Barbara Korun

Oktobra 2008 je v prometni nesreči umrl koroški deželni glavar Jörg Haider, ki je bil znan po svojih skrajno desničarskih stališčih in tudi po konfliktnem odnosu do slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Še preden je novica o okoliščinah nesreče izginila z naslovnic časopisov, se je Haider spet znašel na njih, tokrat zato, ker je njegov politični »naslednik«, 27-letni Stefan Petzner, javno priznal, da sta bila več kot najboljša prijatelja in da sta imela torej ljubezensko razmerje. Rumeni časopisi so kar tekmovali v tem, kateremu se bo uspelo prikopati globlje v njun odnos, a zaradi dolgoletnih govoric o Haiderjevem dvojnem življenju, prvem, uradnem, z ženo in otroki, in drugem, skrivnem, z mladimi fanti, ki ga je sam sicer vztrajno zanikal, je priznanje le malokoga zares presenetilo.

Javnost najbrž nikoli ne bo izvedela, kakšen je bil v resnici odnos med Hai-derjem in Petznerjem, in to se je najverjetneje niti ne tiče, saj gre za vprašanje njune intime. Toda zgodba je zbudila precej zanimanja in o njej niso poročali le rumeni, temveč tudi resni mediji. Prav zato je pritegnila pozornost Barbare Korun, ene naših najprodornejših in najbolj cenjenih pesnic. Korunova v škatlah hrani cel kup odrezkov iz časopisnih rubrik, kot sta Svet smo ljudje in Saj ni res, pa je, a prav zgodba o skrbno varovani zvezi med Haiderjem in Petznerjem je bila med redkimi, ki so jo tako zintrigirale, da jim je posvetila pesem. Natančneje, tej temi je posvetila dve kratki pesmi, spisani v obliki pisem, ki jih v začetku 21. stoletja v koroškem Pliberku drug drugemu pišeta Jorg Hajder in Štefan Pelzner, katerih imeni se nesramežljivo spogledujeta z imeni skrajnih politikov. Pismi, v katerih pesnica sama ponuja vzporednice z usodnim Prešernovim srečanjem s Primičevo Julijo, razkrivata, da sta se moška prvič srečala pri Štefanu doma, ko je imel ta le enajst let, in da je dečka takrat »zaščemelo pogrelo prebudilo razburilo«, Jorga pa je zaskelelo, ker »tako lep sem v tvojih očeh velik / vsemogočna moja dejanja«.

Omenjeni pismi sta le del cikla Monologi, ob branju katerega med drugim izvemo, kako se počuti Monika Levinski ob aferi z ameriškim predsednikom ali pa angleška kraljica, ko se zave starosti in propadanja svojega telesa, ali pa mati Tereza, ko se pogovarja z mlado nuno v Kalkuti, ali pa Noetova žena, o kateri sicer ne vemo nič, Korunova pa jo je kljub temu našla, zaprto v podpalubju slavne barke, kjer po povodnji skupaj z živalmi čaka na prostost. »S temi pesmimi sem želela zaobjeti zunanjo, družbeno kritičnost in hkrati z neko globoko empatijo dati besedo tudi akterjem javnega življenja, zgodovinskim likom ali pa povsem naključnim ljudem, ki sem jih zasledila v bizarnih časopisnih novicah,« pravi Korunova o vzgibu, ki jo je vodil pri pisanju Monologov. Pozneje jo je presenetilo, da so ji njeni junaki včasih povedali dogodke prej, kot je zanje izvedela iz biografij resničnih ljudi in iz člankov o njih: »Zgodbo Monice Lewinsky sem poznala le bežno, a pozneje sem na svoje veliko presenečenje ugotovila, da se je v afero s tedanjim predsednikom ZDA res podala tako zelo naivno, kot nakazuje pesem. Podobno je bilo z monologom matere Tereze, ujela sem marsikaj, kar je prišlo na dan šele kasneje.«

Cikel Monologi, ki daje besedo tistim, ki bi sicer ostali brez nje, velja za inovacijo v slovenskem pesniškem prostoru in Korunova je letos zanj prejela nagrado zlata ptica. Nekaj mesecev pozneje je Monologe združila s še dvema cikloma pesmi, Nedokončanimi pejsaži in pesmimi, zaokroženimi pod imenom Antigona, okruški, v katerih je predstavila svoje videnje te temeljne etične zgodbe. Nastala je pesniška zbirka Pridem takoj in tudi ta ni ostala neopažena. Avgusta je zanjo prejela eno naših najuglednejših literarnih nagrad, Veronikino nagrado za najboljšo slovensko pesniško zbirko v letu 2011.

Med knjigami in šolo

Barbara Korun, letnik 1963, je bila v ustvarjanje in umetnost dobesedno rojena. Starši so zapisani režiji, mama Rosanda Sajko radijski, oče Mile Korun pa gledališki. Gledališče je pozneje prepričalo tudi sestro Janjo, ki je scenografka in kostumografinja, in presenečenje bi bilo, če odrski svet ne bi potegnil tudi nje. Kljub temu se je kot soustvarjalka v gledališču znašla šele v zadnjih letih, ko je kot lektorica in dramaturginja sodelovala pri nastanku okoli 20 predstav. Pri dveh je sodelovala tudi z očetom in, kot pravi, je bila to dragocena izkušnja, ki ji je pomagala razumeti, kaj ga je v njenem otroštvu tako zaposlovalo in vleklo od družine. »Oče je zelo zahteven do sebe in drugih, iz vseh želi iztisniti maksimum. Zato ga cenijo drugi in zato ga cenim tudi sama,« pravi.

Že od gimnazijskih let jo je veliko bolj kot v gledališče vleklo v pesniško ustvarjanje, a tudi tu je dolgo omahovala in prvo pesniško zbirko izdala šele pri 36 letih. »Res je zanimivo, da je bila vsa družina usmerjena v umetnost, jaz pa sem bila dolgo njen edini neumetniški član, nekakšna outsiderka. Kljub temu sem se kot človek gotovo izoblikovala prav skozi poezijo, skozi literaturo.« Že v otroštvu je ogromno brala, literaturo in naravoslovne knjige, in knjižničarka iz osnovne šole ji je v branje dajala celo knjige, ki še niso bile obdelane. Mama ji je morala včasih knjigo dobesedno iztrgati iz rok in jo nagnati na dvorišče.

Tudi tisti, ki so jo srečevali kot gimnazijko, se je spomnijo po tem, da je prebrala bistveno več od večine vrstnikov. Spomnijo se tudi tega, da si jo je profesor angleščine nekajkrat privoščil zaradi nepočesanih las, čeprav so bile nenavadne pričeske v časih začetkov pankovskega gibanja pogoste. Sama se tistega obdobja najraje spominja po Kulturni zadrugi, malce uporniški skupini, v kateri so se zbirali navdušenci nad literaturo in tudi drugo umetnostjo. Izdajali so glasilo Koraki, zasnovali dramski in filmski krožek, fantje so imeli svoj bend, vse skupaj pa so zelo zanimala tudi družbena vprašanja. »Nekoč smo vsi dobili celo ukore, ker smo pripravili malce preveč drzen nastop za proslavo ob dnevu kulture, v katerem smo parafrazirali slovensko literaturo od Brižinskih spomenikov do Tomaža Šalamuna. V šoli so bili ogorčeni in izvedbo proslave so prepovedali, vendar smo jo pozneje vseeno izvedli v Škucu. Sama sem morala predstaviti Brižinske spomenike, ki sem se jih naučila na pamet in jih recitirala med delanjem stoje. Prijatelj Gorazd Perko je splezal na lestev in kot Primož Trubar pridigal z nje. Ko je postal Cankar, je s tresočimi se rokami prenašal skodelico kave,« se spomni. Takrat je začela pisati pesmi, tako konkretno poezijo, k čemur so jo spodbudila denimo dela skupine OHO, pa tudi bolj »klasične« pesmi pod vplivom Kosovela. Resno je razmišljala o študiju gledališke igre, a nazadnje je izbrala študij slovenščine in primerjalne književnosti ter nato dve desetletji gimnazijce poučevala slovenščino.

Ko se je lani podala med kulturne svobodnjake, se je učiteljskemu poklicu prostovoljno odpovedala, deloma zato, ker se je bilo ob vsakdanjiku s 150 učenci težko posvečati pesnikovanju, deloma pa tudi zato, ker je medtem postala precej kritična do našega izobraževalnega sistema. Moti jo, da so razredi preveliki, da je sistem zelo usmerjen v pridobivanje ocen in doseganje maturitetnih rezultatov ter da učitelji izgubljajo avtonomijo. »Novi zakoni so omogočili, da se učenci, ki dobijo cvek, ker nič ne znajo, pritožijo zoper negativno oceno, pri tem pa jim pritožbe ni treba utemeljiti. Sama sem imela zaradi tega 14 dni težav, zasedati je morala komisija, dva kolega sta me preverjala in nazadnje so ugotovili, da ni bilo nič narobe. Ampak če nekdo ne zna, naj pač dobi cvek,« je prepričana. Po drugi strani takšne pritožbe tudi razume. Ocene vse bolj postajajo ogledalo človeka, kar se ji zdi v času, ko je pred mladimi skrajno negotova prihodnost, še posebej sporno. S tem namreč izgubljamo ogromno človeškega potenciala.

Pesnica in feministka

S pesništvom se je začela resneje ukvarjati v odraslih letih in najverjetneje se je to zgodilo tudi zato, ker je že zelo zgodaj, še v študentskih letih, postala mama in dala prednost družini. Kljub temu je poskušala svoja prva dela že takrat objaviti pri reviji Literatura. Njene pesmi so dvakrat izgubili in še danes ne ve, ali so jo s tem le prijazno zavrnili. To je ni odvrnilo od nadaljnjega ustvarjanja in njena prva zbirka, simbolično poimenovana Ostrina miline, je morda prav zato, ker je tako dolgo brbotala pod površjem (od nastanka prve do zadnje pesmi je minilo kar 18 let), nazadnje izbruhnila z vso silo. »To drži, moja prva zbirka je zelo raznorodna, v bistvu je obupan poskus pesniške zbirke, saj sem bila prepričana, da iz vsega skupaj ne bo nič. In do prelomnice je res prišlo po naključju. Pesmi sem poslala na Novo revijo in šele čez leto dni me je poklical Niko Grafenauer, ves navdušen, da je to avtentična lirika, ki ima močan glas in jo je treba slišati.«

Prva objava je odprla vrata mnogim naslednjim, sledil je izid knjige, dobila je povabilo na Vilenico, nazadnje pa še nagrado za najboljši knjižni prvenec, in to čeprav je bil urednik pred izidom zbirke skeptičen, češ da ta še ni dovolj dodelana. »Zdaj vem, na kaj je mislil. Na Slovenskem za dobro velja takšna pesniška zbirka, ki je zapakirana v pričakovan okvir in ima močno enotno noto. Moja zbirka pa ni bila takšna, saj se ne moja poezija ne jaz ne znava uravnotežiti,« je odločna Korunova, ki pa hkrati priznava, da danes nekaterih pesmi iz prve zbirke tudi sama ne bi objavila.

Skozi leta pesniškega ustvarjanja ni postajala le bolj samokritična, temveč ostra tudi do slovenske »pesniške scene«, kjer se glas pesnic dolgo skoraj ni slišal, če se je že slišal, pa se je razumel le v smislu ljubezenske ali erotične poezije. A na takšen način ni spregledano le žensko pesništvo, temveč tudi homoerotično pesništvo in pesništvo, ki ustvarja v drugih jezikih, denimo v bosanskem ali romskem. »Ko sem začenjala, je bilo pesništvo izrazito moška zadeva. Janko Kos je denimo v svojo antologijo izmed vseh pesnic uvrstil le Svetlano Makarovič. Mlajše kolegice, ki so se udeležile tečaja kreativnega pisanja Uroša Zupana, so mi poročale o podobnem. Pa to sploh nista osamljena primera. Ko enkrat prebereš Bourdieuja in se izobraziš o reprodukciji elit, ti postane jasno, zakaj je tako. Takrat pa sem bila popolna naivka in popolnoma pod vplivom strahospoštovanja do slovenske literature in besede. Zame so bili pesniki polbogovi. Zajcu in Šalamunu, pa tudi Kocbeku in Andersenu sem tudi zato v prvi pesniški zbirki posvetila celo cikel Očetje,« se spominja. Danes, ko se brez zadržkov deklarira za feministko, je ogorčena nad tem, da je bila tudi sama ena od podpornic patriarhalno zastavljenega nacionalnega programa, ki je zlorabljal literaturo, zlasti Prešerna in Cankarja, za reprodukcijo svoje mentalitete. A kot pravi, takrat drugače niti ni mogla razmišljati, saj je bil srednješolski pouk o literaturi zaznamovan z odsotnostjo kritične misli. Položaj pesnic se je medtem izboljšal in danes se ji zdijo dela mlajše generacije pesnic celo odločno zanimivejša od del njihovih kolegov.

Korunova se v svoji poeziji, ki ponekod prehaja v prozo, posveča različnim temam, od tega, kako se počuti majhna deklica, ki v 13. nadstropju stolpnice opazuje babico med pripravljanjem jabolčnega zavitka, do tega, kako intenzivne odnose so ali pa bi lahko različne ženske vzpostavile s partnerji. Njena lirika je zelo intimna, tudi strastna in erotična, a hkrati zelo razmišljujoča, saj se pogosto loteva temeljnih bivanjskih vprašanj. Sama pravi, da so njene pesmi vedno odziv na neki poziv, denimo na nekaj, kar vidi ali prebere. Impulz nato v sebi nosi mesece ali leta, in ko se na njem nabere dovolj življenjskih izkušenj, nastane pesem. »Morda se pesniška ali ustvarjalna duša od kakšne druge loči po tem, da je izredno senzibilna in dojemljiva tudi za najrahlejše ali navadnim očem nevidne premike v notranjem in zunanjem okolju. Besede in metafore nam nato omogočajo, da različne izkušnje iz različnih svetov oziroma univerzumov združimo v eno samo točko. Ravno zato je poezija zame najbolj koncentrirana človekova dejavnost. To so zelo močne stvari in privilegij je, če imaš čas, energijo, nagnjenje in seveda tudi veselje, da se jim posvečaš,« je prepričana.

Meje in skupna pot

Svojo energijo in navdušenje ji je doslej uspelo strniti v štiri pesniške zbirke, poleg prve Ostrina miline in zadnje Pridem takoj sta to še zbirki Zapiski iz podmizja in Razpoke. Njena dela so medtem opazili tudi v tujini in doslej so bila prevedena v 21 jezikov, med drugim v irščino, bengalščino in arabščino, kmalu se obetata tudi prevoda v bolgarščino in hebrejščino. Ker uživa v glasnem branju literature, se je skupaj s priznanim tolkalcem Zlatkom Kaučičem lotila zvočne knjige Kosovelovih pesmi. Zdaj pa jo mika daljše književno delo, ki najverjetneje ne bo roman, temveč drama. »Roman ima pripovedovalca, ki vse, kar se dogaja, obliva in poenoti. Sama pa bi raje sledila nekim konfliktnim zgodbam svojih junakov. In drama to omogoča,« pojasnjuje svojo odločitev.

Tudi tematiko je že izbrala. Vse kaže, da se bo lotila svojega videnja Antigone, slovitega Sofoklejevega dela, ki je sicer doživelo že nešteto priredb in reinterpretacij, pri nas najbolj znano v Smoletovi različici, a še vedno ponuja prostor za nove, drugačne poglede. Korunova se je Antigone v manjšem obsegu lotila že v svoji najnovejši pesniški zbirki, kjer je skušala prikazati dilemo, ki je tudi njena lastna: dilemo med ohranjanjem lastnega življenja, ki ti je dano in hkrati je in ni tvoje, in popuščanjem pred ideologijo. K takšnemu razmišljanju je seveda pripomoglo aktualno družbeno dogajanje. »Ves čas se pehamo za napredkom in rastjo, a prav sedanja kriza priča, da rast nikoli ne more iti v nedogled. Potrebujemo torej meje. Poleg tega je v naši družbi marsikaj narobe in vprašanje je, kako dolgo bomo lahko vse to še prenašali. A tisti, ki se uprejo, danes niso več razumljeni kot junaki, kot je to veljalo v socializmu, ampak so samo luzerji. Kapitalizem in neoliberalizem sta torej prinesla takšno razgradnjo družbenega sistema, da ostaneš sam proti vsemu. Toda kot družba lahko obstanemo le, če smo skupaj,« pravi Korunova.

Njena Antigona bo zato bolj živalska, bolj življenjska. Bo nekdo, ki sledi poti empatije in ljubezni do vsega in ki ob srečanju s smrtjo ne zbeži, ampak jo sprejme.