Sanjska hiša

Kdor se preseli v to hišo, umre.

Gotovo veste, koliko slovenskih parov se loči po selitvi v sanjsko stanovanje ali pa sanjsko hišo. Kupovanje stanovanja je bilo skupni projekt, tisto, kar je par združevalo, ga držalo skupaj, ga motiviralo in gnalo naprej - ko se par enkrat preseli v to magično, prigarano, zadolženo stanovanje ali hišo, je vsega konec. Par nima več za kaj živeti - to, da leti perje, je najmanj, kar lahko rečemo.

Glede na to, da so Slovenci agresivni in destruktivni, tudi avtodestruktivni, je še čudno, da se vse skupaj - vsaj večinoma - konča pri ločitvah, ne pa pri pokolih in pobojih ... ee, poselitvenih pobojih. Sanjske hiše kličejo po krvi. V njih gre znoj - iz njih šprica kri. Dodajte morilske kredite, nepremičninski balon, krizo in recesijo, pa dobite kraj zločina. In zdaj se vprašajte: bi se preselili v tujo hišo? Bi kupili hišo, v kateri je prej že nekdo stanoval? Bi se preselili v hišo, ki je bila nekomu sanjska? In seveda: bi se preselili v hišo, ki se zdi zdaj sanjska tudi vam? Natanko to se zgodi v Sanjski hiši: Will Atenton (Daniel Craig) pusti bajno službo in kupi sanjsko hišo, kamor se preseli s svojo družino - ženo Libby (Rachel Weisz) in dvema hčerkama. Preveč je delal, premalo jih je videl, preveč jih je zanemarjal - zdaj skuša nadoknaditi zamujeno. Čas je za druženje. Občutek krivde ga pripelje v sanjsko hišo, ki pa ima očitno svoje skrivno življenje - ponoči se namreč okrog hiše smukajo ljudje, po hiši stalno škrta in ropota, soseda (Naomi Watts) in njen bivši mož (Marton Csokas) sta čudno zadržana in tako dalje. Nekaj je narobe. Dobri Will se prelevi v detektiva - in kmalu v grozi ugotovi, da je Peter Ward, prejšnji lastnik te sanjske hiše, pred petimi leti pobil svojo družino, ženo in dve hčerki, da je potem pristal v umobolnici in da so ga nedavno spustili na prostost. Vprašanje ni, kako to, da tipa, ki je pobil svojo družino, spustijo že po petih letih, ampak - kako to, da Willu ta, ki mu je hišo prodal, ni povedal, kaj se je v tej hiši zgodilo? A brez panike, to ni lapsus - to je v resnici najbolj logični trenutek tegale psihotrilerja, v katerem vas pričakajo precej hujši obrati, ali bolje rečeno, pričakajo vas obrati, ki imajo dimenzije obratov iz Identitete, Osumljenih petih in Zloveščega otoka, le da se tisti najhujši zgodi že kar sredi filma, tako da potem do konca gledate bolj scenarij kot pa film. Sheridanova Sanjska hiša, pulp verzija Sheridanovega filma V Ameriki, izgleda kot film, ki hoče nadgraditi, dopolniti in racionalizirati obrat iz Scorsesejevega Zloveščega otoka. Sem rekel preveč? Nehajte, ta film je »zaslovel« prav po napovedniku, ki je vse povedal, vse razkril in vse pokvaril. Kar je približno tako, kot bi rekli: Da vam ne bo treba gledati filma, smo vse povedali že kar v napovedniku! In to je resnica sodobnega Hollywooda: v filmih je le toliko substance, da bi lahko trajali le dve minuti.