Hanna Slak

V ljubljanskem Kinodvoru so prejšnjo sredo premierno zavrteli film Neke druge zgodbe, v katerem pet režiserk iz različnih koncev bivše Jugoslavije pripoveduje zgodbe o petih razmeroma mladih ljudeh, ki so bili rojeni v skupni državi, zdaj pa kot odrasli živijo vsak svoje življenje v eni od nekdanjih bratskih republik in njihov vsakdan jim ne prizanaša.
Slovensko zgodbo, v kateri nastopata Lucija Šerbedžija in Marko Mandić, je napisala in režirala Hanna Slak in prav tako, kot je sama ostra, lucidna in ognjevita opazovalka ter komentatorka dogajanja okrog nas, je tudi njen film kljub nadrealističnemu pridihu ponudil zelo natančen vpogled v utrip družbe, v kateri živimo. Hanna se tudi sicer v svojih filmih loteva zgodb, ki so odsev naše realnosti, tudi tiste, ki jo je družba potisnila v kolektivno podzavest. A sama ne opozarja le na probleme, želi si, da bi se ljudje zganili, da bi se kaj premaknilo, predvsem pa verjame, da so spremembe na boljše mogoče.

Ideja za vsejugoslovanski filmski kolaž Neke druge zgodbe je nastala leta 2005 in takrat je bila sprejeta tudi odločitev, naj bo rdeča nit vseh zgodb nosečnost. Ampak sami ste svoj del filma namenoma zastavili tako, da to ni film o nosečnici. In ne samo to. Pravzaprav ste vse režiserke to rdečo nit postavile v ozadje. Veliko večji poudarek ste dale družbi, v kateri te nosečnice živijo ...

... in družbi, v kateri živimo mi vsi. Glavna ideja je bila, naj vsaka od nas napiše scenarij za film, ki se dogaja v sodobni družbi, iz katere prihajamo, ter pri tem tematizira nosečnost in rojstvo. Ampak te priložnosti nobena od nas ni izkoristila za to, da bi govorila o nosečnosti in rojevanju, temveč smo povedale zgodbe o mentalnem, emotivnem stanju civilne družbe v naših deželah in o neki možni ali nemožni prihodnosti. V tem jugoslovanskem kontekstu, ki nam je bil na voljo, v formi omnibusa, ki že sama po sebi kliče po primerjavi, smo želele govoriti o stanju sveta, stanju naših ločenih svetov.

Katera zgodba je po vašem mnenju najbolj dosledno povzela dogajanje v državi, v kateri je nastala?

Eden najpomembnejših prizorov je po mojem v srbski zgodbi, ko se glavna junakinja dvigne v upor in pogubi kriminalca, s katerim jo veže skupna travma. To je nekaj, kar mora srbska družba še storiti. V bosanskem delu je skozi močno osebno zgodbo natančno ujeto stanje družbe, v kateri je ljudem nasilno odvzeta možnost soodločanja in vplivanja na lastno prihodnost. V hrvaški zgodbi je čutiti shizofreno razcepljenost meščanske, malomeščanske kulture, nezmožnost soočanja s temnejšimi platmi sedanjosti in preteklosti, ki zavira možnost neke prihodnosti: problem ženske, ki se mora odločiti, ali bo rodila oba otroka ali samo zdravega in pogubila drugi zarodek, ki ima genetsko napako.

Sami v svojem, slovenskem delu filma govorite o naši družbi, vendar pa ste se zgodbe lotili drugače od preostalih režiserk. Njihove zgodbe so razmeroma realistične, vaša pa je bolj nadrealistična, poetična, umetniška, ampak hkrati tudi provokativna. Ste se za drugačen pristop odločili zato, ker je bila usoda Slovenije v zadnjih dvajsetih letih kljub vsemu drugačna od usode drugih republik? Pri nas ni bilo vojne, smo tudi edina država članica EU.

Svojo zgodbo sem zasnovala pred tremi leti in takrat se mi je zdela dovolj provokativna. Želela sem govoriti ne samo s stališča slovenske družbe, ampak v kontekstu našega omnibusa tudi s stališča Evropske unije. Takrat je bila zgodba videti kot zabavna znanstvena fantastika, danes ni več tako zelo znanstvenofantastična. Tudi provokativna ni več tako zelo. V bistvu se mi zdi z današnjega vidika preblaga. V zadnjih treh letih se je svet spremenil, spremenilo se je stanje v družbi.

Medtem nas je res doletela globoka finančna in gospodarska kriza, ampak že takrat ste kapital videli kot eno od sil, ki do podrobnosti obvladuje naša življenja. Drugo takšno silo ste prepoznali v cerkvi. Če samo na hitro opišem zgodbo: zanosi nuna in to s pomočjo umetne oploditve, zato jo vržejo iz samostana. Službo lahko dobi le v korporaciji, ki pa od nje zahteva, da se poroči, zato si na »tekočem traku« hitrostnih zmenkarij poišče moža.

To je zgodba o malem človeku, ki je v deželi, ki so jo predstavniki ljudstva razprodali, prepuščen na milost in nemilost vladavini kapitala in cerkve, ki pa v resnici nista dve instituciji, temveč ena sama; tudi cerkvi vlada kapital. Tega nisem želela prikazati v obliki neke temačne drame, ampak na chaplinovsko absurden način, kljub vsemu lahkoten in smešen. V mojem filmu sta cerkev in kapital dve veliki firmi, ki sodelujeta in zunaj katerih ni nobene alternative. Ti dve firmi urejata življenje ljudi te deželice do najmanjših podrobnosti, vključno z njihovo intimo. In potem se majhen človek s svojo nedolžnostjo in naivnostjo upre temu sistemu, poskuša si izboriti svoj prostor znotraj sistema in nekako zmaga ... ampak ali res zmaga? Je možna zmaga znotraj sistema?

Glavna protagonistka je, kot rečeno, nuna, ki zanosi s pomočjo umetne oploditve. To kar kliče po primerjavi z referendumom iz leta 2001, ki je samskim ženskam odvzel pravico do umetne oploditve. Vemo, da se je v boju zoper pravice samskih žensk takrat najbolj angažirala prav RKC. S tem ste ji zelo očitno nastavili ogledalo, kajne?

Moj namen je bil, da družbi nastavim izkrivljeno ogledalo in da na plan pridejo vsi mozolji na našem skupnem obrazu. Na koncu se pri vsakem filmu po navadi vprašam, ali sem zgodbe preveč zakodirala v neko formalno, stilistično formo in da se potem morda ne razumejo tako, kot bi želela, ali pa jih celo interpretirajo kot nekaj neškodljivega (smeh). Lani, ko je bil film predvajan na Festivalu slovenskega filma, sem recimo pričakovala odziv. A odziva ni bilo. Nobenega. Sicer se ne bi želela zapletati v kakšne konflikte z nadškofom ali Vatikanom, ampak ...

Ste bili užaljeni, ker odziva ni bilo?

Nisem bila užaljena. Bila pa sem razočarana nad dejstvom, da ob gledanju mojega dela filma Neke druge zgodbe ni bil nihče užaljen (smeh). Nihče ni rekel, no, tako grozni pa spet nismo. Navsezadnje v filmu nastopa tudi velika multinacionalka z imenom Kombinator, katerega predstavnik nosi hitlerjevske brčice, marketinški pristop pa strašno spominja na neko slovensko trgovsko verigo. Film skuša seveda kritizirati stvari, ki v družbi dejansko obstajajo ... ampak zdaj moram v imenu producentke povedati, da gre za popolno fikcijo, ki ima z resničnostjo samo naključne povezave in da so vsi liki izmišljeni (smeh).

Kljub vsemu moram reči: ljudje potrebujejo tudi družbeno angažirane teme. Potrebujejo nekoga, da jim pokaže, da v mislih, da je z družbo nekaj totalno narobe, niso sami. Zdi se mi, da nam je ta refleksija danes dobesedno ukradena iz našega civilnega življenja. Vsaka refleksija se avtomatično vodi kot politična ali zgodovinska.

Hočete reči, da je vsak, ki ima mnenje, takoj označen za levega ali desnega.

Tako je. Vsak, ki ima mnenje, je takoj umeščen v kontekst neke politike. In vendar imamo pravico do lastnega mnenja! Ko spremljam, kaj se trenutno dogaja, si mislim, da ta država ne potrebuje novih obrazov, novih politikov, novih programov in novih idej, kajti v zadnjih 20 letih smo se na volitvah in referendumih že tolikokrat odločili za vse te programe in ideje. Govorim seveda o nekih osnovnih idejah demokracije, kot so človekove pravice, socialna država in politika miru. Ljudje so že tolikokrat rekli, ja, to bi radi, zmenjeno - a v praksi se te ideje po dvajsetih letih potrjevanja in pritrjevanja še vedno ne uresničujejo.

No, na kakšnem referendumu smo bili tudi proti človekovim pravicam. Recimo ravno na prej omenjenem referendumu o umetni oploditvi samskih žensk.

Mogoče je to stranski produkt frustracije. Pa tudi, taki referendumi so metanje peska v oči, da ne bi opazili sistemskih problemov. Trdno verjamem, da si želimo predvsem, da se načela demokracije končno realizirajo, da vidimo, da se v našem vsakdanjem življenju ta demokracija dejansko udejanja. In za to ne potrebujemo politikov. Morda imam malce radikalno stališče: zame je politika mrtva. Že zdavnaj se je prodala kapitalu in ne predstavlja nikogar drugega, razen lastnih interesov, ki so pogosto v nasprotju z interesi prebivalstva. Ne potrebujemo politikov, ampak profesionalno, transparentno, lastni nalogi zavezano administracijo, javne uslužbence pač, ki bodo vodili državo po zakonih, ki so napisani, in ustavi, ki je znana. Če pa so zakoni slabi, je treba najeti strokovnjake, da jih popravijo. Pravičnost ni relativna vrednota. Če smo se že stokrat odločili, da želimo živeti v samostojni, demokratični državi, ki temelji na načelu enakosti vseh in se ne spušča v konflikte z drugimi deželami, potem realizirajmo že to. To pomeni, da ni pomembno, ali je na čelu države nekdo, ki je majčkeno bolj v levo ali majčkeno bolj v desno, pomembno je, da je v službi prebivalcev ter da vlada in administracija spoštujeta načela demokracije, ustavo in zakone ter da vse to aplicira na vsakdanje življenje prebivalcev - zanalašč pravim prebivalcev in ne državljanov.

Prej ste omenili, da bi bila vaša filmska zgodba zelo drugačna, če bi se je lotili danes. Kje bi bilo težišče? Kje so danes ključni problemi?

Težišče se je medtem res premaknilo, pa ne le težišče svetovnih problemov, temveč tudi moje osebno težišče. Kot filmarja me zanima kolektivni čustveni pulz družbe in zame se je težišče v primerjavi z zadnjimi tremi leti premaknilo na problematiko migracij, legalnih in ilegalnih, in s tem tudi na problematiko identitete. Že pred gospodarsko krizo, pred kolapsom v Grčiji, na Islandiji, Irskem ... je bilo v našem kolektivnem telesu čutiti veliko krizo identitete. Govorim o krizi posamične nacionalne in skupne evropske identitete, ki je zgolj skupna monetarna politika pač ne more rešiti. Zdi se mi, da se to najbolj čuti na področju migracij. Kar naprej se čutimo ogrožene, naša identiteta se ruši navznoter, zato iščemo oporo navzven. Spet se krepi ksenofobija, zapirajo se meje. Vse več je nelegalnih migrantov, ki jih nihče ne vidi, še posebej ne statistika, ki jih ne prišteva niti med brezposelne, in torej uradno tega problema ni. Hkrati so ravno ti nevidni delavci vse bolj nepogrešljivo gonilo naše družbe, vse bolj pomembno postaja vprašanje dela na črno, izkoriščanje sivih con.

Sem spada tudi nasilno podaljševanje mladosti. Otroke se poskuša na vso silo usmerjati v študij in potem podaljševati čas njihovega študija, tako pa se prikriva velika brezposelnost mladih. Gre za umetno vzdrževanje na pragu življenja, na pragu možnosti soodločanja, sodelovanja, soodgovornosti ... to je ukraden čas. In hkrati se tako s pomočjo raznih mitov o čudovitem času mladosti vzdržuje množica neproduktivnih potrošnikov, ki jih sistem krvavo potrebuje za gorivo lastnemu stroju.

Generacija, ki ste jo omenili, je pravzaprav generacija, o kateri govori film Neke druge zgodbe. To je generacija, ki je bila rojena v Jugi in je zdaj stara nekje od 30 do 40 let. Tudi sami ste predstavnica te generacije, ki vse dlje študira, ostaja večno mlada, odločitev za družino premika na čim poznejša leta, hkrati pa ni videti, da bi jo zares zanimale družbene teme ali celo politika. Se vam zdi, da ta generacija misli predvsem nase in na zadovoljevanje lastnih potreb?

Moja generacija je malce starejša. Mislim, da je ta generacija zaznamovana s tem, da smo bili v trenutku, ko se je zgodila balkanska morija, premladi, da bi se zavedali, da bi to morijo lahko preprečili ali ustavili. Hkrati pa smo bili prestari, da bi bili te odgovornosti odrešeni. Ostal je grenak priokus, izguba iluzij, predvsem pa večen občutek impotence. Nekateri so vse to enostavno potisnili v podzavest, drugi se s tem poskušamo soočati. Skozi zgodbe v svojih filmih na različne načine vedno znova govorim o tem, da nikoli ne smemo nehati verjeti v to, da imamo moč, da nekaj naredimo in prekinemo zlo. Naša generacija za zdaj še ni opravila svoje naloge, a ni še prepozno. Dobro bi bilo, da bi se končno zavedela lastne moči ter soodgovornosti pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti. Navsezadnje bi morali biti ravno mi trenutno vladajoča mainstream generacija.

Kako bi se ta generacija lahko otresla impotence? Kaj bi jo lahko zganilo?

Nekoč sem v enem od nemških časopisov prebrala članek o tekstilni industriji, v njem pa misel, da tisti sloj, ki je družbeno najbolj izkoriščevalski in uničuje naš planet, niso ne najbolj bogati ne najbolj revni, temveč srednji sloj. Kapitalizem smo v bistvu mi, kolektiv srednjega sloja, ki je popolnoma neozaveščen in se ne zaveda, da je vse, kar počnemo, v bistvu že makroekonomska odločitev. Tudi to, kaj ješ in kje kupiš oblačila. Če se odločimo, da bomo kupovali poceni oblačila, narejena z izkoriščanjem delovne sile v tretjem svetu, bo ta industrija cvetela. Če pa se vsak posameznik tega kolektiva, ki nima skupnih možganov, odloči, da tako ne gre, lahko ta industrija usahne. Podobno bi bilo, če bi se vsi odločili, da ne potrebujemo avtomobila. Ampak vsi se počutimo tako neznatne in na koncu ne storimo nič.

Pa saj vendar nismo neznatni, čeprav se nam poskuša prav to ves čas vcepljati! Saj smo vendar najmočnejša sila na svetu! Lahko izstopimo iz naftne industrije ali iz tekstilne industrije, lahko rečemo ne tovarnam mesa. Zame je to revolt. Zame je to revolucija. Zelo dobro razumem tudi vzgib, ki posameznika vodi v to, da gre na cesto in vse razsuje, kot se zdaj dogaja v Grčiji, ampak po mojem mnenju bi se moral revolt zgoditi tam, kjer sami sebe najbolj izkoriščamo - in to je v lastnem potrošništvu. Načrtno smo vzgajani v duhu potrošništva, udobja in konformizma. Temu se lahko upremo.

Ali je rešitev tudi v tem, da človek, ki ugotovi, da ima družba resne probleme, preprosto odide iz svojega okolja in se potem morda vrne z novimi idejami? Sami že nekaj let živite v Berlinu.

Pa se kljub vsemu ne počutim, kot da bi živela v tujini. Znotraj EU vladajo podobni problemi, dogajajo se podobne stvari. Različne pokrajine imajo sicer različne lokalne karakterje, ampak problemi so podobni, stanje duha je podobno, ljudje imajo podobne stiske in se soočajo z istimi izbirami.

Mogoče na vse skupaj gledate drugače, ker to ni vaša prva emigracija? Rojeni ste namreč na Poljskem in kot otrok ste se preselili v Slovenijo, kar pomeni, da ste enkrat že bili priseljenka.

Večna čefurka ... Meni je migracija prinesla predvsem to, da imam zelo rada svojo domovino, slovenski jezik, kulturo, deželo. Vsega tega ne jemljem samoumevno, ampak kot dragocenost, ki mi je bila v zgodnjem otroštvu podarjena kot zaklad. Verjamem, da lahko kritiziraš le tisto, kar ljubiš. Če si torej dovolim kritizirati to deželo, jo kritiziram zato, ker je to moja dežela in ker jo ljubim. Tega sem se navzela od očeta, ki je vedno rekel: deželica ... Lahko rečem, da moja prva migracija, do katere je prišlo v otroštvu, ni sprožila nekakšne velike odtujitve, ampak je, nasprotno, sprožila večjo navezanost. Druga migracija, selitev v Nemčijo, pa je bila bolj podobna selitvi iz domače vasi v mesto. S tem nikakor nočem reči, da je Ljubljana vas, hočem reči, da so migracije iz manjših v večja središča nekaj običajnega. Ko greš iz nekega okolja, na katero te vežejo intimne, čustvene in sorodstvene vezi, lahko nanj pogledaš z distanco, nostalgično, pa tudi kritično. Nikoli nisem bolj skrbela za jezik kot ravno zdaj. Mogoče tudi nikoli nisem bolj zaskrbljeno sledila dogajanju v družbi. Če na to gledam z razdalje, to ni razdalja srca, ki je ni, ampak razdalja uma, ki ga ne slepijo vsakdanje, odvečne informacije in načrtne stvari.

Zdaj se lotevate filma, v katerem se boste dotaknili tudi povojnih pobojev, torej tematike, ki je pri nas totalno spolitizirana in je poligon za ideološke boje. Mislite, da vam bo uspelo preseči ta zaslepljeni pogled?

Ko se o tem projektu pogovarjam s prijatelji, opažam, da je ta tema v slovenski javnosti že tako emocionalno izčrpana, da gre ljudem na bruhanje, če jim jo samo omeniš. Sama pa imam na to precej svež pogled. Tematika me zanima v kontekstu življenjske zgodbe določene osebe, in ne zato, ker bi bila leva ali desna ali bela ali črna ali rdeča. Ne nameravam se ukvarjati z ideologijo, z zgodovino. Ukvarjala se bom izključno z zgodbo konkretnega človeka, predvsem pa z njegovo vero v ljudi in nekim bazičnim humanizmom, ki so nam ga vcepljali skozi razne ideologije, vendar ga v družbi in v ljudeh ne vidim. V tem človeku pa sem ga našla in njegova vera v ljudi je tudi meni povrnila vero v ljudi.

Nam lahko poveste več o njem?

Ne želim izpostavljati njegovega imena, ker je bil že dovolj izpostavljen, lahko pa povem, da gre za v fikcijo predelano zgodbo gospoda, ki je bil rojen v Srebrenici in je od svojega 14. leta delal kot rudar v Sloveniji. Julija 1995 je v Srebrenici izgubil svojce, medtem pa je bil sam skupaj z ženo in otroki v Sloveniji izbrisan in povsem nemočen. Preživel je torej genocid v Bosni in genocid slovenskih birokratov, na koncu pa se je moral soočiti še s tretjim genocidom, saj je postal vodja del pri odkrivanju in izkopu množičnega grobišča v Hudi Jami. Njegova volja, trma in vera v to, da se je treba prikopati do resnice, jo posredovati ljudem in jim omogočiti, da se z njo seznanijo, je pravzaprav omogočila, da so to grobišče sploh odkrili. Film o njem torej delam zaradi njegove neuničljive vere v dobro ter v pravičnost in enakost vseh ljudi. In ravno ta veliki humanist in v mojih očeh naš sodobni narodni junak je zdaj potisnjen v takšne eksistencialne težave, da sem neskončno besna. Vem, da zenovski učitelji svetujejo, naj ne delujemo iz besa, ker je to nekonstruktivno, ampak sama ob pogledu na krivice ta bes zelo težko usmerim v neko zrcaljeno, pomirjeno držo.

Kaj je povzročilo vaš bes?

Dela v Hudi Jami so se končala, čeprav je tam še vedno 4000 nepokopanih ljudi. Naš rudar ni več potreben. Ukinili so njegov oddelek in grozi mu, da bo po 35 letih dela pristal - na cesti. Kje je tu pravica? Zgodba tega gospoda je simbolična in tudi to, kar se mu dogaja zdaj, je ogledalo tega, kar trpi ves delavski razred. Toda on se je odločil upreti. Odločil se je, da si bo izboril svojo prihodnost, mimo in brez pomoči prestrašenih predstavnikov ljudstva. Da ima moč, da se postavi zase. Da njegova edina alternativa ni zažgati se pred parlamentom ... Da lahko zmaga. Verjamem v to zmago. Verjamem, da ni sam. Da stojimo za njim in ne bomo dovolili, da pade. Če pade on, pademo vsi.

Vemo, da je bil vaš oče filmski režiser, mama pa je oblikovalka zvoka in utemeljiteljica sonoričnega gledališča. Se vam zdi, da vam je bil čut za umetnost in umetniško ustvarjanje položen že v gene? Verjetno se filmu niste posvetili po naključju.

Res prihajam iz filmske družine in otroštvo sem preživela v montažah, v dvorani za miks, na snemanjih. Še preden sem vedela, da je filme mogoče gledati v kinu, sem vedela, da se jih dela. Ko sem bila v kinu, so bili to običajno kinoklubi konca 70. in začetka 80. let, zakajeni prostori, polni intelektualcev in psevdointelektualcev, umetnikov in psevdoumetnikov, marginalcev in mainstreamovcev, ki so v temačni atmosferi gledali nerazumljive, abstraktne filme, polne prask in lukenj. Seveda se je v puberteti zgodil upor proti vsemu temu, ampak potem je poklic prišel za menoj, s tistim cigaretnim dimom se je skozi nevidne pore že zdavnaj splazil vame. Brez filma si življenja ne morem predstavljati, zame brez filma življenja nikoli ni bilo, v film sem praktično rojena. Kot študentka sem se sicer počutila, kot da od staršev prevzemam kozmetični salon ali mehanično delavnico. Zdaj pa že dolgo ne čutim več tako. Znam ceniti vse, česar sem se nevede naučila v otroštvu, predvsem pa tisto, česar sem se navzela od staršev: materino razumevanje filma kot celostne umetnine, ki na gledalca vpliva tako racionalno kot nagonsko, ter očetovo natančnost, strast in družbeni angažma.

Kakšna pa je dejanska moč umetnikov, ki so družbeno angažirani? In ali od umetnikov zahtevamo preveč, če od njih nenehno pričakujemo družbeni angažma in ne samo produciranje lepih, estetskih del ... bi morali umetnikom včasih pustiti, da so samo umetniki?

Ne zdi se mi pomembno, da je vsak umetnik družbeno angažiran. Pomembno je, da sem aktivni del družbe. Vidim se kot pripovedovalka zgodb in film je trenutno tisti medij, s pomočjo katerega lahko zgodba nagovori največ ljudi. To prinaša tudi odgovornost pri izbiri tematike in odločanju o serviranju sublimiranih sporočil. Moj profesor Klopčič je pravil: najlaže je ljudi spraviti v jok ... Če so zgodbe nekoč pripovedovali ob ognju v temni jami, jih danes poslušamo ob luči projektorja v temni dvorani, razlog pa je ostal isti - da zavestno ali podzavestno najdemo neke rešitve. Umetnost je ključen del našega življenja. Če pogledam v otroštvo, so literarni, izmišljeni liki, njihove odločitve in zgodbe enako močno del spomina na otroštvo, del tega, kar sem postala, kot resnični ljudje in dogodki. Brez fikcije in umetnosti si družbe sveta ne morem predstavljati. Ali je umetnost pri tem družbeno angažirana ali ne, pa je stvar odtenkov in tega, kako definiramo družbeno angažiranost. V abstraktnih formalnih eksperimentih je družbena kritika včasih močneje izražena kot v samodeklarirano angažiranih linearnih zgodbah.

Razmere v slovenskem filmu so konstantno problematične. Režiserji so zelo naslonjeni na državo, zasebnih investitorjev ni veliko. Vsako leto sicer dobimo nekaj filmov, ki pridejo v kino, potem pa le redki pritegnejo večje število gledalcev. Je težava v sistemu, filmarjih ali gledalcih?

Pravite, da so režiserji zelo odvisni od države, ampak v to odvisnost jih spravlja sama država. Nimamo zakonodaje, ki bi omogočala neodvisnost od države. Seveda si želimo, da bi bilo možno filmske projekte financirati tudi drugače, ampak zakonodaja tega ne omogoča, nimamo zakona o sponzorstvu, ki bi naredil tovrstno financiranje sploh zanimivo. Država nas sama na silo tišči na svoje bolj ali manj radodarne prsi. Veseli me, da se je med filmarji v zadnjih letih razvila močna kultura solidarnosti in da je tudi v javnosti vse več razumevanja, da potrebujemo različna videnja, zgodbe in filme. Nihče si več ne želi enega državnega filmarja, ki bi delal vedno isti film, ki ga vsi gledajo in se vedno znova potrjuje kot najbolj popularen film vseh časov, ampak hočemo različne avtorje, različne filme, ki so različno popularni. Sama sem recimo fenica filmov Eme Kugler, brez katerih bi bil svet siromašen, pa ne vem, koliko ljudi jih sploh pozna. Po drugi strani pa se mi zdi fantastično, da Miha Hočevar zbobna v kino mladino in ta potem tako uživa, da film dejansko ne samo povzema, ampak že sooblikuje popularno kulturo - tudi njegov talent je velika dragocenost.

Mislim pa, da je film ne le v Sloveniji, ampak v Evropi na splošno predrag. Verjetno za kakšnih 30 odstotkov denarja, ki jih predvidevajo filmski proračuni, nihče ne ve, kam gre. Oziroma vemo: v sistem, ki ohranja pri življenju samega sebe. Zaredilo se je cel kup parazitskih struktur, ki so se pojavile na relaciji med financerji na evropski, državni ali lokalni ravni ter produkcijo. Tu se ogromno denarja izgubi v nekih oblačkih in film nenadoma postane strašno drag.

Zakaj ga potem ne pocenite? Ne bi mogli preprosto zaobiti teh parazitov?

Niti slučajno ne moremo. Od tega namreč živi preveč ljudi, institucij, ves sistem. Morda bi bilo sistem mogoče potopiti, potem bi podgane same zbežale. A potem bi tudi mi ostali brez financiranja. Res pa je, da se je teh podgan zaredilo zelo veliko. Zdaj govorim o evropskem prostoru, ne slovenskem, slovenski filmski prostor je premajhen za prave parazite, tu so stvari zelo transparentne. Toda ker je prostor majhen, smo odvisni od koprodukcij in tudi od večjih struktur financiranja in s tem lahko hitro pademo v verigo raznih parazitov. O tej temi je pred leti pisala tudi Nika Bohinc. Rešitev na osebni ravni je popoln izstop iz sistema financiranja. Toda na tak način ne nastanejo veliki narativni filmi za kino. Ti so popolnoma odvisni od kompleksnih struktur financiranja. Te bi lahko prečistili samo, če bi se kolektivno uprli.

Za konec se vrniva k filmu Neke druge zgodbe, ki na simboličen način kaže, da volja za družbeni angažma v bivših jugoslovanskih republikah kljub vsemu obstaja, a je ta angažma šibak in mu le redko uspe kaj premakniti. Trenutno tudi pri nas vznikajo številne civilnodružbene pobude, ki se zavzemajo za spremembe in dajejo poudarek trajnostnemu razvoju, enakosti, svobodi vseh, seveda pa obstajajo tudi takšne pobude, ki ljudi delijo na prave in neprave, kot se je zgodilo v primeru družinskega zakonika. Ampak ne glede na to, ali mislite, da bo vse to brbotanje prineslo kakšne konkretne posledice ali se bodo te pobude za spremembe postopoma izgubile v množici dnevnopolitičnega vsakdana?

Pred časom sem predavala študentom, šlo je ravno za vlogo umetnosti v družbi, in študenti so ugovarjali, da smo ljudje samo živali in da zato potrebujemo neko strukturo in zakon moči, pravična družba pa je iluzija. S tem se ne strinjam. Z živalmi si delimo sposobnost logičnega sklepanja in čustva, to, kar nas resnično ločuje od njih, pa je domišljija, sposobnost, da si predstavljamo stvari, ki jih ni. To je gonilo človečnosti. Ravno domišljija nam tudi omogoča, da si predstavljamo pravično družbo. Dokler si lahko pravično družbo predstavljamo, bomo po njej hrepeneli. To hrepenenje je osnovna človeška danost, ki je ni mogoče ugasniti. Mogoče jo lahko za nekaj časa z manipulacijami skanaliziramo v nasprotje same sebe, a ne za dolgo. Po tisočletjih človeške zgodovine, ki je prežeta z zmagoslavjem zla, to hrepenenje torej še vedno obstaja. In dokler obstaja hrepenenje, obstaja tudi končna zmaga. O tem sem prepričana.