Narodnozabavništvo

Maja Novak

30. 9. 2011  |  Mladina 39  |  Ihta

Eno od nedavnih vtikanj slovenskih statističnih nosov v stvari, ki se jih ne tičejo, je pokazalo, da je skoraj polovica dijakov prvega letnika srednjih šol že izkusila spolnost. Pri tem so se najbolje odrezali učenci poklicnih šol (seksa jih več kot polovica), gimnazijci pa nekoliko mečkajo (spolno aktivnih je v prvem razredu gimnazije le 22 odstotkov).

Polovica mladostnikov potemtakem prve spolne izkušnje nabira po končani devetletki, tik pred začetkom srednješolskega obdobja. Čudim se le, da tega nihče ne opazi. Hočem reči, skoraj polovica celotne generacije prihodnjih dijakov hiti izgubljat nedolžnost, za to pa ima na voljo samo deset tednov. Gužva. Grmički se tresejo in šuštijo, sedeži v kinodvoranah škripljejo, avtomobili se pozibavajo, zemlja pleše, Orion saksofon, mesec kontrabas, mi pa vsega tega sploh ne opazimo. Kako je mogoče?

Čakajte - kaj pravite? Kako sem lahko prepričana, da se nihče od teh nadobudnežev ni dal razdevičiti že v devetletki? Ja, ljudje božji, saj v devetletki o seksu še brati ne smejo!

Manjša čredica zaskrbljenih mamic »devetčkov« (ne smejte se, tako so jih mamice same poimenovale na internetnih forumih), nekaj pregovorno zbeganih učiteljic, nekaj ambicioznih političark, med katerimi je morda najbolj znana Mojca Kucler - Dolinar, in nazadnje vsa desna opcija, ki je zavohala volitve, vsi ti so dosegli, da je državna komisija za Cankarjevo priznanje s seznama branja, obveznega za tekmovalce, umaknila roman Andreja Predina Na zeleni veji, podobna usoda pa se piše tudi zbirki zgodb Andreja Makuca Oči. V parlamentu je že padlo poslansko vprašanje Alenke Jeraj, ki bi od šolskega ministra med drugim rada izvedela, »kdo je odgovoren za tako neprimerno izbiro in ali bo sankcioniran«. Streljanje ob zori sledi.

Spolnosti v šolskih knjigah torej ne sme biti, sme pa se pojavljati znotraj narodnozabavne glasbe, neomejeno dostopne vsakemu triletnemu otroku. Le joški niso joški, temveč zizike, kurec ni penis, temveč “brizgalna”. Ki brizga.

Makučeve zbirke sicer ne poznam, kar se Predina tiče, pa imajo vse naštete dame kajpak popolnoma prav; kajti v »zakonih«, s katerimi naj bi bilo po mnenju poslanke Jerajeve neskladno ravnanje komisije za Cankarjevo priznanje, nedvomno kje piše, da se smejo spolnost in spolni organi glasno omenjati ter nedvo-umno poimenovati le znotraj narodnozabavne glasbe (neomejeno dostopne vsakemu triletnemu otroku z dobrim spominom); pa še tam je bolje, če uporabljamo evfemizme. Tako joški niso joški, temveč zizike (»Ne boš ti meni zizike majal ...«), kurec ni penis, temveč »brizgalna« (ki brizga), besedo ritka smemo srečati samo znotraj pesniškega verza »u, kaka ritka«, ki ga pozneje med razpravo v parlamentu lahko citira tudi kak kolega Alenke Jeraj, no, pa tudi sicer je parlament edini kraj na zemljici slovenski, kjer se smejo odrejati »pregledi mednožja«, pod pogojem, da to dela desnica. Kajti pravim demokratom bodi dopuščeno, kar ni za vsakogar, in če se kdo ne strinja s to tezo, pač ni demokrat, zato ga je treba v imenu demokracije takoj »sankcionirati«.

Drage političarke in mame »devetčkov« - izvrsten predlog imam. Strokovnjakom za pedagogiko, literarnim strokovnjakom, osnovnošolskim ravnateljem (zlasti tistim, ki ne podpirajo obmetavanja s hrano med šolskimi odmori), učiteljem in sploh vsem drugim dejavnikom javnega šolstva starši očitno ne zaupajo, o ustreznosti vsake njihove odločitve podvomijo, vse, kar predpišejo, vzamejo pod drobnogled in ob pomoči desne opcije razcefrajo na koščke - zato jih odpravimo. Odpravimo javno šolstvo. Naj se otroci šolajo doma. Saj morajo imeti že po definiciji vsi mamo in očeta, mar ne? Eden od teh dveh si bo pač moral vsak dan utrgati kako urico, da bo potomstvo podučeval o računstvu, branju, pisanju, katekizmu in domovinskih hvalnicah Davorina Jenka. Če odpravimo javno šolstvo, se bomo znebili nepriljubljenega šolskega ministra, pa še dileme, ali so zimske šolske počitnice res namenjene otrokom ali morda turističnim zaslužkarjem, bo konec. In če odpravimo javno šolstvo, si bodo varčnejši starši lahko privoščili opismenjevati svojo deco ob pomoči kmečkih pratik in starih zvezkov Mohorjeve družbe, namesto da ji morajo vsako leto kupovati tiste zoprne delovne zvezke ter učbenike, za katere nikakor ni mogoče dognati, kateri je pravi.

Gospa Angelca Likovič in njeni somišljeniki menijo, da bi bilo najbolje, ko bi se vsi otroci povsod po državi gulili iz istega učbenika (po možnosti iz debele čitanke, ki bi jo skupaj s tablico, kredo in gobo na vrvici nosili v platneni torbici od prvega do zadnjega razreda devetletke), in svoje mnenje utemeljujejo s trditvijo, da učiteljice v devetletki kratko malo niso »usposobljene« za izbiranje med bogato ponudbo različnih učbenikov za

isti predmet, torej ponudbo, za katero skrbi zgledno število slovenskih založb. Ob preplašenem obrazu marsikatere učiteljice, ki se mora vsako leto znova spoprijemati z novimi in novimi škandali ter pritiski staršev, povezanimi s Cankarjevim priznanjem (tako so dušebrižniki pred leti na pranger postavljali že Janjo Vidmar, Vitomila Zupana in moje Cimre), bi človek včasih resnično utegnil pomisliti, da tu nimamo opravka z inteligentno obliko življenja. In zato ponavljam - odpravimo učiteljice! Kajti alternativa, ki se ponuja, je nekoliko zahtevnejša: kaj ko bi učiteljski kader vsaj poskusili »usposobiti«? In kaj ko bi povrnili spoštovanje učiteljskemu poklicu, da se ne bodo na pedagoško gimnazijo praviloma (kljub svetlim izjemam) vpisovale le deklice, ki jih po ponesrečenem poskusu vpisa na gimnazijo niti srednje ekonomske šole nočejo ...? To bi sicer delno rešilo zagato z učbeniki, kako se ujema s krčenjem proračunskih izdatkov za plače v javnem sektorju, pa mi nekako ni jasno.

Ne, ne, najlaže je kritizirati, sramotiti, nagajati (nabirati predvolilne točke) ter odpravljati. Upam, da bo v opisanem primeru odprava javnega šolstva vsaj v ruralnem, torej bolj desnem okolju zalegla. Čeprav, a veste ...

Hočem reči, med tistimi srednješolskimi »prvčki«, ki začnejo seksati v trenutku, ko nehajo biti »devetčki«, je najmanj gimnazijcev. V terminologiji Angelce Likovič & Co. bi gimnazijce torej lahko označili za najbolj »spodobne«. Med tistimi, ki se vsako leto udeležijo tekmovanja za Cankarjevo priznanje, pa jih pozneje največ zaide prav na gimnazijo. Kaže, da jim ves tisti poblazneli seks v Predinovi in podobnih knjigah le ne škodi. Po drugi strani pa se v prvem letniku poklicnih šol daje dol že več kot pol dijakov, čeprav v vsem svojem življenju najbrž niso prostovoljno odprli niti ene knjige, torej tudi tistih kvantaških za Cankarjevo priznanje ne. Pa vseeno kar seksajo. Čeprav praviloma prihajajo iz ruralnega okolja, ki je tradicionalno bolj naklonjeno katoliški etiki in kleno razmišljajočim političnim strankam ...

Hecno.

Okej, končati moram, na gasilsko veselico se mi mudi. Nocoj pa, oh, nocoj, ko mesec svetil bo, sem si rajtala v svojo sladko kamrico povabiti kakega šoclja, tis'ga tavelicga, da bo po lojtrci gor pa po lojtrci dol, pa če bo še tako prisegal, da je rajtal študirat, da je rajtal bit' far ter v imenu otrok z mamo in očetom, ki berejo samo nabožno čtivo, rajtal zmagati na naslednjih volitvah.