Nemir

Janko Lorenci

14. 10. 2011  |  Mladina 41  |  Kolumna

Sobotne proteste po Zahodu in drugod ženejo nezadovoljstvo s sedanjostjo, strah pred prihodnostjo, spomini na boljše stare čase. Kaj bodo sčasoma prinesli, ne vemo. Troje se vendarle zdi jasno.

Kriza se bo nadaljevala, ker reševanje ni usmerjeno proti temeljem sedanjega reda, ki krizo proizvaja - proti osamosvojenemu finančnemu kapitalu, nadnacionalnim korporacijam, ki so ušle demokratični regulaciji in nadzoru, in miselnosti, ki vse podreja dobičku in denarju.

Drugič, ves Zahod rine v obdobje hudega zategovanja pasu, morda kar množične revščine. Tu so neposredni krizni učinki, krčenje javnih služb, vsakovrstne reforme. Vrnitev umetnega paradiža izpred krize se zdi nemogoča. Tu je še relativno zaostajanje Zahoda, ki ga vladajoči razred blaži s prerazdeljevanjem v škodo množic, da lahko dobički in donosi bogatih ostanejo enako visoki.

Vse to vodi, tretjič, v naraščanje napetosti v družbi in čedalje bolj konfliktne razmere. Izraz tega so tudi naraščajoči protesti. Dogaja se svojevrstna repolitizacija zunaj dosega etablirane politike. Razpoloženje se spreminja; apatičnost, brezbrižnost in strah se umikajo jezi in pripravljenosti nezadovoljstvo pokazati. Mirno sprejemanje, kar ponotranjenje neoliberalnih norm in razmer se spreminja v nasprotovanje tem samoumevnostim, ki so jih leta umetno napihnjene gospodarske rasti delala še nekam znosne.

Gledano scela je aktivno protestništvo še šibko, slabo artikulirano in razdrobljeno. Premaknilo ni še nič večjega. Vendar se širi, povezuje, krepi s pridruževanjem različnih skupin in slojev, tudi srednjega, ki se mu sesedajo iluzije. Predvsem pa pomaga spreminjati razpoloženje; vedno več ljudi hoče spremeniti stvari, za katere je dolgo veljalo, da so brez alternativ. Fizični nemir na terenu spremlja nova živahnost na intelektualnem polju, ki prvič po izbruhu krize znova kaže več radikalnosti in razmišlja o alternativah. Celo zahteve po razlastitvah je slišati.

Protestniki, sicer zelo pisana množica, upravičeno mislijo, da je političnoekonomska elita večino izdala. Velikih alternativnih, povezovalnih idej še ne premorejo. V glavnem jim gre za izboljšave znotraj istega modela - zahteva se vsaj znosen kapitalizem. To, gledano počez, še ni revolucija. Vendar se gibanje še razvija.

Ves ta pritisk, nemir, odpor od spodaj je naravna, neizbežna in koristna reakcija na stanje, kakršno je. Protestniki imajo do nje vso moralno pravico. Narekuje jim jo tudi razum - brez pritiska sprememb ne bo.

Protestništvo zdaj čaka pridobivanje novih članov, povezovanje in konkretizacija zahtev. Če bo zastalo, mu grozi, da bo ugasnilo ali postalo nepomembno. S tem je povezano tudi kočljivo vprašanje nasilja. Protestne skupine v velikanski večini nasprotujejo temu, da bi ga uporabile. Toda nasilje lahko sprožijo brutalnost policije, anarhične skupine, splet dogodkov, provokacije nasprotnikov. V dolgotrajni krizi in stiski lahko nasilje postane način delovanja velikih protestniških skupin. Skratka, v ozračju hudega družbenega nemira, krize in enkrat sproženega protestništva v ozadju nenehno preži nasilje. To je dvorezen položaj, vsebuje pa tudi koristno, zdravilno sestavino - strah. Brez te zamolkle grožnje iz ozadja bi bili protesti veliko manj učinkoviti ali celo kontraproduktivni; postanejo lahko ritual, za katerega se nihče ne zmeni.

Poglavitna tarča protestov je politika. Ta politika je prevladujoče sredinska in prav ta sredina je trdna zagovornica predkriznega statusa quo, ki se je prelil v krizo, zdaj pa jo podaljšuje. Dolgotrajno sredinjenje je v etablirani politiki izbrisalo alternative, brez resne alternative pa ni prave politike, sposobne velikim spremembam vsaj slediti, če jih ne že sprožati.

Politična sredina na Zahodu se je prepletla s kapitalom, ga sprejela kot enakopravnega sogovornika ali se mu celo podredila. Zato je dala prosto pot neoliberalizaciji in zdaj je njen sopotnik, pospeševalec, pa tudi ujetnik. Vendar ima še vedno vso formalno, bolj ali manj pa tudi dejansko moč, da bi napravila konec neoliberalizmu. Hkrati je še zmeraj tudi občutljiva za pritisk od spodaj, saj mora zaradi volitev, ekonomije itd. paziti na družbeno razpoloženje. Kapital je praktično nedotakljiv, izjema je samo nasilje, uperjeno direktno proti njemu. Zato vodi mirna pot do sprememb samo prek sprememb politike. Če se nakopičeni pritisk v družbi ne bo mogel sprostiti prek prenove politike, bo postal slep, položaj pa nevaren.

Nekako tu smo zdaj. Stara politika je pod pritiskom, boji se tudi prodora novih gibanj in strank, a se tri leta po izbruhu krize še vedno trudi obdržati vse po starem. Pri tem je očitno pripravljena grobo uporabiti tudi monopol sile. Tako ostaja članica alianse, ki jo sestavljajo ona sama, kapital, premožni sloji in populistično-ekstremna desnica, ki jo krizni položaj krepi hkrati z nastajanjem protestnih gibanj. Ta aliansa se na krizo v imenu njenega reševanja odziva s pospeševanjem neoliberalizma in krizo tako zaostruje, hkrati pa pospešuje protestništvo. Spirala konfliktnosti se nevarno dviga.

Živimo v protislovju: svet še ni bil tako bogat, sposoben postaviti na noge socialno pravičnejšo in ekološko znosnejšo ureditev. Hkrati ni človeštvo še nikoli pri polni zavesti tako uničevalo svojega socialnega tkiva in okolja. Neoliberalni kapitalizem spravlja veliko večino ljudi v stisko in dela njihovo prihodnost negotovo. Pospešuje hitro rast, hkrati pa dela kolateralno škodo, ki je večja od osnovne koristi rasti. Ni samo škodljiv, ampak tudi globoko nemoralen (kot pravi tudi papež Benedikt). S spodkopavanjem družbenih in naravnih temeljev ogroža samega sebe, a je kot tisti škorpijon na žabi - ne more se zadržati in jo sredi reke piči ter pogubi oba. Gre skratka za vzorčno krizo sistema, za katerega je znameniti sociolog Immanuel Wallerstein že pred izbruhom krize rekel, da je obsojen na smrt.

Tudi rast protestništva kaže, da živimo v prelomnem obdobju. Kako se bo razpletalo, ni jasno. Če bo politika ostala zvest člen sil statusa quo, bo zahodni kapitalizem postal avtoritaren, inačica zdajšnjega kitajskega, ali pa bojišče. Kljub vsemu je odprta tudi možnost prijaznejšega kapitalizma, soobstoja elementov kapitalizma in socializma ali kaka tretja možnost, ki je ta čas še ni videti.

V vsakem primeru bo prihodnost nemirna. Sedanji zavoženi tip kapitalizma se ne more čez noč preliti v nov tip razvoja; sprememba družbene paradigme je stvar politike, ekonomije, kulture. Tudi neoliberalizem je za to, da je dosegel današnjo rušilno stopnjo, potreboval dobra tri desetletja.

Protesti začenjajo živeti svoje življenje. Da bodo zalegli, se bodo morali zaostriti, razširiti in dobiti konkretnejšo vsebino. Za to bo do neke mere samodejno skrbela kriza - a samo do neke mere. Drugo je prepuščeno razumu, pogumu in jezi protestnikov in tiste večine, ki je v enakem položaju.

Nekaj je jasno kot beli dan: dlje ko bo trajal status quo, to pasje, globoko krivično stanje, bolj se bo pritisk radikaliziral in usmerjal proti kapitalizmu kot takemu. Vmes bodo najbrž tudi mirnejše pavze. A samo pavze.