Zgodba, ki je lahko večna

Jurij Gustinčič

7. 10. 2011  |  Mladina 40  |  Pod črto

Govori, ki jih imajo vodje delegacij v Generalni skupščini ZN, so po navadi dolgi - najbrž zaradi domače publike, še verjetneje zaradi ugajanja domačim birokratom. Vse bi se dalo povedati v nekaj stavkih. Če se ozremo po dvorani, smo lahko vnaprej prepričani, da so popolnoma zasedena le mesta delegacije, ki ima besedo. Pa še dežurnega ameriškega ali kitajskega predstavnika.

Zgodi se, da se dvorana bolj napolni. Tako je bilo med govorom nesrečnega čilskega predsednik Allendeja, ki je, žal, razočaral navzoče s svojo južnoameriško dolžino. Dvorana, z njo pa tudi zunanji svet, je zdaj prisluhnila govoru Palestinca Abasa. Šlo je za ugibanje: ali bo tako kot v bližnjevzhodnih zadevah že od pradavnine ali pa si bo Palestinec upal? To pot si je upal. Povedal je kratko in jasno, da si kljub vsem oviram in zanikanjem Palestinci ne le želijo svojo državo, ampak jo bodo od Generalne skupščine in, še več, od Varnostnega sveta tudi zahtevali.

Američani so, kot vemo, vnaprej povedali, da bodo uporabili veto. Pomislite, država, ki se je nekoč z bojem osvobodila okovov kolonije in vedno s poudarkom govori o pravicah in svoboščinah - nihče toliko kot ona -, bi zanikala pravico naroda, ki trpi pod okupacijo, pravico do popolne nacionalne svobode. Še več, ocenila bo predrznost predsednika Abasa kot vsaj nekaj nespametnega in nekonstruktivnega, saj se je mogoče o tej stvari tudi mirno in počasi pogovarjati, kot vsi na svetu že delamo dolga leta in desetletja.

Zadeve imajo vedno svojo barvo, neodvisnost ima eno samo barvo, je lahko samo takšna in nič drugačna. Seveda so primeri, ko se do te barve ne more priti po ravni poti. Pri Palestini ni nič drugače, in vendar je drugače. Priznanje navadnega dejstva osamosvojitve naj bi se kuhalo v pečici dolgo, kako dolgo, naj bi nekega dne povedali prav Američani. Po nasvetu.

Imamo namreč nenavaden primer. Za pomemben glas, brez katerega se v Varnostnem svetu, ki o novih članih dokončno odloča, ne more, sta potrebna dva, ne eden. V tem primeru ne Združene države, ki morebiti niso več »ena in edina supersila«, so pa sila, pa še sila z odločilnim glasom. Vsaj v zadevah na Bližnjem vzhodu, žal moramo reči, nikakor ne morejo imeti zadnje besede.

Za njihovim hrbtom stoji drug varuh ameriških interesov, interesov same Amerike. Mirno lahko rečemo: za ameriškim hrbtom, ko gre za Bližnji vzhod, stoji majhna regionalna sila. Majhna, ampak neverjetno pomembna. Izrael.

Bližnji vzhod ne spada med interese ameriške zunanje politike. Je domača zadeva.

Izrael, če hočemo ali ne, odloča o bližnjevzhodni politiki Združenih držav (nekoliko tudi Evrope, ki pa se zaradi tega ne počuti dobro). Neverjetna stvar, ta ameriška pridnost in vdanost izraelskemu mnenju, ko gre med drugim tudi za to, da Palestinci dobijo svojo državo. S tistimi naselji, ki si jih je na Zahodnem bregu prisvojila izraelska politika - ali pa ne oziroma vsaj manj, kot bi hotel Izrael.

Zadržimo se za trenutek pri tem fenomenu ameriške politike. V odnosu do Judov ni bila veliko drugačna od nekaterih evropskih, ki jim po pravici pripisujemo neko stopnjo antisemitizma. Proti koncu 18. stoletja, ob zori ameriške neodvisnosti, je eden očetov ameriške nacije, Benjamin Franklin, v filadelfijskem kongresu ostro nasprotoval doseljevanju Judov. Besedilo tega govora se celo v Ameriki težko dobi v roke, toda obstaja in bi ga danes označili za neprikrit antisemitizem.

Judje so se seveda v Ameriki naseljevali, ni sicer res, kot mislijo mnogi v Evropi, da držijo v rokah celotno bančništvo, to je predvsem anglosaško. Vendar imajo kar nekaj trdnjav, naj omenimo le Hollywood in novinarsko komentatorstvo. A tudi tam, med komentatorji, najdete Jude, ki so do Izraela kritično razpoloženi.

Vrnimo se k temi. Kakorkoli že, in kadarkoli se je to že zgodilo, Američani na Bližnjem vzhodu ne morejo narediti niti koraka, če se Izrael temu upira. Nič ne pomaga, da Združene države pomagajo vzdrževati to državo z več milijardami na leto. Eisenhower je doslej edini ameriški predsednik, ki se je upal Izraelu odločno upirati. Zahteval je od Ben Guriona, da umakne svoje sile s Sueza. Obama ni kos Eisenhowerju, niti od daleč ne.

Beseda dve o nas. O tem, kakšni smo bili nekoč, v tisti skupni državi. Res smo Slovenci pomagali Izraelu, da si je postavil svojo državo. To je bilo iskreno in razumljivo. Toda čas je tekel, stvari so postajale zamotane, in ko smo ob bližnjevzhodni vojni leta 1967 hoteli zbirati sredstva za Vietnam in Arabce, so v naših tovarnah delavci govorili: za Vietnam damo, za Arabce pa ne. Naj pustijo pri miru to malo državo, Izrael.

Tako mi je zbiranje pomoči v pogovoru pojasnil Stane Kavčič. Takrat je delovalo zelo človeško in razumljivo, ljudje niso podpirali uradne politike do Bližnjega vzhoda, ki je vse stavila na arabsko karto. Vendar je zdaj zelo drugače.

Večkrat sem bil tam, predvsem v Izraelu. Videl sem njihovo prepričljivo zmago nad arabskimi armadami. No, če so to bile armade. Vendar sem občutil tudi nekaj, kar moti razumen izid prerekanja Arabcev in Izraelcev (ki so nekaj drugega kot Judje, so navadna regionalna sila s precejšnjimi apetiti). Čutil sem, da nosijo v sebi nekaj tistega, zaradi česar so Judje trpeli, neko vrsto rasizma. Začutiš ga v navadnih pogovorih. V obnašanju Izraelcev - kajti to so Izraelci, velika sila, ne Judje - je zaznati posebne vrste apartheid. Zelo se seveda jezijo, če jim to rečeš.

Vrnimo se na začetek. Vse je prav, zgodovina je težka zadeva, nekatere krize v odnosih narodov pač trajajo stoletja. Kdo ve, ali smo res že na koncu zapletov v francosko-nemških odnosih. Upajmo. Toda razmere na Bližnjem vzhodu so nekako tragikomične, in sicer zaradi Američanov. Zakaj se ne postavijo res na sredino v odnosih med Izraelom in Arabci! Saj imajo moč za to.

Ah ne, pozabili smo. Bližnji vzhod, Palestinci in Izrael vendar ne spadajo v ameriško zunanjo politiko. Povezani so z domačimi stvarmi, z naslednjimi predsedniškimi volitvami, z glasovi Judov, ki številčno niso toliko močni, kot so močni vsi skupaj. Bližnji vzhod ne spada med interese ameriške zunanje politike. Je domača zadeva. Amerika nima časa za svetovno politiko.