Saša Veronik: A la carte: obnašanje od aperitiva do zobotrebca

Mala šola olike pri mizi.

Tovrsten žanr je običajno pisan kot množica ukazov, ki jih mora bralec ponotranjiti, če se hoče kultivirati. Ker pa so danes tudi subkulture del kulture, je način oblačenja in prehranjevanja postal svoboden in s tem kulturen, kakršenkoli že je. In ravno to je prednost Veronikovega brevirja, ki ni pisan mašniško, temveč bolj v smeri Matvejevićevega »Mediteranskega brevirja«. Njegovo izhodišče je polnost dogodka, se pravi, kako iz obedovanja narediti umetniški akt. Uživanje hrane in pitje ni fiziološki proces, kjer gre za to, da goltamo in lokamo, ampak da užitek bivanja razširimo na kulinariko. Najsi bo ustvarjanje vznesenega vzdušja, ko odpremo vino, ali pogled na gosta, ki z lahkotno sproščenostjo samo z vilicami navija špagete.

Pojem olike je sicer povezan s prisiljenostjo in malodane vklenjenostjo, avtor pa ga prestavi v igrivo samoumevnost, ki je imanentni del človeka, najsi je sam, v družbi domačih ali na banketu. Ritual obedovanja je kajpak popoln, pri njem si pač ni misliti zvonjenj in pogovorov po mobitelu. To je pač sveti trenutek. Nekoč bi tej drži rekli konservativnost, danes osvobajanje od hiperkomunikacije.

Toda kakšno mesto ima v tem svetu napaka in nerodnost? Trenutek, ko se pogrezneš od sramu? Nasprotno, pisec prinese pripetljaj, ki se je dogodil Jeanu Cocteauju v ribji restavraciji na Place de Odeon. Na slovesnem kosilu je po nerodnosti naredil packo s paradižnikovo juho. Ko je zapazil vprašljive poglede, je v toplo juho pomočil kazalec in na snežno beli podlagi prta naredil še eno packo ter dejal: »Zaradi simetrije, gospoda.«

Ta široki bonton ne predpostavlja le olikanosti gosta, temveč tudi dobrohotnost publike, ki se ne zgraža nad nespretnostjo gostov.

Odlično avtorsko delo na področju, kjer vlada kamnita togost.