Luknja na vrhu

Janko Lorenci

23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Kolumna

Prihodnost Slovenije je zelo nepredvidljiva. Taka je zaradi razburkanega mednarodnega okolja in lastnih težav. Vse se zdi krhko, lomljivo in tako, da se lahko obrne v eno ali drugo smer, a prej v slabšo kot v dobro.

Dotaknimo se nekaj stvari, ki določajo naš položaj.

Globalna kriza ni končana, morda smo pred njenim drugim, še hujšim dejanjem. Države so v glavnem izčrpale svoje protikrizne modrosti in blagajne. Nič čudnega - krčevito so hotele ohraniti stanje pred krizo in bolezen neoliberalizma zdravile na neoliberalen način. Nadaljevanje krize lahko grdo pretrese demokracijo, standard, obliko kapitalizma. Negotovost bo vsekakor trajala še dolgo.

Nejasna je tudi prihodnost EU - razdeli se lahko na Evropo dveh hitrosti (močno izraženo že zdaj), razpade ali pa se celo bolj strne. Za Slovenijo ni jasno, kje bo pristala, kam nas bodo vtaknili. Zdaj ko je Unija v težavah, se jasneje vidi, kako pomembna je tudi za nas. Če bi se sesula, bi izgubili zunanjo zaščito naše demokracije in kolikor toliko predvidljivega razvoja. Tudi za vrsto drugih evrodržav je EU kljub svojim slabostim varuh pred notranjimi demoni.

Naša politična scena po osamosvojitvi še ni bila tako nepredvidljiva. Celotna politika je hudo diskreditirana in na glasu, da služi predvsem sebi in drugim elitam. Levica je pred ponovnim preoblikovanjem, morda zatonom ali pa celo novim razcvetom. Desnica pod poveljstvom SDS se utegne pod bremenom oblasti v času hude krize razsuti ali pa, odvisno od dogajanja v EU, razviti poldiktaturo. Na volitvah ji kaže najbolje, a nič še ni zakoličeno. Janković še ni izpadel iz igre, prav tako ne resna nova stranka, morda sestavljena iz več gibanj. Če bo res nastala, bo samo njen drugačni osnovni profil seveda premalo; opremiti se bo morala s strokovnjaki in se naučiti sklepati kompromise med zaželenim in mogočim.

Če se obnovi globalna recesija, lahko naš ekonomsko-socialni položaj postane dramatičen. Slovenska ekonomska baza se je od druge svetovne vojne krepila, zdaj se krči. Kako napeto je, kažejo množeča se razmišljanja, da se bomo morda morali po svoji ali tuji volji odpovedati evru, nekoč svetinji.

Posledice krize bodo neizbežno dohitele tudi socialo. Zategovanje pasu in zmanjševanje sprotnega zadolževanja v tujini bo potegnilo za sabo šok in padec standarda velike večine. Napetost med zahtevami gospodarskega okrevanja in socialno vzdržnostjo je velika in se krepi.

Umiri jo lahko le novo zaupanje v politiko. Toda vsa naša etablirana politika je brez zaupanja in avtoritete. Obnoviti ju ne more niti z volitvami, v kakršnokoli vladajočo koalicijo se bo povezala. Odsotnost zaupanja in avtoritete pa zlasti v tako prelomnih časih a priori onemogoča dobro vladanje.

Tako je tam, kjer bi morala biti oblast, svojevrstna luknja, ki kliče po novi politični garnituri. Družbena klima je zastrupljena, histerična, polna nezaupanja v institucije in vse okoli sebe. To je mučno stanje, ki otežuje izhod iz krize. Primer za to so referendumske blokade. Tako ozračje kotita kriza in hujskaštvo iz vseh por in odprtin družbe, še bolj pa občutek splošne izgubljenosti in opeharjenosti.

Izgubljenost se kaže v tem, da pred našimi očmi bledijo nekoč trdni, posnemanja vredni vzori. Izgubili smo zunanje orientirje, ki smo jim verjeli in zaupali. En tak razbiti ideal je EU, drugi (neoliberalni) model kapitalizma, ki pa ga s slepo inercijo tudi po vseh svarilih krize prevzemamo še zdaj, z vsem bednim lokalnim koloritom vred. Primer za to je škandalozni zakonski predlog Zaresa o privatizaciji javnih zavodov.

Občutek splošne opeharjenosti izvira iz razbitosti družbe. Po prevladujočem občutju je razpadla na dva dela; zgoraj je politekonomska elita s svojimi podaljški, spodaj vsi drugi - klasični proletariat, ljudje v državnih in paradržavnih službah, drobni zasebni sektor, kmetje, prekariat, brezposelni ... Ta veliki spodnji »razred«, živeč v negotovosti in strahu, da bo jutri slabše kot danes, je ideološko, politično, interesno razdrobljen, razklan na konservativno in liberalno, urbano in podeželsko, levo in desno Slovenijo; dodatno ga drobi še pronicanje neoliberalne miselnosti (vsakdo zase) navzdol po družbenem tkivu.

Deli te pisane množice, zlasti zgornji srednji razred, se čutijo bliže elitam kot svoji osnovni skupini (nekateri pravijo temu lažna razredna zavest) in tudi zato se ves ta spodnji del družbe praviloma mikasti predvsem med seboj, namesto da bi svoje nezadovoljstvo uperil navzgor. Ta stari fenomen omogoča politiki, da ostaja nespremenjena in da volitve kljub razlikam med zmagovalci prinašajo v osnovi enake vzorce vladanja.

Ta igra se zdaj kvari - o tem priča nemir v družbi, nastajanje novih skupin s političnimi ambicijami in velik odstotek ljudi, ki imajo poln kufer obrabljenih političnih imen. Zaostrena družbena klima ima tako negativen (referendumske blokade) in potencialno pozitiven naboj - prek novih gibanj in strank lahko izsili spremembe na vrhu. Doslej razdrobljeni nemir se spreminja v pritisk, ki je še vedno sestavljen iz mnogo kosov, a se enotneje usmerja proti vrhu družbene piramide. Verjetno se bo s približevanjem volitev začel tudi povezovati.

Nekako v tej vmesni fazi smo zdaj. Jasna je zavest, da zgodbe o uspehu ni (več), da se bo treba strezniti, najbrž zategniti pas in odpihniti ali krepko predelati politični pokrov nad vsem tem. Naš kapitalizem in demokracija sta se v svoji praktični izvedbi grdo spridila, etablirana politika pa je statusquojevska - zadovoljna bi bila s statusom quo minus kriza. Toda s tako politiko in z nespremenjenim stanjem bomo še naprej stopicali na mestu ali zaostajali, tudi če krize ne bi bilo.

Živimo sredi dramatičnega prepletanja slabih zunanjih in notranjih okoliščin. Prihodnost bo v vsakem primeru trda. Če bi se sestavil mozaik najslabših scenarijev, nas lahko čakajo nemiri, padec v avtoritarnost, ekonomski zlom.

Vrag je vzel šalo.

Vse k sreči ni brezupno. Prvič, najslabši možni scenariji niso nujni. Drugič, tudi v okviru EU še zdaleč nismo najbolj zahojen primerek. Tretjič, družba se po sili razmer prebuja in bo morda spravila na vrh novo ali temeljito prenovljeno politiko. Idealno bi bilo, če bi jo že s temi volitvami. Mudi se in še eno slabo vlado v kriznem času bi drago plačali.

In kaj lahko pravzaprav prispeva nova, drugačna politika?

Njena osnovna naloga je, da vnese v delovanje družbe več pravnosti, solidarnosti, meritornosti, poštenja. Da zareže v klientelistično kloako in jasno ustavi neoliberalne norosti. Da torej zapolni luknjo na vrhu. Vse to bi zelo pomagalo tudi gospodarstvu.

To so stvari, za katere ni treba najemati tujih posojil. Zanje je potrebna predvsem drugačna drža. Stara politika je, čast izjemam, ne premore.