Darja Radić: »TEŠ 6 je zabloda, projekt je treba ustaviti.«

»Po enem letu ministrovanja sem prepričana, da se glavne odločitve sploh ne sprejemajo več v vladi ali parlamentu, ampak na čisto drugih mestih, v mrežah.«

Kakšne so vaše napovedi, kaj se bo zgodilo s TEŠ 6?

Lahko samo upam, da bo prevladal razum in da bodo poslanci tovrstnim investitorjem še enkrat odločno rekli ne in zavrnili takšno izsiljevanje države. To bi bilo zelo koristno za Slovenijo.

Kako si to konkretno predstavljate? Pogodbe so že podpisane, elektrarna je že na pol zgrajena ...

Vem, večina poslancev in del javnosti ponavljata, da je projekt sicer slab, vendar ga ni več mogoče ustaviti, ker je bilo vanj vloženega že toliko denarja. A prav to je taktika pobudnikov in vodstva projekta, ki nas že od vsega začetka izsiljujejo z nenehnim postavljanjem pred dejstva, zato sama na ta argument ne pristajam. Če se projekt izkaže za neupravičenega, ga je treba ali izboljšati ali pa ustaviti, nikakor pa ne kar nadaljevati za vsako ceno. Sedaj vidimo, da je bilo prav, ko smo odstavili prejšnje vodstvo TEŠ, Uroša Rotnika. Če tega koraka ne bi naredili, bi bila slika o projektu še vedno zelo zamegljena. Sedaj pa je vsa zabloda očitna: v Sloveniji želimo zgraditi najdražjo termoelektrarno na svetu. In ker to vemo, je treba projekt, tak, kot je sedaj, ustaviti.

»Sedaj je vsa zabloda očitna: v Sloveniji želimo zgraditi najdražjo termoelektrarno na svetu. In ker to vemo, je treba projekt, tak, kot je sedaj, ustaviti.«

Kako?

Tako kot so to naredili v drugih državah. Avstrijci so ustavili gradnjo nuklearke, Američani gradnjo termoelektrarn, Kitajci so ustavili gradnjo jezov, ko se je izkazalo, da projekti niso ustrezni. Sama sem že decembra 2010 vodstvo termoelektrarne pozvala, naj, dokler se vse dileme pri projektu ne razčistijo, projekt ali upočasnijo ali ustavijo. Ali, kot je zadnjič precej neodgovorno rekel Marko Golob iz Agencije za upravljanje kapitalskih naložb, najdejo kakšnega drugega financerja, če je to res tako lahko, ne pa, da zahtevajo 440 milijonov evrov vredno državno poroštvo in s tem po nepotrebnem obremenjujejo državni proračun. Tako in tako bomo ceno tega projekta plačevali z dražjo elektriko, če se bo nadaljeval po sedaj zastavljeni poti.

Pogodba za dobavo kotla in drugih elementov je že podpisana, cena znaša nekaj več kot 500 milijonov evrov. Če se odločimo, da elektrarne ne gradimo, bomo dobili za pol milijarde evrov veliko gmoto rjavečega jekla. Če sploh ne omenjam, koliko dodatnih pogajanj s podjetjem Alstom je bilo v zadnjih dveh letih vloženih v ta kotel. To želite?

Da. Ker ta kotel ne bi rjavel, saj bi ga lahko prodali naprej. Zato izguba pri samem projektu, če se odločimo, da gradnjo ustavimo, ne bi bila 600 milijonov evrov. Del sredstev bi zagotovo dobili nazaj. Druga opcija je, da v projekt vržemo še dodatnih 700, 800 milijonov evrov in si potem svetimo z najdražjo elektriko.

Ampak vaše ministrstvo je naročilo in dobilo študijo, ki je pokazala, da bi stroški prekinitve projekta znašali skupaj 1,8 milijarde evrov.

Ta številka, 1,8 milijarde evrov, je močno prenapihnjena. Naj vam povem nekaj primerov. V ta seštevek je na primer že vključen strošek obnove blokov 4 in 5 v višini 475 milijonov evrov, kar je absolutno preveč. Podjetje Evonik je namreč do tega zneska prišlo po naročilu, na podlagi določenih predpostavk, denimo, da naj bi bloka 4 in 5 obratovala do leta 2032, za kar ni potrebe. Potem so tu predvidena velika vlaganja, da bi povečali izkoristek blokov. A zakaj so potem leta 2008 zgradili plinski turbini, s katerima bi povečali izkoristek blokov? Bloka 4 in 5 lahko obnovimo za 100 do 150 milijonov, če hočemo, da obratujeta do konca svoje dobe, to je do leta 2027. V ta znesek je vključen tudi strošek nedelovanja termoelektrarne v času prenove v višini 100 milijonov evrov. Tudi ta številka je prevelika, ker bi obnova trajala okrog osem tednov. V tej napihnjeni številki je vključenih še 300 milijonov evrov za zapiranje rudnika Velenje, to pa je strošek, ki ne sodi v samo investicijo. In tako naprej.

»Cena premoga, ki je eden od najpomembnejših parametrov za izračun rentabilnosti investicije, je bila namerno postavljena tako nizko, da je projekt izkazoval ekonomsko uspešnost.«

Vaša stranka je ministrstvo za gospodarstvo vodila tri leta in v tem času je vlada sprejemala sklepe, na podlagi katerih so se investicijske aktivnosti nadaljevale. Ali niso sedaj te vaše zahteve neodgovorne?

Ne, prvič, je treba povedati, da se je projekt začel že v prejšnji vladi. Vlada oziroma država ni investitor, investitor je termoelektrarna in tam so se sprejemale glavne odločitve. Ta vlada in naše ministrstvo, pa tudi ministrstvo za finance so v projekt vključeni v delu, ki se nanaša na izdajo soglasij za zadolževanje investitorja in sedaj za izdajo državnega poroštva. In drugič, odločitve vlade, ki jih omenjate, so temeljile na zavajajočem investicijskem programu, ki ga je pripravilo prejšnje, odstavljeno vodstvo. Če pa želite priznanje krivde: Da, lahko denimo zamerimo prejšnjim ministrom, vključno z ministrom Lahovnikom, da se niso bolj poglobili v investicijski program, v resničnost in realnost podatkov, čeprav ministra lahko po drugi strani tudi razumem, saj je od tam doma. Vsi bi morali biti bolj pozorni. In mi smo tudi bili, saj je prav zaradi opozoril naše stranke Zares vlada sprejela sklepe za preveritev investicije, za ugotavljanje strokovnosti pri vodenju projekta, na podlagi katerih je bila ustanovljena posebna skupina za nadzor projekta. In ko sem sama prevzela ministrstvo, sem z veliko muko končno prišla do pravih informacij, ki so projekt postavile v pravo luč in na podlagi katerih se sedaj lahko racionalno odloča.

S čim so vas zavedli, ste lahko konkretni?

Da, cena premoga, ki je eden od najpomembnejših vhodnih parametrov za izračun rentabilnosti investicije, je bila namerno postavljena tako nizko, da je projekt izkazoval ekonomsko uspešnost. Tudi nemški strokovnjaki so glede realne možnosti za doseganje tako nizke cene premoga izrazili velik dvom. V rudniku Velenje so nas prepričevali, da je količina premoga zadostna in da je tudi kurilna vrednost primerna, a raziskava, ki so jo opravili nemški strokovnjaki, je pokazala, da kurilna vrednost le ni tako visoka. Poprečna vrednost je sicer v redu, ampak v določenih letih je ne bo možno doseči. Torej sledi mešanje lignita z uvoženim premogom, ki bo zagotovo dražji. Poleg tega v prvotni investicijski program niso bili vključeni vsi stroški investicije. Vse do nujne izgradnje infrastrukture, cest, zato da bi opremo lahko spravili do gradbišča.

Sami niste elektroenergetska strokovnjakinja. Zakaj bi verjeli vam in ne resničnim elektroenergetskim strokovnjakom, ki že 10 let enotno ponavljajo, da Slovenija potrebuje TEŠ 6?

Sama o neodvisnosti slovenske elektroenergetske stroke na podlagi lastnih izkušenj močno dvomim. S tem sicer delam krivico redkim izjemam, a vseeno. V Sloveniji je žal energetsko področje zelo prepleteno z lobiji in mislim, da je sedaj že popolnoma jasno, kdo kaj obvladuje. Zato sem tudi želela več mnenj, tudi tujih strokovnjakov, ki niso obremenjeni s slovenskim vrtičkarstvom. Lahko pa se tudi spomnite, kako besna je bila reakcija in kako enoten je bil nastop proti mojemu predlogu, da združimo oba slovenska energetska stebra, zato da bomo skupaj bolj učinkoviti in konkurenčni. Oba, t. i. posavski in šaleški lobi, sta bila proti. Takrat tega nisem razumela, počasi pa mi je postalo jasno, da sem stopila na dva vrtička, kjer so čisto zadovoljni s svojim pridelkom.

Govorite o SD in SDS?

Da, potem so nas etiketirali z oranžnim cunamijem. A da naša stranka nima nekakšnih elektroenergetskih apetitov, kaže naše načelno vztrajanje pri tem, da se projekt razčisti, da se ugotovijo vse nepravilnosti in sprejmejo odločitve, ki bodo v korist države, ne posameznih lobijev. Da nismo podlegli barvi denarja, kaže tudi naše glasovanje pri poroštvu.

Tudi v SDS so glasovali proti poroštvu.

Gre za taktični manever. SDS je spoznala, da ji, še posebej ob grožnji referenduma, ta tema ne bo koristila v predvolilnem obdobju. Po moji oceni gre zgolj za začasni umik. Računajo, da bodo po volitvah vso stvar morda s prirejenimi informacijami spet stran od oči javnosti dokončali.

Večkrat ste ponovili, da je projekt TEŠ 6 Patria te vlade. Ali ste s tem mislili na velikost posla ali na možnost, da so bile izplačane podkupnine?

Mislila sem na obe razsežnosti. Takoj ko smo dobili revizijo PricewaterhouseCoopersa, ne samo projekta, ampak tudi poslovanja TEŠ, smo videli, koliko sumov nepravilnosti so odkrili. Njihove ugotovitve kažejo, da je bilo poslovanje TEŠ, ko je elektrarno še vodil Uroš Rotnik, sporno in verjetno tudi nezakonito. Takoj ko sem študijo prebrala, sem jo posredovala nacionalnemu preiskovalnemu uradu in komisiji za preprečevanje korupcije, saj po moje obstaja vrsto razlogov za sum korupcije in nezakonitega ravnanja. Nekatere izplačane nagrade so bile namreč nenormalno visoke, približno 600 tisoč evrov je bilo namenjenih izbranim zaposlenim v TEŠ, in to brez podlage v kakšnem pravilniku. Drugič, revizorji so opazili nekaj čudnih pogodbenih partnerjev, ki bi lahko bili tudi kanal za odlivanje denarja. In tretjič, glavna pogodba z Alstomom je bila sklenjena izrazito v korist dobavitelja. V pogodbi ni niti ene točke, ki bi bila v korist naročnika, torej TEŠ. In če upoštevamo še, kako se je tedaj vodstvu TEŠ mudilo s podpisom pogodbe, lahko tudi pri tem sumimo na obstoj še kakšnih drugih, neznanih koristi. Ta del bo seveda mnogo težje dokazati, čeprav sama ne bi obupala, menda v Alstomu že tečejo preiskave v drugih primerih.

Vrnimo se k slovenski energetski situaciji. V nacionalnem elektroenergetskem programu ste v javno razpravo dali pet različnih scenarijev. Vi se torej zavzemate za scenarij brez TEŠ, a v programu to pomeni, da bo Slovenija potem gradila drugo nuklearko.

Nacionalni elektroenergetski program je dolgoročna strategija. Če se odločimo za scenarij brez TEŠ 6, bi to na primer pomenilo, da bi domači lignit vendarle porabili v že obstoječih, a prenovljenih blokih 4 in 5 do leta 2027. Po tem letu pa bi začeli izkoriščati še druge vire. Poleg tega bi morali potem zgraditi še hidroelektrarne in seveda drugi blok nuklearke, ki je po mojem mnenju veliko bolj učinkovita in zanesljiva opcija, ne glede na slabo izkušnjo z nesrečo v Fukušimi. Ob obisku predstavnikov Westinghousa v naši nuklearki sem imela priložnost slišati, kakšne so najnovejše tehnologije, in moram reči, da so bili prepričljivi, saj temeljijo na pomembnem povečanju varnosti delovanja nukleark.

Je bila TEŠ 6 grob te koalicije?

Da, eden izmed njih, pa čeprav je vlada vendarle sprejela nekaj naših predlogov. A ne gre le za koalicijo. Sama sem v tej zgodbi na lastni koži občutila, kako so kapitalsko-politična omrežja preplavila Slovenijo. Po enem letu ministrovanja sem prepričana, da se glavne odločitve sploh ne sprejemajo več v vladi ali parlamentu, ampak čisto drugje, zaradi česar smo v stranki Zares v novem programu tudi poudarili boj proti tem omrežjem, ki obvladujejo državo. To se mi zdi ključni ukrep za normalno delo politike. Pa ne gre samo za TEŠ, podobno izkušnjo imam tudi z Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN). Ko so želeli na vsak način Uroša Rotnika postaviti nazaj na čelo TEŠ, sem to še razumela kot začetniške težave nove agencije, a potem, ko so na izredno sporen in po moje nezakonit način z denarjem treh državnih podjetij dokapitalizirali Novo kreditno banko Maribor, mimo soglasja vlade, mi je postalo jasno, da ne gre za naključje.

Pa se vam ne zdi, da s takšnimi izjavami prispevate k še večjemu občutku paranoičnosti v Sloveniji?

Če bi bil to zgolj občutek! Ne, sama mislim, da se je o tem treba pogovarjati. Ta dejstva skrivati in pometati pod preprogo ni zdravo in to nas pelje še naprej v druge neljube situacije.

Kakšne neljube situacije pa ste doživeli?

V podrobnosti ne želim iti, a neprijetnih signalov je bilo precej. Groženj je več vrst. Tudi poslancem sedaj grozijo in na njih pritiskajo, češ, kakšna škoda bo v Sloveniji nastala, če ne bodo glasovali za državno poroštvo. Namesto da bi poskrbeli za strokovno pripravo in vodenje državnih projektov, že ves čas izsiljujejo predstavnike države, naj se odločajo na podlagi dejstev.

Omenili ste AUKN. Sedaj predlagate ustanovitev urada. Zakaj bi to bilo bolje?

Zaradi razraščenosti kapitalsko političnih omrežij AUKN, kot jo imamo sedaj, v Sloveniji ne more uspešno delovati, zato predlagamo, da bi državno premoženje upravljal urad, ki bo pod neposredno pristojnostjo vlade. Vlada namreč še vedno nosi politično odgovornost za upravljanje državnega premoženja. Z ustanovitvijo te agencije pa smo prišli v situacijo, ko agencija kar odloča po svoje, politično odgovornost pa nosijo ministri in predsednik vlade. Najbolj očitno se je to pokazalo pri dokapitalizaciji NKBM, ko je agencija na svojo roko čez noč spremenila statute treh državnih podjetij in naročila vodstvu, naj vplačajo deleže, in s tem uveljavila posredno prednostno pravico države pri nakupu, čeprav je predsednik vlade le dva dni pred tem na investicijski konferenci v Londonu javno izjavil, da država ne bo uveljavljala prednostne pravice. In predsednik vlade ni mogel narediti ničesar, čeprav je bil s tem omajan njegov ugled, pa tudi ugled Slovenije. No in sedaj, ko je delnica NKBM padla z osmih na štiri evre, imajo ta podjetja že za okrog 15 milijonov evrov izgube s tem poslom. Kdo je sedaj odgovoren za to? Nihče. In grozno je, da se v agenciji niti ne zavedajo tega, kaj so naredili.

Zakaj pa ste bili v stranki nedavno tudi proti interventnemu zakonu? Verjetno poznate napovedi o še nižji gospodarski rasti in s tem povezanimi novimi izpadi proračunskih prihodkov. Ali ni neodgovorno, da nasprotujete varčevanju? To je lahko predvolilni populizem.

Ne, ni šlo za populizem. Mislim, da naša stranka ni znana po populističnih idejah. Pri interventnem zakonu gre spet za vprašanje, koga naj obremenimo s posledicami krize. V manifestu za novo ekonomijo smo zapisali, da ne pristajamo, da bi bremena krize prevzele samo najšibkejše skupine ljudi, torej tudi ti, na katere leti interventni zakon. Po drugi strani pa vlada neomejeno polni finančni sistem z novimi dokapitalizacijami.

Toda ko je finančni minister France Križanič želel z davčno reformo obremeniti najbogatejše, je vaša stranka, konkretno gospod Matej Lahovnik, temu nasprotoval. Sedaj pa pridete z manifestom, da je treba obremeniti najbogatejše.

Tisto je bil zgolj parcialni ukrep in gospod Lahovnik ni več član naše stranke, mi pa v manifestu nastopamo bolj celovito. Ne gre le za obdavčitev najbogatejših, ampak za sistem ukrepov, ki so temelj za prehod v novo, bolj pravično in odgovorno družbo. V manifestu izhajamo iz dejstva, da te krize ne moremo rešiti le s popravki obstoječega sistema, treba je spremeniti sistem. Koristi od rasti v obstoječem sistemu so šle predvsem v roke redkih posameznikov, dejanski standard večine ljudi pa je slabši. To je treba spremeniti tako, da bodo učinki rasti in razvoja pozitivno vplivali na boljše življenje vseh in ne le peščice izbrancev. To se ne da narediti z nekaj ukrepi znotraj sistema. Treba je zgraditi nov sistem, ki bo temeljil najprej na večji motiviranosti vseh za ustvarjanje, na družbeno odgovornem obnašanju podjetij in na transparentnosti delovanja države in seveda vseh, ki jo zastopajo. To so glavna sporočila manifesta.

Ampak ali niste vi s podobnimi načeli nastopili pred Slovenijo že pred tremi leti? Lahko bi vam očital tudi, da niste vztrajali pri uvedbi nepremičninskega davka, ki je prav tako eden od novih socialnih korektivov.

Ne, z vami se ne strinjam. Manifest je treba razumeti kot nadgradnjo programa stranke Zares iz leta 2008 in kot odziv na nova spoznanja, do katerih smo prišli v času krize. Še vedno namreč sledimo osnovnim ciljem in vrednotam stranke Zares. In od 99 točk, ki smo jih predlagali in vključili v koalicijsko pogodbo, smo jih tretjino tudi že uresničili, eno tretjino pa smo jih uresničili delno. Tisto, česar nam ni uspelo uresničiti v tej vladi, bomo poskusili uresničiti v prihodnje. Prav tako se ne strinjam z vami, da se nismo borili za odpravo neenakopravnosti. Kdo pa je bil tisti, ki se je v koaliciji edini boril za odpravo kreditiranja tajkunov? Kdo je predlagal zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja? Pri protitajkunskih ukrepih smo celo grozili z izstopom iz koalicije, ker ostali koalicijski partnerji niso bili preveč navdušeni nad tem. Če me pa sprašujete o nepremičninskem davku - veste, da je problem v samem vzpostavljanju evidenc in popisu nepremičnin, in to je bil trenutek pred pokojninskim referendumom, ko volje in podpore za take dogovore praktično ni bilo več.

Kaj je bila torej tista točka, ko so se odnosi znotraj koalicije pokvarili? Kje je koalicija padla?

Iz naše perspektive so se napetosti začele, ko smo ugotovili, da tistega, kar smo zapisali v koalicijsko pogodbo, ostali partnerji niso vzeli dovolj resno. Stranka Zares je večkrat ostajala sama ali osamljena, tudi pri uporu proti že omenjenim mrežam ...

Ali ni to zanimivo, Borut Pahor je v zadnjem intervjuju ravno tako dejal, da obstaja na delu levice strah pred njegovo ponovno izvolitvijo, ker je nekaterim mrežam stopil na prste? Očitno je mislil tudi na Zares. Po eni strani vas SD obtožuje mreženja, vi pa mreženje očitate njim.

Morda je razlika v tem, da lahko mi konkretno povemo, kakšnim mrežam smo hoteli stopiti na prste, pa so bili naši predlogi v vladi zavrnjeni ali sploh niso prišli do obravnave. Šlo je za predlog razrešitve vodstva AUKN, šlo je za predloge v zvezi s TEŠ, želeli smo združiti oba elektroenergetska stebra, kar bi bilo z vidika države veliko bolj učinkovito upravljanje državne energetske infrastrukture. In čeprav je bilo to zapisano v koalicijski pogodbi, nismo prišli nikamor. Ostali smo osamljeni.

In če vi pravite, da so v SD delovali kot mreža, v SD pa to očitajo vam, zakaj bi po volitvah sploh sodelovali v koaliciji z njimi, če po vašem mnenju izkušnja ni bila najboljša?

Ne, koalicijsko sodelovanje ni nujno. Mi ne nameravamo vstopati v koalicijo kar tako. Povezovali se bomo s strankami pri tistih projektih, kjer imamo podobne ali enake cilje.