Je superžupan lahko tudi superpremier?

Zoran Janković je bil ena od najmočnejših političnih figur na levici že pred tremi leti, ko je kot župan Ljubljane pokroviteljsko združil Socialne demokrate, Liberalno demokracijo in stranko Zares. Njegova javna podpora je bila zadnji teden pred parlamentarnimi volitvami leta 2008, ko je kazalo, da bo SDS Janeza Janše vnovič relativni zmagovalec, odločilna za zmago Boruta Pahorja. Sedaj, po treh letih preizkušnje in po razočaranju z bivšimi koalicijskimi strankami, se žogica očitno vrača nazaj - k »očetu« Jankoviću. Ta se je sedaj znašel pred verjetno najpomembnejšo dilemo v svoji karieri: Ali naj gre v boj za mesto predsednika vlade? In ali je odličen župan lahko tudi odličen premier?

ZJ Superžupan

Na terenu so rezultati njegovega dela očitni. Središče glavnega mesta je danes praktično neprepoznavno in neprimerljivo s stanjem, ki ga je Zoran Janković prevzel v uporabo pred petimi leti. »Janković« ni zgradil le stadiona in dvorane v Stožicah, preuredil je več trgov, parkov in nabrežij, zgradil nove mostove in brvi, uvedel nov način zbiranja odpadkov, oživil je grad, obnovil otroška igrišča, prenovil in povečal je več vrtcev in šol, vzpostavil sistem izposoje koles in prenovil mestni javni prevoz - skupaj je uresničil kar 602 projekta v prvih štirih letih vodenja Ljubljane. Celo alternativna središča v Ljubljani, od Kina Šiška, Roga do Metelkove, niso nikoli cvetela tako kot pod županom Jankovićem. Njegov mestni arhitekt, Jankovićeva desna roka dr. Janez Koželj, ki je prav tako odgovoren za zgrajeno, vsakršno politizacijo opravljenega odločno zavrača. Je za te uspehe zaslužen prav Janković, morda njegova trma in že skorajda despotska odločnost?

»To ni povezano samo z njegovimi osebnostnimi lastnostmi, to je povezano z vizijo in s strateškim pristopom k prenovi mesta, ki ima dva cilja: privabiti ljudi v center mesta, s čimer spodbujamo ekonomsko aktivnost, in gradnjo stanovanjskih naselij na območjih opuščene industrije, » odgovarja Koželj na naše vprašanje. Delo pod Jankovićem naj bi potekalo strokovno, načrtno, vse ostalo pa naj bi bile zlonamerne manipulacije in laži. Za Koželja, ki se sicer s svojimi izjavami ne želi izpostavljati ob političnih temah, pa je še bolj pomembno nekaj drugega. Ne, kaj vse je naredil Janković, ampak tudi: »Kako je možno, da nekdo v celem mandatu ne naredi nič in se tudi o ničemer ne odloči. In če se pošalim, ali se ni ta politična nemoč potem preselila na vso Slovenijo?« komentira čas pred Jankovićem in razmere zunaj mesta, po Sloveniji.

Profesor Koželj je verjetno prepričan, da bi lahko Janković uspel tudi zunaj Ljubljane, a mnogim drugim je bil Janković vedno rahlo sumljiv. Kako bi Janković kot menedžer, kot delodajalec skrbel za socialo? V resnici se je Janković tudi na socialnem področju v Ljubljani izkazal presenetljivo dobro. Vzemimo primer neprofitnih stanovanj, ki so, kot je znano, eden glavnih dejavnikov socialnega položaja. Župan ljudske stranke, človek, ki naj bi bil vsakodnevno lastnoročno reševal stiske Mariborčanov, Franc Kangler, je denimo v socialno prikrajšanem Mariboru med letoma 2006 in 2010 »izgubil« skoraj 400 neprofitnih stanovanj; njihovo število je zaradi končanih denacionalizacijskih postopkov in odprodaj padlo s 3000 na 2643, čeprav se je število prosilcev v tem času skorajda podvojilo. Drugače pa je v Ljubljani, kjer je število neprofitnih stanovanj zraslo za skoraj 500, s 3245 na 3761. Prav sedaj bo Ljubljana v soseski Novo Polje 2 dobila še okrog 80 novih neprofitnih stanovanj.

Ampak ali je to prav Jankovićeva zasluga? Direktorica ljubljanskega stanovanjskega sklada Jožka Hegler pravi, da je bila njegova vloga pri tem »ogromna«. Župan vpliva na razporejanje proračunskih sredstev, na sproščanje stavbnih zemljišč, ki se ali ki se ne namenjajo za neprofitno stanovanjsko gradnjo, župan tudi vpliva pri pogajanjih s podjetji pri pridobivanju stanovanj, pojasnjuje. »Janković je tretji župan, pod katerim delam, in lahko rečem, da ima največ razumevanja za to področje. Denimo: vsa zemljišča, ki so primerna za stanovanjsko gradnjo, sedaj niso predvidena za prodajo, ampak za razvoj socialnega fonda.« Janković je pri tem prehitel »levo koalicijo«. Lahko se spomnimo, da je tudi zadnji koalicijski sporazum med strankami SD, Zares, LDS in DeSUS predvideval ustanovitev sklada prehodnih najemnih stanovanj, a iz tega cilja in tudi iz nepremičninskega davka iz politične oportunosti ni nastalo prav nič. Še več, država je od leta 2009 brez stanovanjske strategije, letos pa so javni državni stanovanjski sklad celo poskušali preoblikovati v gospodarsko družbo.

ZJ Superpredsednik

Janković zaradi teh razlogov ostaja močna, sedaj celo razmeroma najmočnejša politična figura na levici. Nekatera sondiranja javnega mnenja, ki so jih v zadnjih tednih ob pripravi na prihajajoče državnozborske volitve opravile posamezne politične stranke, so tudi pokazala, da bi utegnil njegov vstop v državno politiko pošteno premešati karte in celo ogroziti uspeh aktualnega favorita za premierski stolček, Janeza Janše. Jankovića ne bi podprli zgolj nekateri razočarani podporniki LDS, Zares ali SD - še največ bi odrezal Desusu Karla Erjavca, kar morda pojasnjuje Erjavčevo željo po nekakšnem koalicijskem sodelovanju z ljubljanskim županom. Janković bi »odnesel« tudi del volivcev SLS in SDS, podobno podporo kot v Ljubljani pa bi utegnil dobiti tudi v nekaterih občinah zunaj glavnega mesta, denimo v Celju ali Mariboru. Jankoviću gotovo ni mogoče očitati, da nima vodstvenih sposobnosti. Konec koncev je vodil največje slovensko podjetje in sedaj še največje slovensko občino. A glavno vprašanje je, ali bi Janković kot odličen vodja mesta in odlični menedžer lahko bil tudi odlični vodja vlade.

Ali naj Zoran Janković kandidira? Odgovor je jasen: Če ima čisto vest, če se njegovi sinovi ne skrivajo za kakšnimi ciprskimi podjetji, on pa za imeni svojih sinov, potem ni razloga, da ne.

Mnogo njegovih podpornikov se v sedanjih razmerah nagiba k praktični rešitvi - naj poskusi. France Bučar pravi, da naj bi bil po eni strani Janković še vedno stari tip »komandnega« voditelja, »bistvo demokracije pa je, da ljudje sami delajo stvari. S tega vidika z Jankovićem nič ne pridobite, dobite tisto, kar sedaj že imate na levi in desni ponudbi«. Toda po drugi strani tudi Bučar priznava, da je Janković izrazito dober župan, ki je veliko naredil in veliko obeta. Aktualna dilema ga spominja na angleškega generala Bernarda Montgomeryja, ki se je pred bitko pri El Alamêinu spraševal, ali je dober brigadni general lahko tudi dober divizijski general in s tem tudi vsesplošna pridobitev v bitki. »Ugotovil je, da je možno oboje. Kdor je uspešen na nižji ravni, je lahko tudi uspešen na bolj zahtevni ravni. A tudi obratno. In to je Jankovićeva dilema: On je dober župan, če je ta brigadni general dober tudi kot vodja divizije, pa ne vemo, ker se še tam nikoli ni preizkusil,« zaključi.

Razlike med župansko funkcijo, na kateri se je Janković že izkazal, in funkcijo predsednika vlade so seveda očitne: Zoran Janković ima sedaj v občinskem svetu večino, kot potencialni predsednik vlade pa bi pomemben del svojega časa porabil za politična usklajevanja med kopico partnerjev z različnimi interesi in željami. Po drugi strani je Janković človek projektov, v prihodnjih štirih letih pa glede na zadnje napovedi Banke Slovenije in Urada za makroekonomske analize za te ne bo denarja, ampak bodo potrebne nove, nepopularne reforme in javno varčevanje. Bolj kot menedžerja bo prihodnja štiri leta vlada potrebovala kriznega menedžerja. A ne glede na to so se na desnici na Jankovićev morebitni vstop v igro že odzvali s precejšnjo nervozo. Ta teden denimo z objavo nekaterih izpiskov o nakazilih s Cipra na račun njegovega sina, do katerih se je dokopala parlamentarna preiskovalna komisija pod vodstvom Alenke Jeraj iz SDS in ki naj bi dokazovali koruptivnost Jankovićeve družine.

Afera »Sin«

V SDS so to »dokumentno« taktiko pri Jankoviću uporabili že kar nekajkrat. Zadnjič denimo pred lokalnimi volitvami leta 2006, ko je šel Zoran Janković prvič v tekmo za županski stolček. Slovenski dnevniki, ki jih je stranka SDS imela pod uredniškim nadzorom, so tedaj na mize dobili delno revizijo poslovanja družbe Mercator, ki naj bi dokazovala visok obseg poslovanja Jankovićevih zasebnih podjetij z Mercatorjem. A propagandni trik ni deloval, Janković je zmagal, afera pa pozneje tudi ni dobila epiloga. Izkazalo se je, da je imel Janković dovoljenje uprave za vse posle in da obseg poslov v absolutnih številkah ni bil tako velik. Toda sedaj je lahko drugače. Ta teden so namreč v SDS v javnost spustili podatke o bančnih nakazilih sina Jureta Jankovića, ki jih je tako ali drugače v času krize težko upravičiti, četudi so transakcije povsem zakonite. Aprila 2009, kažejo bančni izpiski, je Jure Janković na svoj račun prejel okrog 250 tisoč evrov iz ciprskega podjetja »Blue Train Investment«, kasneje pa je opravil še nekaj transakcij. 70 tisočakov je nakazal na račun žene, 100 tisočakov je dvignil, potem si je kupil prestižen avto znamke Mercedes za okrog 130 tisoč evrov, del denarja, 120 tisočakov, je posodil svojemu prijatelju Danisu Peretu, 230 tisoč pa podjetju Petrolio ...

Da je dokumente o bančnih nakazilih Jureta Jankovića v javnost lansirala prav SDS, ni skorajda nobenega dvoma. Jure Janković je zaradi suma kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov Jerajevo že tudi kazensko ovadil: »Pred to komisijo sem bil že nekajkrat zaslišan, po zadnjem zaslišanju pa so različni tiskani in elektronski slovenski mediji objavili podatke o mojih finančnih nakazilih nekaterim pravnim in fizičnim osebam,« pravi. Dodaja, da je predsednica preiskovalne komisije izjavila, da ga je komisija že ovadila, da pa bo ovadbo še dopolnila »z različnimi dokumenti, ki jih je pridobila od finančnih institucij in državnih organov«. Takoj, ko so se v javnosti pojavila prva ugibanja o možni kandidaturi Zorana Jankovića na predčasnih volitvah, pa so nekateri slovenski mediji začeli objavljati sicer zaupne bančne podatke o njegovih finančnih nakazilih. »Evidentno je, da so bili ti podatki v medije posredovani z namenom predvolilne kampanje s strani ovadene predsednice navedene parlamentarne preiskovalne komisije,« pravi Jure Janković, ki še trdi, da je parlamentarna komisija edina, ki je od bank in drugih organov lahko pridobila objavljene podatke.

A bistveno je seveda vprašanje, ali ti podatki dokazujejo, da je družina Janković vpletena v nezakonite zemljiške posle. Kot je znano, parlamentarna komisija, ki jo vodi Jerajeva, že kakšni dve leti intenzivno išče sume, da se je s prekupčevanjem z zemljišči, ki se jim je v času Jankovićevega županovanja spremenila namembnost in s tem vrednost, obogatila njegova družina. V enem od poročil komisije je Jerajeva zapisala nekaj za župana Zorana Jankovića precej obremenjujočih ugotovitev. Sinova Jure in Damijan naj bi bila »vpletena« v prekupčevanje z zemljišči, katerim sta se status in vrednost »poskušala spremeniti z novim občinskim prostorskim načrtom Mestne občine Ljubljana, vendar se zaradi vpliva javnosti in dela preiskovalne komisije to ni zgodilo«, poleg tega naj bi obstajali tudi sumi, da sta sinova vpletena v transakcije z zemljišči na območju Ljubljane na prikrit način, prek podjetij s sedežem na Cipru. Lastnik ciprskega podjetja Disonco, ki je »v Ljubljani kupilo več hektarjev nezazidljivega zemljišča, ki se je z novim prostorskim načrtom Mestne občine Ljubljana pod vodstvom Zorana Jankovića spremenilo v zazidljivo«, naj bi bil prav Jure Janković, dokazujejo izpiski iz ciprskega sodnega registra, prek Disonca naj bi bil Janković še solastnik hotela Cubo v Ljubljani in tako sodelavec še z drugimi ciprskimi podjetji.

Če karkoli od tega drži, bi se morala Jankovićeva politična kariera takoj končati. A Jure Janković, ki prej ni odgovarjal na vprašanja parlamentarne komisije, nam je tokrat zatrdil, da on sam ni ne lastnik, ne solastnik, ne upravičeni lastnik (beneficial owner) podjetja Disonco ali podjetja Blue Train Investments, prav tako ni ne lastnik ne solastnik hotela Cubo in poleg tega trdi, da se kot podjetnik ravno tako naj ne bi ukvarjal z zemljiškimi posli na območju ljubljanske mestne občine. Morda lahko Juretu Jankoviću verjamemo, morda ne, drži pa, kot pravi Vito Rožej, bivši član preiskovalne komisije iz stranke Zares, da je pri tem očiten tudi politični motiv. Četudi so podjetja v prekupčevanje z zemljišči bila vpletena, pa »vpletenost v prekupčevanje ni pozitivna formulacija, lahko rečeš, da so se podjetja ukvarjala s tem, za kar so bila registrirana, med drugim za prodajo in nakup zemljišč. Ena izmed njih so pri tem zaslužila, druga ne«. Poleg tega so na komisiji odkrili, trdi Rožej, da je za Jureta Jankovića najbolj obremenjujoč zemljiški posel, nakup parcele Smodinovec, organiziral vidni član stranke SDS, Robert Rožič, prej namestnik direktorja Mobitela in kandidat SDS za poslanca.

Resetirajmo Slovenijo

Odgovor na vprašanje, ali naj Janković gre v boj za mesto predsednika vlade, je torej očiten: če ima čisto vest, če se njegovi sinovi ne skrivajo za kakšnimi ciprskimi podjetji, on pa za imeni svojih sinov, potem ni razloga, da ne bi vstopil v tekmo. Politično polje je odprto, čeprav je res, da se mu bodo na tej poti zoperstavili oboji, tako aktualne leve parlamentarne stranke kot tudi desne. Vendar to ne bi smel biti problem, že tokratno Jankovićevo javno poigravanje z idejo, da bi kandidiral, kaže, kako odprta je politična scena v Sloveniji v tem trenutku in kako ranljiv je, poleg Boruta Pahorja, tudi aktualni favorit, Janez Janša.