Permanentna vojna

Jurij Gustinčič

23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Pod črto

To slišim izgovoriti zelo enostavno, kot dobro jutro - javna glasila nam sporočajo, da so se talibani, tisti, ki naj bi bili uničeni že pred leti, pobrali in napadajo, kot da so šele vstopili v vojno. Pravkar so se spravili nad elitne dele Kabula, kamor so se stisnili Američani in vsi, ki sodelujejo z uradno afganistansko vlado. Pa nam mimogrede naši mediji, kot jih imenujemo, sporočajo, da so naši fantje vsi na varnem.

Takšne besede kakor da prihajajo s ceste, kjer se je pravkar zgodila avtomobilska nesreča, ali iz otroške sobe, po kateri razgrajajo malčki. Naši fantje so na varnem. Pomislite, tam divja vojna, toda fantje so na varnem! Besede so bile sporočene tjavendan, zraven novic o novih stečajih podjetij pa delujejo seveda blažilno.

Ali so tisti naši in njim podobni fantje res kadarkoli v tisti nerazumljivo nemirni deželi, kamor so se Američani zmagovito podali že pred desetletjem, na varnem? Kako si na varnem v krajih, kjer divja resnična, neusmiljena in neskončna vojna? Tam se borijo čete nekaterih članic Nata, sicer ne ravno pakt v celoti. Glej čudež: v Evropi se razmišlja, bolj ali manj resno, ali naj pustimo oditi Grčijo in morebiti še koga, kandidatov je kar še nekaj zunaj Unije, ki smo jo ustanovili, takrat smo rekli za vse večne čase, a zdaj obstaja komaj nekaj let. O izstopu iz Nata, še bolje o tem, da koga iz te vojaške zveze odslovijo, pa nič!

Saj je res nenavadno uspešna in trajna, ta vojaška zveza. Nekaterim se zdi skoraj neuničljiva. Nemci so imeli pomisleke, ali naj v njenih vrstah odidejo v Afganistan, zdaj so tam, a opozicija doma je zelo negotova in ne preveč glasna. Še žrtve sprejemajo brez odločnejšega ugovora, s slovesnimi pogrebi v domovini. Trden je ta Nato, brez katerega si tudi Slovenija uradno ni predstavljala normalnega položaja. Tisti vzhodneje od nas pa so ob želji, da vstopijo v Evropsko unijo, vedno samodejno dodajali ... in v Nato. Kot da v Uniji ni nekaj članov, ki niso v Natu in živijo prav dobro. Tega jim nihče ne zameri. A vendar ...

Če bi hoteli, da so naši fantje na varnem, jih ne bi pošiljali stražit v kraje, katerih imen niti ne znamo pravilno izgovoriti.

Zakaj se borijo Američani in Angleži in Nato v Afganistanu, že zdavnaj ni popolnoma jasno. Svetu niso jasne niti namere talibanov. Nekateri jih vidijo v njihovi najkrvoločnejši različici. Drugi menijo, zlasti zadnje dni, da so se te vojne s tujci lotili bolj premeteno, tako rekoč filozofsko. Tudi središče Kabula in vse drugo napadajo s tolikšno vnemo in silovitostjo zato, ker naj bi si hoteli ustvariti boljši pogajalski položaj za pogajanja o prihodnosti Afganistana z Američani. Zakaj ne? Katere vojne pa Američani, razen tiste svetovne, niso naposled pripeljali do pogajanj s sovražnikom!

Kakorkoli, naši ljudje so našli način, da zadevo spremljajo mirno. Tam so naši vojaki, in če bi padel en sam - doslej smo imeli srečo -, bi se dvignil val razburjenja doma. Naš fant je padel, pomislite, padel v vojni, kjer naj bi doslej bil na varnem. Tako nam poročajo. Saj je le to resnično pomembno. Neki ameriški predsednik, ki je bil pred tem general in vojskovodja, se je pred koncem življenja zelo razburjal zaradi »vojaškoindustrijskega kompleksa«, ki naj bi pravzaprav zavladal svetu in ki bi nekako samodejno vodil v nove vojne, kjer bi lahko deloval s popolno podporo delavcev v tovarnah in sploh večine prebivalstva. Neradi se spominjamo Eisenhowerja in njegovih opazk. Raje lovimo novice iz vojnih krajev in smo veseli, da so tisti dan naši fantje na varnem. Nekateri drugi seveda niso bili.

Vendar kakopak živimo le v iluziji miru. Kljub vsem hudim novicam še vedno čutimo ali celo mislimo, da svet živi v miru. Dasiravno svet ni nič na boljšem, kot je bil v času tridesetletne vojne. Izbruh vojne tu, nekaj let pozneje pa tam. Vmes so ugotavljali, da so uničene celotne države, najbolj je bila takrat opustošena Nemčija. Vendar so bila tudi obdobja miru, v tej tridesetletni vojni. Tako kot sedaj. Res so pred nekaj leti nad našimi glavami vsako noč letela letala proti Srbiji in jo bombardirala. Avstrija je Natu prepovedala leteti nad svojim ozemljem, toda Slovenija si je dala vzeti spanec zaradi tistih zloveščih zvokov na nebu.

Misel, kako bi bilo, če ne bi sodelovali v pohodih tisoč kilometrov stran, morebiti v naših glavah živi, od časa do časa, a je ne izdamo. Ne povemo je nikomur. Še manj pa se, tu v tej naši Evropi, sprašujemo, ali dejansko lahko sebi in svojim resno rečemo, da živimo v miru? Ali nas ne spremljajo izbruhi vojn od druge svetovne vojne tako pogosto, kot da je vojaškoindustrijski kompleks nad vsemi nami, upravlja življenje in določa, kdaj je treba dovoliti bombnikom, da stresejo svoje bombe nekam, kamorkoli (zdaj Libija), samo da bi ustvarjali nove in boljše zaloge. Tudi med prvo in drugo svetovno vojno ni bilo res mirno, če se spomnimo Japoncev v Nankingu in Guernice. Resnično smo bili še kar zadovoljni, če smo slišali, da je kakšen vojskovodja bolj čuval svoje vojake kot drugi. Rusi so v bojih s Hitlerjem imeli vojskovodjo maršala Žukova, ki so se ga vojaki bali, ker jim ni prizanašal, pošiljal jih je v smrtni boj s kozarčkom vodke, prav neusmiljeno. Vojaki so imeli raje maršala Rokosovskega, bolj je pazil, kakšne bodo izgube, in manj neusmiljeno pošiljal divizije v smrt.

Človeštvo si seveda poskuša olajšati hude posle in tako so se začeli na bojiščih sveta pojavljati tudi najemni vojaki, kot Švedi v evropskih vojskah pred štiristo leti. Zindustrializirali bomo vojske, zadeva bo bolj poklicna, manj bo šlo za patriotizem ali podobne nerodne reči. Medtem pa se bomo spraševali, ali so naši fantje na varnem, čeprav vsi vemo, da niso nikoli na varnem. Če bi hoteli, da so fantje na varnem, jih ne bi pošiljali stražit v kraje, katerih imen niti ne znamo pravilno izgovoriti. Saj je že Kosovo precej nenavadno. Spomnil sem se, kako je na začetku balkanske kalvarije ugleden ameriški časopis vprašal, ali ni malo hudo, da nastopamo proti Srbom, ko pa so bili zavezniki ZDA v dveh svetovnih vojnah. Res smešno vprašanje. Kdo še danes misli na včerajšnji dan, če je današnji drugačen!

Brez izlivov čustev, prosim. Zapomnimo si samo eno: vojne so vedno bile, so in, če se ne zgodi kaj čudnega, tudi bodo. V miru ne živimo nikoli.