James Patterson, Liza Marklund: Morilca z razglednicami

+ + + +

Privzgojena morilca

Patterson je menda eden najboljših obrtnikov, prodal je »precej več« kot dvesto milijonov izvodov trilerjev, tokrat piše v tandemu s švedsko pisateljico kriminalk, seveda tudi uspešnic. Morilca z razglednicami je predvsem srhljivka, ki v nekaj postopno gradiranih delih pogosto menja perspektivo.

V Prologu, recimo, gledamo prizorišče zločina v času dvojnega umora, same tehnične priprave in zapeljevanje žrtev so popisani hladno, skoraj objektivistično, vse podrobnosti, ki jih še ne razumemo, so podane z vsevedne perspektive. Potem preskočimo na švedsko novinarko, ki jo pisca obogatita in jo razširita z nekaj nezgrešljivimi posebnostmi; pretekla zveza s kriminalistko, ki tako postane njen zanesljivi vir pri policiji, kolesarjenje v službo in sicer, preizobraženost za poklic, ki ga opravlja, in za njeno vlogo znotraj redakcije, zraven pa grebatorski senzacionalistični kolegi, ne preveč brihtni uredniki, vse spisano kar se da prepričljivo in živahno. Dokler v uredništvo ne prispe razglednica, v kateri morilca napovesta nov umor, in slike po izvršenem dejanju. Skoraj hkrati se pojavi tudi rahlo zanemarjen in neokopan ameriški detektiv, ki o morilcih ve največ na svetu, spremlja ju skozi različne evropske države, ker sta umorila tudi njegovo hčer in njenega partnerja. Možak je precej nezmotljiv, drugače od svojih švedskih kolegov je krvavi jagi tik za petami, osebno maščevanje ga žene v številna prekoračenja in zadeve jemlje v svoje roke.

Pri tem gladkem prehajanju skozi različne pripovedne strategije je značilna bogata zasidranost v lokalno okolje; od inspirativnih umetnostnih galerij do kulinarike in citatov v izgubljenih in nikomur razumljivih švedskih narečjih, zraven bogat nabor avtomobilskih znamk in modelov, dva čudaka, ki priženeta svojo umetnost do perfekcije, in dva, ki ju iz različnih razlogov preganjata še bolj kot vsi drugi. Nekaj je bizarnosti in podrobnosti iz švedske zgodovine ali urbanizma, zaradi večje prepričljivosti. Vse skupaj je spisano v hitrih rezih; poglavja, čez sto jih je, so pravzaprav kadri, vse je že prilagojeno montaži ob ufilmljenju, zgodbo spremljamo skozi bliske in hitre presvetlitve, naracija se nikoli ne razmahne, vse drvi pospešeno in divje. Razplet je presenetljivo klasičen; novinarkina bivša, njen bivši umetnostni zgodovinar, njeni kriminalni bratranci, ki namesto neučinkovite in - tudi nam je jasno, ne samo newyorškemu detektivu - slaboumne policije vzamejo primer v svoje roke, vse to, in ne recimo skupinsko delo, pripelje do zmage pravice.