Slovenski bušido

Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času vladavine Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, je trg doživel največjo deregulacijo po II. svetovni vojni. Kapital se je osvobodil. Bil je povsem prost. Tako kot trg. Restrikcije in omejitve in kontrole so padale druga za drugo. Kapital in trg sta bila odgovorna le še sama sebi ali pa, v najboljšem primeru, drug drugemu. In to je bilo vse. Država in družba nista imeli več nobene besede.

To je bila revolucija - ali pa kontrarevolucija. Kakor hočete. Magari: Reaganova kontrarevolucija. Vsaka kontrarevolucija - da o revoluciji sploh ne govorim - prinese nove čase, novi časi pa zahtevajo nove ljudi. Jeklene ljudi. Vojake, ki bodo znali kapital preleviti v orožje, trg - tudi finančnega - pa v fronto, bojišče, vojno. Kar pomeni, da je bilo treba vse te finančne čarovnike, mešetarje in menedžerje - vse te Gordone Gekke, vse te nove Masters of the Universe, kot so si radi rekli - na hitro razsvetliti, preobraziti, prekaliti, izšolati, vzgojiti, indoktrinirati.

In res, storili so natanko to, toda učbenik, s katerim so pumpali te gospodarje prostega trga, je bil presenetljiv - Umetnost vojne, ki jo je kitajski general Sun Cu napisal pred 2500 leti. Veliki direktorji so jo svojim menedžerjem, submenedžerjem in subsubmenedžerjem delili kot obvezno študijsko literaturo. To morate prebrati! Brez tega ne morete razumeti sodobnega sveta! Brez tega ne morete dojeti sodobnega biznisa! Brez tega ne morete na trg! Umetnost vojne je postala Biblija ekstremnega kapitalizma - Sun Cu je postal guru, direktor vseh direktorjev, prvi filozof ekstremnega kapitalizma, njegov Pygmalion. V knjigi, ki je nastala pred 2500 leti, so našli napotke za Reaganovo dobo. Da pa vsi ti menedžerji, vsi ti novi vojščaki prostega trga in svobodnega kapitala, ne bi preveč tavali v megli, da si glav ne bi preveč razbijali z dešifriranjem starih modrosti, so se hitro pojavile knjige, ki so Umetnost vojne prevajale v sodobni poslovni jezik - knjige, ki so vlekle vzporednice med vojno in biznisom - knjige, ki niso puščale nobenega dvoma, da je Umetnost vojne v resnici umetnost kapitalistične vojne, umetnost menedžiranja, umetnost biznisa, umetnost poslovne strategije, umetnost mešetarjenja, umetnost investiranja.

Sun Cujevi strateški napotki so se v teh knjigah, ki so jih pisali tako vietnamski veterani kot ameriški »svetovalci« kitajske vlade za umetnost kapitalističnega vojskovanja, prelevili v poslovne napotke, kako si pridobiti večji tržni delež, ne da bi bili ob tem deležni povračilnih ukrepov konkurence, kako osvojiti trg, ne da bi ga pri tem uničili ali pa zmanjšali njegovo profitabilnost, kako konkurenco zadeti tja, kjer je najšibkejša in najbolj ranljiva, in kako jo zadeti v trenutku, ko to najmanj pričakuje, kako konkurenco ujeti na napačni nogi, kako maksimirati moč pridobljenih informacij, kako biti dovolj hiter, dovolj mobilen, dovolj fleksibilen, dovolj dobro pripravljen, dovolj discipliniran, dovolj nepredvidljiv in dovolj skrivnosten, kako ustvarjati zmedo na trgu in pri konkurenci, kako ohranjati konkurenčno prednost, kako doseči, da konkurenca na tvoje poteze odgovarja s potezami, ki ustrezajo tebi, ne pa njej, in kako poskrbeti, da neskončne bitke in vojne, v katere se spuščaš, ne uničijo tebe, ampak konkurenco. Kajti biznis je vojna. Biznis je vojna! To je bila mantra št. 1, vedno podkrepljena z udarnimi slogani, recimo: »Vodi z dejanji, ne le z besedami!« Ali pa: »Ne delaj le na svojem imidžu, ampak tudi na svojem karakterju!« Ali pa: »Motiviraj emocionalno, ne le materialno!« Hiter bodi kot veter, tih kot gozd, divji kot ogenj, napet kot lok, nepremakljiv kot gora, prilagodljiv kot voda. Poslovna strategija mora biti kot voda - imeti mora obliko, toda obenem mora biti brezoblična. In najbolj robustna mora biti tedaj, ko je najmanj rigidna. In tako dalje.

Iz teh knjig, ki že v naslovih ne okolišijo (Sun Cu in umetnost biznisa - Šest strateških načel za menedžerje, Sun Cu - Umetnost vojne za menedžerje, Umetnost vojne za poslovneže, Sun Cu o investiranju, Sun Cujeva Umetnost vojne za borzno trgovanje in investiranje, Kompletni Sun Cu za poslovni uspeh, Sun Cu za poslovne ženske, Sun Cu - umetnost vodenja ipd.), so v poslovni jezik planili mnogi vojaški izrazi (»napad«, »zaseda«, »preventivni udarec«, »blitzkrieg«, »nikogaršnja zemlja«, »veriga poveljevanja«, »ogenj«, »gverila«, »kamikaze« ipd.), ki pa so le potrdili: ja, biznis je vojna. In če boste sledili Sun Cujevim modrostim in principom, jo boste dobili. Vsi pa so se najbolj zaljubili v Sun Cujevo modrost, da je najboljša vojna tista, ki jo dobiš brez boja. A po drugi strani: zvesto sledenje Sun Cuju ti je jamčilo prav to - da boš vse vojne dobil brez boja. Da boš ustvaril portfelj, ki bo nepremagljiv. Če skreneš s Sun Cujeve poti, boš vojne izgubljal. Konkurenca bo pometla s tabo. Ker sledi Sun Cuju. In to je rekel že Sun Cu.

Pot samuraja

Toda Sun Cu ni bil dovolj. Če si hotel položiti konkurenco in dobiti vojno (ne da bi izstrelil eno samo kroglo), si potreboval še bušido, ali bolje rečeno - kodeks samuraja. Hkrati s knjigami, ki so sodobno kapitalistično vojskovanje povezale s Sun Cujevo vojno, so se namreč pojavile knjige, ki so sodobne borzne trgovce, mešetarje, investitorje in menedžerje povezale z japonskimi samuraji, fevdalnimi bojevniki, ki jih je - ironično - odpravil in pokopal prav prihod kapitalizma. Sun Cu je sporočal: kapitalizem je vojna. Bušido je sporočal: kapitalist je samuraj. Prosti trg je pač bojišče, ki zahteva samuraja - in kapital je njegov meč.

Samuraju ni bilo nič bolj gnusno, kot so potuhnjena dejanja in nepoštenost. Slovenski politiki so daleč od tega: potuhnjena dejanja in nepoštenost se jim ne gnusijo.

Če hočeš profitirati, če hočeš premagati konkurenco, če hočeš osvojiti trg, če hočeš dobiti vojno, potem moraš imeti samurajski pogum, samurajsko samozaupanje in samurajsko disciplino. Če nimaš samurajske mentalitete, potem boš vse vojne izgubil. Pod Sun Cujem se je Wall Street prelevil v staro Kitajsko. Pod bušidom se je prelevil v fevdalno Japonsko. In spet so korporativni Napoleoni svojim menedžerjem, submenedžerjem in subsubmenedžerjem delili obvezno študijsko literaturo - knjigo Bušido - pot samuraja, ki je nastala na začetku 18. stoletja, Knjigo petih prstanov, ki jo je pol stoletja prej napisal Mijamoto Musaši, in knjigo Bušido - kodeks samuraja, ki jo je leta 1905 objavil Inazo Nitobe. A kot rečeno, te nove Biblije korporativne vojske in tržnega fundamentalizma je hitro dopolnila množica knjig (Bušido biznis, Pot bojevniškega borznega trgovca, Pot samuraja za menedžerje novega tisočletja, Bušido za vodstvene kadre, Pot strategije ipd.), ki so stare samurajske modrosti, tehnike in anekdote prenesle na sodobni trg, tako da so bile razumljive še tako nenačitanemu in še tako rigidnemu kšeftarju, ki je zdaj na lepem ugotovil, da odgovori obstajajo že stoletja in tisočletja - in da so že stoletja in tisočletja isti.

Če vojščak korporacije ni preštudiral teh knjig, ni vedel, kako se prebiti do najbolj profitabilnih poslov in finančne svobode, kako menedžirati ljudi in podjetja v stresnih situacijah, kako dobiti bitko za tržni delež in se preleviti v profitno mašino, kako si opomoči po izgubi, kako premagati strah pred učinkovitim trgovanjem, kako se izogibati napakam, kako previhariti vse tržne turbulence in kaos, kako se programirati, reprogramirati in motivirati, kako si vcepiti neustrašno, destruktivno bojno psihologijo, kako svojo glavo preleviti v meč, kako živeti s tveganjem, kako v podjetju zmanjšati število bolniških, kako odpraviti nizko moralo, nezaupanje in cinizem in kako čim bolj dostojanstveno zmagovati. Z eno besedo: kako zmagovati na prostem trgu, na katerem ni varnega pristana, zadnje bitke ali premirja in na katerem se bije večna vojna. Če prostega trga ne razumeš kot vojne vseh proti vsem, potem izgubiš.

Če pa nočeš izgubiti, potem se moraš nujno obnašati kot samuraj, kar pomeni, da moraš biti lojalen in predan, vztrajen in urejen, časten in neustrašen, da moraš imeti občutek za izpolnjevanje dolžnosti, da se moraš samoobvladovati in da moraš imeti živ smisel za norost. Logično: korporaciji lahko dobro služi le nekdo, ki se obnaša kot samuraj, le nekdo, ki je lojalen in predan, vztrajen in urejen, le nekdo, ki ima občutek za izpolnjevanje dolžnosti in samoobvladovanje. Le nekdo, ki se obnaša kot samuraj, je voljan zanjo delati 24 na dan. In seveda, le nekdo, ki ima zelo živ smisel za norost, je zanjo voljan umreti. Vojna, ki jo na prostem trgu bije korporacija, je dobra in pravična - zanjo je častno umreti. Jasno, samuraju je čast pomenila toliko kot ostrina njegovega meča. In tudi korporativni samuraj ne sme nikamor brez kodeksa časti.

Filozofija ekstremnega kapitalizma

Hecno: ekstremni kapitalizem je staro kitajsko modrost priredil in prilagodil svojim potrebam. Še bolj hecno: stara vzhodnjaška modrost - Umetnost vojne in Bušido, zmes budizma, šintoizma, konfucijanstva, mencijanstva - je postala uradna filozofija ekstremnega kapitalizma, in to prav tistega ekstremnega kapitalizma, ki je potem - leta 2008 - svet vrgel v globoko in pogubno krizo. Še mnogo bolj hecno: stoletja in tisočletja stara vzhodnjaška modrost je postala izgovor za vse ekscese ekstremnega kapitalizma, za vso korupcijo, za vse goljufije, za vse hazardiranje, za vse ekonomske prevare, za vse finančne manipulacije, za vse poslovne malverzacije, za vse ponzijeve sheme. Ni jih le legitimirala, ampak jim je dala tudi smisel. Smisel pa je dala tudi »izgorevanju« na delovnem mestu. In stresu. Kaj je stres v primerjavi s samurajevim častnim prenašanjem stresa?

Nitobejeva knjiga Bušido - kodeks samuraja, ki jo je ameriški predsednik Teddy Roosevelt ob izidu z navdušenjem prebral in potem nekaj ducatov izvodov razdelil med svoje prijatelje, je zdaj - v prevodu Aleksandra Mermala - izšla tudi pri nas. In ko jo bereš, si rečeš: hej, kaj če bi logiko obrnili na glavo? Kaj če bi naredili mentalni obrat? Kaj če samurajskega kodeksa, ki ga v svoji klasiki popisuje Nitobe, ne bi aplicirali na slovenske tajkune, menedžerje in mešetarje, ampak na slovenske politike? Kaj če bi slovenskim politikom rekli: od sedaj se morate obnašati kot samuraji! Odslej za slovensko politiko velja kodeks samuraja! In kaj če bi ta samurajski etični kodeks vnesli tudi v ustavo?

Mar ni Slovenija sredi hude krize, sredi katastrofe? So slovenski politiki ohranili trezno glavo? Ne. Samuraji bi se jim smejali. Slovenski politiki so ob izbruhu krize izgubili glavo - in nacija je sledila.

Kar niti ne bi smelo biti težko, če pomislite, da med samuraji in slovenskimi politiki že v osnovi obstaja nekaj vnanjih, formalnih vzporednic: prvič, samuraji so bili sluge oz. stražarji - tudi slovenski politiki naj bi nam služili, obenem pa tudi stražili; drugič, samuraji so bili elita - slovenski politiki so tudi; tretjič, samuraji so bili deležni velikih privilegijev - slovenski politiki so jih tudi; četrtič, samuraji so imeli velike odgovornosti - slovenski politiki naj bi jih tudi imeli; petič, samuraji so bili izvorno grob, aroganten tip ljudi, z grozno močjo - tudi slovenski politiki imajo grozno moč, da o aroganci niti ne govorimo; šestič, samurajem je bilo osnovni poklic vojskovanje - tudi slovenskim politikom je osnovni poklic vojskovanje; sedmič, samuraji so pripadali različnim klanom, zato so bili stalno v sporih med sabo - tudi slovenski politiki pripadajo različnim, sprtim klanom. Kar pomeni: če so samuraji začutili potrebo po »skupnem standardu obnašanja,« ki se je zlagoma prelevil v »moralno strukturo ogromnih dimenzij«, ni razloga, da je ne bi začutili tudi slovenski politiki, še toliko bolj, ker vemo, da so, kot pravi Nitobe, načela bušida »poskrbela za varen potek življenja celo skozi najmanj varne dni najbolj nemirnega obdobja zgodovine japonskega naroda«.

Izgubljena čast slovenske politike

Samuraju ni bilo nič bolj gnusno, kot so potuhnjena dejanja in nepoštenost. Slovenski politiki so daleč od tega: potuhnjena dejanja in nepoštenost se jim ne gnusijo. Samuraj je verjel v pokončnost in pravičnost. »Pokončnost je moč, da se odločiš za dejanje glede na razum in brez obotavljanja - umreti, ko je prav umreti, in napasti, ko je prav napasti.« Slovenski politiki ne razumejo nobenega dela tega stavka. Prvič, razum so bolj ali manj izgubili, drugič, njihovo prekupčevanje s poslanskimi glasovi je obotavljanje in pol, tretjič, napadajo brez razloga, in četrtič, umreti so voljni le za položaje, ki jih zasedajo. To, da si voljan umreti za nekaj, kar ni vredno smrti, se je samurajem gnusilo. Pogum je »umreti, le ko je umreti prav«.

Ker pa slovenski politiki delajo vse, da ne bi ničesar tvegali (in da bi čim manj ogrožali svoj položaj), ne morejo biti pravični. Zato je Slovenija katastrofalno razslojena - med revščino in bogatijo je pri nas tako velika razlika kot med samurajem in slovenskim politikom. »Nikoli ni tako, da ljudje ne bi ljubili pravičnosti.« Ker niso pravični, ne morejo opravljati svojih dolžnosti, ki so ravno tisto, kar od človeka zahteva pravični razlog. Slovenski politiki pravičnih razlogov ne slišijo. »Dobrosrčnost do šibkih, ponižanih in premaganih je bila vedno opevana kot vrlina, ki še posebej pristaja samuraju.« Slovenski politiki bi varčevali, rezali socialno državo: pa so si z ljudstvom voljni deliti njegovo neugodje? Ne. Samuraji so si ga. »Beseda samuraja je imela takšno težo, da so se obljube na splošno dajale in izpolnjevale brez pisnega potrdila - to bi bilo za samuraja pod častjo.« Če je bilo treba, so iskrenost svojih besed podkrepili in dokazali z lastno krvjo. V besedi slovenskega politika ni nič samurajskega. Kar je logično: samuraji se niso ukvarjali z dobičkonosnimi posli - denar so marljivo prezirali in zaničevali, za njih je bil umazan, nekaj nizkotnega. »Bolj kot karkoli mora človek zaničevati denar - bogastvo ovira modrost.« Bušido je »verjel v usluge, ki se lahko opravljajo samo brez denarja in nimajo cene,« zato je ostal »čist vsega zla, ki ga prinaša denar. To je zadosten razlog, da naši javni možje dolgo niso poznali korupcije.« Slovenski politiki ljubijo denar - njihove vpletenosti v finančne afere in korupcijo so neizmerne. Ker ne vedo, da denar ovira njihovo modrost. In ker ne vedo, da »pota bogastva niso pota časti«. Zato je najbolj smešno (in obenem najbolj samoslepilno), ko koga tožijo zaradi žalitve njihovega dobrega imena in njihove časti. Za samuraja je bil strah pred osramotitvijo tako velik, da je nad njegovo glavo visel kot Damoklejev meč - slovenske politike je Damoklejev meč že davno presekal na dvoje. Čast so pač že davno zamenjali za nečimrnost, servilnost in željo po odobravanju - samuraji tega niso storili, kajti čast je bila »summum bonum tuzemskega obstoja«.

Ker slovenski politiki niso pokončni, ne morejo biti hrabri, kajti »pokončnost je sestra dvojčica hrabrosti«. Slovenski politiki radi rečejo, da vedo, kaj je prav, a da ne morejo v zvezi s tem ničesar storiti, da so torej povsem nemočni. »Pogum je storiti, kar je prav.« Ali kot je rekel Konfucij: »Uvideti, kaj je prav, in tega ne storiti, oznanja pomanjkanje poguma.« Politiki, ki trpijo tako hudo pomanjkanje poguma, pa Slovenije ne morejo varno prepeljati skozi najmanj varne dni najbolj nemirnega obdobja njene zgodovine.

Harakiriju čast in oblast

Čast, hrabrost, neuklonljivost, neustrašnost, pogum, dobrosrčnost, širokogrudnost, ponotranjena skromnost, sočutje, samoobvladovanje, disciplina, lojalnost, ustrežljivost, vljudnost, olikanost, dostojnost, predanost dolžnostim, strah pred osramotitvijo, potrpežljivost, občutek zaskrbljenosti za druge, sodoživljanje občutkov soljudi - samurajske kreposti, ki so slovenskim politikom tako tuje, da stalno za prazen nič jočejo, ječijo in se cmizdrijo. Kaj bi počeli šele, če bi jim v boju odsekali roko? Svojih čustev in strasti ne obvladujejo, živce imajo povsem neutrjene - tega, ki svojih čustev in svojih živcev ni obvladoval, pa so samuraji prezirali. »Resnično pogumen mož je vedno umirjen, nič ga ne preseneti, nič ne razburka trdnosti njegovega duha. V vročici boja ostane hladen, med katastrofami ohrani trezno glavo.« Mar ni Slovenija sredi hude krize, sredi katastrofe? So slovenski politiki ohranili trezno glavo? Ne. Samuraji bi se jim smejali. Slovenski politiki so ob izbruhu krize izgubili glavo - in nacija je sledila.

Samuraji so imeli prostoren um - in v prostornem umu je »vedno prostora za še kaj«. Um slovenskih politikov je partijsko dogmatičen, rigiden, omejen - tu je le toliko prostora, da vanj spraviš malce nestrpnosti, a nič vljudnosti. Za slovenske politike je vljudnost prehud miselni napor. Samuraj bi jim dahnil le: Že, toda vljudnost je najvarčnejši in najmanj potraten način dela! In tudi najelegantnejši. Vljudnost je za slovenske politike le način preživljanja prostega časa, ne pa osnova dolžine dneva.

Pri nas politiki, ko se mastno osramotijo in strašno onečastijo, še odstopijo ne, kaj šele da bi naredili harakiri. Njihova tiha predpostavka je: saj nisem nor, da bi odstopil!

»Velikokrat si lahko videl bojevnika, ko se je ustavil, izza pasu potegnil pisalne pripomočke in zapisal kakšno pesem.« Samuraji z nasprotnih strani so si pred bojem redno izmenjavali verze, tekmovali pa so tudi v retoriki. »Boj ni bil le stvar grobe sile, bil je tudi spopad intelektov.« Pri nas je le stvar grobe sile. Samuraji so imeli nasprotnike, na katere so bili lahko ponosni. Je Janša ponosen na Pahorja? Je Golobič ponosen na Janšo? Je Erjavec ponosen na Golobiča? »Res, hrabrost in čast zahtevata, da si za nasprotnike v vojni izbiramo le takšne ljudi, ki se izkažejo vredne prijateljstva v času miru.«

Samurajski kodeks časti je skupaj držal harakiri, ali bolje rečeno - harakiri je bil preizkus verodostojnosti samega samurajskega kodeksa. Samuraj, ki se je osramotil, storil hudo napako, zagrešil zločin in izgubil čast, je naredil samomor z razparanjem trebuha. Toda v tem ni bilo nič norega ali pa iracionalnega. Ravno nasprotno: ta, ki je naredil samomor, je s tem izkazal svojo popolno prisebnost. Iracionalen bi bil, če samomora ne bi naredil ali pa če bi trdil, da gre za zaroto ali politični konstrukt. Pri nas pa politiki, ko se mastno osramotijo in strašno onečastijo, še odstopijo ne, kaj šele da bi naredili harakiri. Njihova tiha predpostavka je: saj nisem nor, da bi odstopil!

»Japonska je vse dolgovala samurajem. Niso bili le cvet naroda, ampak tudi njegova korenina. Čeprav so se držali stran od navadnega ljudstva, so določali moralne norme in vodili ljudi z zgledom.« Bušido je resda prikapljal iz vojaškega sloja, toda »deloval je kot kvas za množice, kot moralni standard celotnega prebivalstva«, vsesplošni družbeni vpliv bušida pa je »viden tudi iz nastanka posebnega tipa ljudi, ki so jih imenovali otok-date, naravni vodje demokracije«. Bi za slovenske politike lahko rekli, da so naravni vodje demokracije? In če se cmizdrijo že, ko bi morali odstopiti, kaj bi počeli šele, ko bi morali narediti harakiri?