Ben Lewis: Smeh in kladivo

Komunistični vic med letoma 1917-1989.

Britanski novinar se je lotil proučevanja zgodovine komunizma skozi anekdote in vice. Zgledno je beležil nastop Leninove revolucije in osuplosti nad novim. Tako starka v živalskem vrtu prvič vidi kamelo in poreče: »Glej, kaj so komunisti naredili iz konja!« V Stalinovih čistkah je po samomoru pesnika Majakovskega vzniknil tale vic: Kaj so bile zadnje besede poeta, preden je naredil samomor? - Tovariši, ne streljajte! V mehkejši dobi Hruščova, ki je bil znan po dolgih govorih, so pripovedovali: Ali je mogoče slona zaviti v časopis? - Ja, če je v njem objavljen govor Hruščova.

Po prijateljski okupaciji Češkoslovaške so širili anekdoto: So res češki domoljubi na pomoč poklicali Rdečo armado? - Ja, poklicali so jo že leta 1939, a je pomoč prišla šele leta 1968. V zadnji fazi Ceausescuja so domačini Bukarešto poimenovali kar v Ceauschwitz, krožila pa je šala, v kateri je vodja na trgu zagrozil množici, da jo bo pobesil. Nekdo stopi naprej in vpraša: Ali moramo vrv prinesti sami ali nam jo bo priskrbel sindikat?

Seveda pa to ni bil čas zabave, temveč strahovlade, pod katero so pripovedovalce obsojali na večletne zaporne kazni, kdaj so enako kazen dobili celo tisti, ki so vice samo poslušali.

Avtor je v svojem projektu zapazil, da je številčnost vicev upadala po letu 1980, in iskal rezultate vpliva humorja na konec komunizma. - Disidenti so se namenoma odpovedali šaljivosti, vice so razumeli samo kot ventil, ki vzdržuje pasivnost množic.

Delo, ki resda ni eruditsko kot Freudov »Vic in njegov odnos do nezavednega«, je pa Lewis s primerjavo z nacističnimi vici in zgodovinskim vpogledom prišel do sklepa, da ni »komunističnega vica«, saj so ti le parafrazirali caristične in še prej jakobinske vice.

Po materialu odlična knjiga, vendar z zgrešeno poanto, zakaj v komunističnih vicih se namreč vsebinsko zrcali duh vsakokratne politične smeri, struktura vica pa je tako ali tako brezčasna.