Roberto Bolaño: Nacistična literatura v Ameriki

+ + + +

Niz serioznih apokrifov

Ko potuje Bruce Chatwin v svojem potopisu v Patagonijo, ga žene skrivnostna koža z dlako iz družinske kredence, za katero misli, da pripada dinozavru. Izkaže se, da je vsa Patagonija relikt, da se je tja preselilo pol legend z Divjega zahoda, da so tam, kot v kakšnem okamnelem blatu, še vidne vse faze pionirskega zavojevanja teritorijev. Tudi iz Bolañeve zbirke portretov se nam zdi, da gre za obisk muzeja, da je Latinska Amerika časovno zamaknjena in zaostala, da je tam še mogoč izviren in rahlo anahronističen nacizem tudi v obdobju, ko se je evropska mularija denacificirala, tako da je hkrati premislila pred- in medvojno delovanje generacije očetov in se šla študentske demonstracije, pohod skozi institucije, ki so jo preoblikovale bolj kot ona njih.

Nacistična literatura je na videz čisto resen vodnik skozi različne nacionalne literature in avtorje, njihova dela, pri čemer ne umanjka nekakšna ljubiteljska vznesenost in navdušenost. Nanizano je eno avtorsko ime za drugim, nekaj podatkov o poklicu in hobijih, popis glavnih del, fakti o sprejemu pri kritiki, pikanterije, ljubavna orientiranost, takšne stvari. Vendar kmalu vidimo, da ne gre za fakte; ko je recimo kot datum smrti zapisana kakšna letnica iz prihodnosti, ko se pripovedovalec izmakne filološki skoposti in se naracija razbohoti, slej ko prej duhovito.

Pred nami je galerija nemških priseljencev na latinskoameriških tleh, ki so seveda sanjali o priključitvi celine matični domovini, pa nekaj besnih nogometnih navijačev, ki so o svojih nasprotnikih pisali v ostrih, satiričnih rimah, pa nekaj klanov, ki so poskušali nacificirati nacionalne literature in v ta namen zasnovali časopise tipa Četrti rajh. Beremo zgodbe iz ozadja delovanja raznih Arijskih bratovščin in podobnega. Bolaño je ljubitelj apokrifov, to je cela zbirka in knjižnica izmišljenih naslovov in usod, pomešanih med imena in dela prepoznavnih pisateljev, in prepričani smo, da je samo naše slabo poznavanje biografij odličnikov črkopraskov vseh barv in prepričanj krivo, da jih ne prepoznamo več, da nimamo ključa za prepoznavanje. Nacistična literatura se iz fiktivnih političnih zoprnikov in deviantne latinskoameriške politične klime vobče ponorčuje z dlakocepskim naštevanjem literarnih del, debelih špehov o zavojevanju Arktike, rasnih nesporazumov glede arizacije kreolcev in podobnega, obveznega alternativnega preštevanja žrtev holokavsta in podobno. Predvsem pa gre za zabavno zbirko portretov literarnih čudakarjev in prenapihnjencev, ki svoje zadovoljstvo ob ideologiji najdejo v do smešnega požrtvovalnem pisanju literature za pravo stvar. Proza, ki ji težko določimo mesto ironije in se nam, nepoznavalcem nacionalnih literatur Latinske Amerike, morda rahlo izmika.