Najpomembnejša stvar na svetu

Geslo »Okupirajmo Wall Street« se je porodilo v Italiji leta 2008. Odbilo se je v Grčijo, Francijo in Irsko in se končno prebilo do tiste kvadratne milje v New Yorku, kjer se je začela kriza.

»Zakaj protestirajo?« se sprašujejo zbegani modreci po televiziji. Preostali svet pa se sprašuje: »Zakaj so čakali toliko časa? Skrbelo nas je že, kdaj boste prišli. Dobrodošli.«

Mnogi ljudje vidijo vzporednice med gibanjem Zavzemimo Wall Street in tako imenovanimi protiglobalizacijskimi protesti, ki so pozornost sveta vzbudili leta 1999 v Seattlu. To je bilo zadnjič, da se je globalno, decentralizirano gibanje, na čelu katerega so bili mladi, neposredno lotilo vpliva velikih družb. Ponosna sem, da sem bila del tega, kar imenujemo gibanje vseh gibanj.

Vendar obstajajo tudi pomembne razlike. Mi smo za cilj denimo izbrali vrhunska srečanja: Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada, skupine G 8. Ta srečanja so že po naravi prehodna in trajajo le teden dni. Zato smo bili tudi mi »prehodni«. Pojavili smo se, zavzeli naslovnice in nato izginili. Med vročičnim hiperdomoljubjem in militarizmom, ki je sledil napadom 11. septembra, nas je bilo mogoče hitro zatreti, vsaj v Severni Ameriki.

Člani gibanja Zavzemimo Wall Street pa so si, nasprotno, izbrali nepremično tarčo. In tu ni določen rok za njihovo prisotnost. To je pametno, saj bodo le tako ostali dovolj dolgo, da bodo pognali korenine, kar je ključnega pomena. Za informacijsko dobo drži kot pribito, da preveč gibanj vznikne kot čudovite cvetlice, a nato hitro tudi ovenijo. Ker nimajo korenin. In nimajo dolgoročnih načrtov, kako bi obstali. Ko se torej začne nevihta, jih odplakne.

Čudovito je, če si do vseh enak in globoko demokratičen. Ti načeli sta združljivi z garaškim vzpostavljanjem struktur in ustanov, ki so dovolj trdne, da prebrodijo prihodnje viharje. Prepričana sem, da bo tako.

To gibanje ima prav še v nečem. Obvezalo se je nenasilju. Medijem ni hotelo ponuditi podob razbitih oken in uličnih bojev, po katerih ti tako obupano hlepijo. In neverjetna disciplina je pripomogla, da je policijska brutalnost obveljala za sramotno in neupravičeno. Zato je podpora gibanju čedalje večja.

A največja razlika v dobrem desetletju je, da smo se leta 1999 lotili kapitalizma, ko je bil gospodarski razcvet na vrhuncu. Brezposelnost je bila majhna, delniški portfelji so se napihovali. Mediji so bili pijani od lahko prisluženega denarja. Takrat so se podjetja odpirala, ne zapirala.

Vzemimo to gibanje, kot da je najpomembnejša stvar na svetu. Ker tudi je. Res je.

Poudarili smo, da ima sprostitev predpisov, ki je povzročila bujno rast, svojo ceno. Med drugim so se zniževali standardi delovnih razmer in varovanja okolja. Družbe so postajale močnejše od vlade in to je škodilo demokraciji. A če smo iskreni, v tistih dobrih časih ni bilo preprosto, če si grajal gospodarski sistem, ki temelji na pohlepu, vsaj v bogatih državah ne.

Deset let kasneje se zdi, da bogatih držav ni več, temveč le veliko bogatih ljudi. Ljudi, ki so obogateli s plenjenjem javnega dobrega in izčrpavanjem naravnih virov po vsem svetu.

Danes vsi vidijo, da je sistem skrajno nepravičen in da uhaja izpod nadzora. Nebrzdan pohlep je utrudil svetovno gospodarstvo. In izčrpava tudi naravo. V oceanih polovimo preveč rib, vodo onesnažujemo s podvodnimi vrtinami, izkoriščamo najbolj umazane oblike energije na planetu, kot so peščene naftonosne plasti v Alberti. Ozračje ne more prebaviti toliko ogljika, kot ga izpuščamo vanj, in zato nastaja nevarno ogrevanje. Nova normalnost so zaporedne katastrofe: gospodarske in ekološke.

To so dejstva na terenu. So tako očitna, tako nesporna, da se je veliko laže povezati z javnostjo kot leta 1999, in hitro zagnati gibanje.

Vsi vemo ali vsaj slutimo, da je svet ušel z vajeti. Obnašamo se, kot da ne more zmanjkati tega, kar je pravzaprav omejeno - fosilnih goriv in ozračja, ki bi lahko vsrkalo izpuste. In obnašamo se, kot da obstajajo natančne in nespremenljive meje pri tem, česar je pravzaprav veliko - finančnih virov za vzpostavitev družbe, kakršno potrebujemo.

Naloga našega časa je, da poskrbimo za spremembe in izpodbijamo to lažno pomanjkanje. Vztrajno moramo ponavljati, da si lahko privoščimo oblikovanje spodobne, odprte družbe - in hkrati spoštujemo dejanske meje tega, kar je sposobna prenesti Zemlja.

Podnebne spremembe pomenijo, da imamo postavljen skrajni rok. Tokrat našega gibanja ne bo mogoče zmesti, razdeliti, izmučiti in odriniti zaradi zunanjih okoliščin. Tokrat nam mora uspeti. V mislih nimam le pravne ureditve v bankah in zvišanja davkov bogatašem, čeprav je tudi to pomembno.

V mislih imam spremembe pri temeljnih vrednotah, ki vladajo naši družbi. Te je težko strniti v eno samo do medijev prijazno zahtevo, tako kot je težko dognati, kako jih doseči. A če je težavno, še ne pomeni, da ni nujno.

Tako jaz vidim dogajanje na tem trgu. Tako kot hranite drug drugega, se grejete, si brez omejitev delite podatke in skrbite za zdravje, tečaj meditacije in izobraževanje o svojih pravicah. Moje najljubše geslo tu se glasi: Ni mi vseeno zate. V kulturi, v kateri ljudi učijo, naj se izmikajo tujim pogledom, in govorijo: »Pustite jih, naj umrejo«, je to resnično radikalna izjava.

Začeli smo boj z najmočnejšimi gospodarskimi in političnimi silami na planetu. To zbuja strah. In ko se bo gibanje še krepilo, bo zbujalo še večji strah. Nenehno se morate zavedati skušnjave, da bi se posvetili manjšim ciljem - recimo osebi poleg vas. Tej skušnjavi ne smete podleči. Tokrat se drug do drugega obnašajmo, kot da se bomo drug ob drugem borili še dolga, dolga leta. To od nas zahteva naloga, ki je pred nami.

Vzemimo to gibanje, kot da je najpomembnejša stvar na svetu. Ker tudi je. Res je.