnih zaljubljenostih, o razporkih, skozi katere vdre čudežno in srhljivo, so na ravni starih mojstrov, prav nobene razlike ni mogoče najti, nobena nova stopnja nad-ironije ni več mogoča.

Občutek, ki ga dobimo ob branju, je dražljiv, včasih tudi iritanten, zaradi učinka déjà-lu, ironija in pripovedna okretnost pri vzorčenju romantike ali njej tako ljubega gothica ali pa aporije o jezikih, ki jih položi v jezikovni koren južnoameriškemu plemenu, so prav očarljive. Vendar je bolj kot njegovo nedvomno jezično mojstrstvo in sposobnost ponarejanja nekdanje literature, početje je nedvomno epigonsko in izpeto, zanimiv svojevrsten absurdizem, mogoče blizu harmsovskemu ali vianovskemu; opusi pisateljev, ki niso obstajali, glasbeni čudaki, geniji vseh vrst, spisani v kratkih odstavkih, bolj fragmenti za neke bodoče kratke zgodbe ali romane, to je njegova beležnica s tisočerimi idejami, in te kar špricajo. Se zdi, da so Mesojede zgodbe bolj udarne takrat, kadar se sklicujejo na evropsko tradicijo zaumnega in uživanje v brezmejni izmišljiji kot kadar se navezujejo na že reciklirane kompilacijske in ponarejevalske predhodnike.