Zakon iz razuma

Janko Lorenci

30. 9. 2011  |  Mladina 39  |  Kolumna

Politika na vsem Zahodu in tudi pri nas pada v brezno nezaupanja. Nekaj olajševalnih okoliščin pa ima.

Vsi, tudi politika, smo po malem ujetniki modela (neo)liberalnega kapitalizma z njegovimi zahtevami po nenehni rasti, s socialnim darvinizmom itd. Res pa je, da bi lahko politika tak razvoj preprečila.

Pogosto je tudi dežurni krivec in smetnjak za odlaganje lastnih frustracij in nemarnosti. Na očeh javnosti je neprimerno bolj kot biznis ali sodstvo. Njena narava je taka, da vodi v kompromise, kompromisarstvo, odmikanje od načel. Voditi dobro politiko je zapleteno in težavno. Itd., itd.

Ne glede na vse to se je politika grdo spridila; preveč se je spečala s kapitalom, izgubila izpred oči družbeno blaginjo kot vrhovno zapoved, deluje kratkoročno in se upira spremembam. Zato je povsod na Zahodu izgubila zaupanje in avtoriteto. To otežuje upravljanje države in krepi nezaupanje v kapitalizem in demokracijo, kakršna prevladujeta.

Slovenija postaja po dveh desetletjih napredovanja, a tudi samozagledanosti in kopičenja anomalij, zelo podobna mediteranski ali vzhodni Evropi. Še nikoli po osamosvojitvi ni bil tako razširjen občutek, da politika ni več kos položaju in da si svoje vodilne vloge tudi ne zasluži. Niti težnja po novih političnih strankah in obrazih ni bila še nikoli tako močna in bo morda premetala politično sceno.

To bi se zgodilo prvič v teh dvajsetih letih. Levica se je enkrat že preoblikovala, vendar ne zaradi pritiska od spodaj, ampak zaradi notranjih napetosti v LDS in izgube dolgoletnega voditelja. Po tej preobrazbi sta si levica in desnica v ekonomskih in socialnih vprašanjih kvečjemu še bolj podobni. Hkrati sta vedno bolj sprti in čedalje težje sklepata dogovore o važnih vprašanjih. Njun razkol deli tudi ljudstvo. Zastrupljena politična atmosfera obema političnima poloma po svoje ustreza, saj v njej laže ohranjata zveste privržence in dušita kritične glasove do politike kot celote. Ta igra divjega medsebojnega nasprotovanja je deloma spontana, deloma igrana, hkrati pa bolj ali manj uspešna.

Vsaj doslej je bila. Zdaj etablirana politika v očeh čedalje večjega dela volilnega telesa postaja breme in ovira za izboljšanje. Nezaupanje vanjo postaja trajen fenomen in ga tudi konec krize zlepa ne bi odpravil. To je slabo stanje, saj družba ne more uspevati samo na podlagi zapovedi in prepovedi. Iz začaranega kroga nezaupanja se je težko izviti in praviloma ga ne razbijejo niti volitve. Na tem smo zdaj.

Drugače povedano: ljudje so siti izbire med Janšo in Pahorjem. A tudi vse druge manjše stranke so polne slabosti in nobena ne bo prerasla v veliko in bistveno drugačno tvorbo. Vse skupaj so zasedle oder, na njem zganjajo svoje samozadostne umetnije in norčije, na občinstvo pa so pozabile.

Tako stanje zbuja med večino volivcev mešanico jeze, cinizma in želje po novi politiki. Cinizem je najslabši teh občutkov, saj vodi v položaj, v katerem družbeni podsistemi živijo čedalje bolj drug mimo drugega, to pa cementira stanje, kakršno je.

Brez politike ne gre, toda do nje je treba biti zahteven. Dana ji je velika moč, nujno ji je naložiti tudi visoke standarde. To je očitno mogoče doseči samo s pritiskom.

S politiko, kakršna je, smo vsi skupaj v pasti. Ni zelo sposobna. Ni zelo poštena. Ne zmore sodelovanja v velikih rečeh. Vsa po malem koketira z neoliberalizmom. Vsa izgublja izpred oči splošno blaginjo kot utemeljitev svojega obstoja. Vsa je brez širšega zaupanja in avtoritete. In ni se sposobna bistveno spremeniti.

To velja za desnico in levico. Obe sta že imeli priložnost in obe sta razočarali. SDS smešno-bedno-predrzno blefira z nekakšnimi odrešilnimi strategijami in odličnimi ekipami - resnica je nasprotna. Dobro obvlada le ustrahovanje, grajenje okopov, neznosno surovost in piar po zgledu ameriških republikancev. Levica je ubila samo sebe z infantilnim spopadanjem za prestiž; politično manekenstvo jo je uničilo bolj kot vsebinske razlike med koalicijskimi strankami.

Sposobnost v lastnem prebivalstvu ustvariti zaupanje in konsenz o važnih rečeh je kapitalna, nepogrešljiva politična dobrina. Ne levica ne desnica je ne premoreta. Brez nje ni mogoče dobro voditi države v krizi, še manj jo reformirati ali celo zbuditi nekaj optimizma.

Če hočeš uvesti globlje spremembe, pa nimaš zaupanja, sprožiš kvečjemu nemire, kaos, umik v pasivnost. Ali pa moraš uvesti strahovlado. Delce tega že vidimo v Grčiji, gotovo jih bomo še kje. Morda tudi tu.

Naša politična elita je zanič, država je v težkem položaju, časi bodo verjetno še hujši. Z etablirano politiko je Slovenija tako rekoč obsojena na pogrezanje v čedalje večje težave.

Zato se še naprej zavzemamo za »tretjo silo«, novo politično grupacijo, ki bo bodisi prevzela oblast ali pa sprožila preobražanje celotne politike. Razmere zanjo so ugodne: ugled stare garde je na psu, krepi se zavest, da je vrag odnesel šalo in da so volitve s samo starimi igralci zgolj prazna vaja iz demokracije.

Problem je pomanjkanje nove politične ponudbe, in to resne. To bo odločilno vprašanje prihodnjih mesecev.

Stara politika nastanku nove nasprotuje, saj ji lahko odvzame volilno zmago (Janši) ali jo bistveno oslabi (levico). V novo grupacijo se bodo lahko preselili le redki pripadniki stare garniture.

Najpomembnejši element - želja volivcev po novi stranki - je dan. Vnaprej določen je tudi njen osnovni profil - levosredinski. Narekujejo ga razsulo sedanje levice in nauki globalne krize. Nastanek močne zmerne desne stranke, prav tako več kot zaželene, pa preprečuje nesrečna dominacija SDS.

Časa za nastanek tretje sile je malo. Nova stranka bo morala v časovni stiski pokazati tudi svoje praktične sposobnosti, samo lep program bo premalo. Uspeh bi bil lažji, če bi se povezala štrleč voditelj, ki že ima kaj pokazati, in gibanje, ki odraža nezadovoljstvo in prevladujoče želje v družbi.

Ponuja se povezava Hanžkove in Jankovićeve (ter še kake) skupine. Zamisel, izrečena na več koncih, je privlačna, a tudi kontroverzna. Kontroverzna zato, ker gre za povezavo klasičnega menedžerja in politika z izrazito alternativnim gibanjem. Toda skupini bi se tudi dopolnjevali; Janković bi dal povezavi obljubo učinkovitega upravljanja in pragmatičnosti, Hanžek obljubo družbene solidarnosti, svobodnjaštva in trajnostne komponente. Oba skupaj bi lovila ravnotežje med možnim in zaželenim, predvsem pa bi zajela več potencialnih volivcev.

Zakoni iz razuma so včasih trpežnejši kot zakoni iz ljubezni. Zveza bi bila najbrž naporna in po malem tvegana, vendar se zdi, da lahko le taka povezava prepreči zmago SDS, se pravi prehod s slabega na slabše vodenje Slovenije. Ali pa vsaj napove postopno preobrazbo slovenske politike.