Noč morskih psov

Ribe vas 'majo rade.

Hitro - koga je morski pes najprej požrl v Žrelu? Točno, žensko. Za kazen. Ker je fukala. Ker je dišala po seksu in spermi. In ker ni bila poročena. In koga je morski pes najprej požrl v Globoki modrini? Točno, črnca. Za kazen. Ker je črn. Ker se je rinil med znanstvenike. Ker tako visoko nima kaj početi. In Noč morskih psov je dokaz, da so najbolj večni prav najbolj obupani in najbolj obupni klišeji. Uganite, koga najprej požre morski pes - točno, žensko. Ker diši po seksu. In uganite, koga morski pes udari takoj zatem - točno, črnca. Ker smuča na vodi. Ker se je preveč stegnil. Ker se ne bi smel riniti v to belsko obliko preživljanja prostega časa. Morski psi, ki po louisianskem močvirju preganjajo, terorizirajo, žrejo in trpinčijo skupino alfa mladcev in bimbastih mladenk (ne, mobilni telefoni ne delajo), so reakcionarji, varuhi starega režima, toda mladci in mladenke so tako brezosebni, tako

dolgočasni in tako obsceno polni samih sebe, da bi gledalec navijal za morske pse, če bi imeli kaj več osebnosti in kaj več karizme kot njihove vabe, ki si smrt zaslužijo tako kot piksli v računalniških igricah. David R. Ellis je režiral šoker Brez povratka, v katerem je bila smrt lucidna, zabavna in zelo kinetična, toda v Noči morskih psov je smrt na smrt dolgočasna.

(ne igra v Kolosejih)