Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu

Ne, to ni verski tekst, pač pa esej o izvirih bolezni.

Resda fikcija, a izpod peresa profesorja imunologije, kar jo postavlja v polje verjetnega in možnega. Obenem pa tudi kritika zdravstvenega sistema in psihopatologija medčloveških odnosov.

Zastavek je vratolomen: k zdravniku pride bolnik z bolečinami v križu. Ker ima doktor na voljo le 5 minut, v njih ne uspe pacienta učinkovito napeljati na najboljši lek, kot je hujšanje. Predpiše mu torej analgetike proti bolečinam. Zaradi njih se bodo pojavile bolečine v želodcu, dobil bo zdravila za kislino, brez slednjih bo postal plen okužb in bo zbolel, zaradi česar bo na bolniški, na kateri se bo prenažiral, od tod povečan sladkor in pritisk, zdaj nova zdravila, od tod pa spet novi krog.

Toda ta prigoda je še ironična, pred zdravnikom se namreč začno vrstiti pacienti, ki so lastniki čvrstih teles, katera pa so nepojasnljivo brez moči. Katere tabletke gredo njim? Tu nastopi preobrat, saj zdravljenja ne potrebuje telo, ampak duh. Ne hrana, ne telesne vaje, ne medikamenti ne bodo prinesli ozdravitve, izvor boli so namreč sprevrženi družinski odnosi. Žrtev v resnici ni telo, telo je kvečjemu pokazatelj, tisti dragoceni tovariš, ki s svojim zlomom prišepne duhu, da je na njem, da temeljito preuredi svoje odnose, vzgibe in igre želja. Gre potemtakem esej na pot psihoterapij? Niti malo ne, pisatelj išče odgovore v obrazcih tradicionalizma, zaradi katerega bi ga feministke kajpak takoj obtožile mačizma in seksizma. Zmotno, avtor pač ne brklja po žitnostih, marveč preprosto upošteva diskrepanco med življenjsko potjo hormonov in mentalnih predstav o oblikah srečnega bivanja. Človek je hočeš nočeš bitje, ki je podvrženo tudi zakonom biologije.

Skratka, literatura v čisti obliki provokativne refleksije, ki pa ne zadeva samo vsebine, temveč tudi sam slog, v katerem se bohotijo misli, kdaj zaobjete v stavku, ki intrigantno teče tudi prek cele strani.