Ponižno v preteklost

Janko Lorenci

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Kolumna

Državi, ki proda svoje največje, kar uspešno podjetje, se vsa kolesca ne morejo dobro vrteti. Vse razvite države zagrizeno branijo svoje podjetniške zvezde. Razvite so tudi zato.

Naš ljubi Mercator je že lep čas na tem, da dobi tujega lastnika. To ne grozi samo njemu. Na prodaj je vrsta podjetij, ki so se v času največje konjunkture prezadolžila, ker so špekulirala, preoptimistično ali zgrešeno investirala, šla v menedžerske prevzeme itd., potem pa s krizo zašla v stisko ali na rob bankrota. V težavah je tudi veliko podjetij, kjer je država (so)lastnica. Najslabše gre praviloma tistim, v katerih je država kot poblaznela menjavala vodstva.

Mercator je realna in simbolna prelomnica v dveh pogledih. Njegova usoda bo, prvič, v marsičem odločila, ali bo nacionalni interes še naprej zmerljivka ali bo nekaj, kar se jemlje zares. (Pod nacionalnim interesom razumemo, da je v interesu države, da velika, strateško in drugače pomembna podjetja, ki so sposobna za preživetje in razvoj, ostanejo v domači lasti, bodisi zasebni ali državni.) Drugič, morebitni prehod Mercatorja v tuje lastništvo bo še pospešil zlovešče krčenje slovenske ekonomske baze, ki se s propadanjem, slabljenjem in odtujevanjem podjetij pospešeno dogaja vse od izbruha krize. To krčenje pomeni, da se je stoletni proces ustvarjanja lastne gospodarske baze ustavil in spremenil v svoje nasprotje. S tem dramatičnim procesom se lomijo tudi stebri naše blaginje, kolikor je je, in razvojnih perspektiv.

Po decembrskih volitvah se utegne ta proces še pospešiti. Kriza se nadaljuje, zadolževanje na tujem bo treba omejiti, sposobnost nove oblasti za pomoč gospodarstvu in ljudem v stiski se bo manjšala, skušnjava, da bi državno premoženje prodajali in s tem začasno dobili nekaj svežega denarja, pa večala.

Hkrati bo smešenje nacionalnega interesa morda postalo uradna politika. Kajti če je Pahorjeva vlada v glavnem kazala voljo, da NLB, Mercatorja in drugih blue chipov, v katerih ima lastniške deleže, ne proda tujim lastnikom, se lahko to z novo oblastjo temeljito spremeni. Poglejmo.

Janez Janša, resen kandidat za novega premiera, je v svojem prvem mandatu Mercator tudi osebno potisnil v blato: sklenil je koruptivno kupčijo s Šrotom in z Bavčarjem, odločilno pospešil tajkunstvo in pregrel gospodarstvo. Brez vsega tega Mercatorju ne bi grozila prodaja.

Ne samo to; SDS se je tesno povezala s t. i. mladoekonomisti, ki so sistematično smešili pojem nacionalnega interesa in svojo ideološko zagrizenost pripeljali do blaznosti - trdili so, da lastništvo ni pomembna kategorija. SDS je skušala uvesti neoliberalne reforme, zmanjšala je davek za bogate in na kapital, vneto zagovarjala enotno davčno stopnjo, hkrati pa z nastavljanjem kadrov nasilno ustvarjala »svoje« gospodarstvo. To je avtoritarna, makiavelistična stranka z močno neoliberalno noto.

Zapisanost neoliberalizmu še bolj velja za stranko Gregorja Viranta. V tem pogledu je jabolko prekosilo drevo. Virant je zanimiva figura. Po dolgem harmoničnem sožitju s SDS se je osamosvojil, vzel Janši nekaj avtoritete in volivcev in mu, poleg Jankovića, krepko zmanjšal možnosti za prevzem oblasti. Igra na šarm, na karto ne levo ne desno, na podobo civilizirane, urbane desnice in všečne obljube (lop po kriminalu in birokraciji). Nastopa dobro, toda njegova verodostojnost je tako tako.

Ideološko in ekonomsko gledano vodi skupino z izrazito neoliberalnim pečatom, ki je bolj neo kot SDS. To izničuje njegove siceršnje pluse, celo to, da bo morda pomagal uničiti destruktivno dominacijo SDS na desnici. Dolgoročneje pa jo lahko celo okrepi, a to je poglavje zase.

Virant sam o neoliberalnih usmeritvah govori previdno, sopotnika Šušteršič in zlasti Pezdir pa naravnost. Program stranke in profil njenega vrha sta trdo neoliberalna, njuno osnovno realno geslo je privatizacija, privatizacija, privatizacija. Pri tem stranke ne zanima, da so globalno krizo sopovzročile velike zasebne banke, da je belgijsko KBC, solastnico NLB, pred bankrotom s težkimi milijardami rešila belgijska država ali da so v Sloveniji zasebna podjetja bolj zadolžena od državnih.

Kar zadeva delno državno lastnino, denimo NLB, pomeni zahteva po privatizaciji to, da bo po kratkem postopku in poceni prodana tujim lastnikom, saj ni domačega kapitala niti približno dovolj. Gesla o privatizaciji, deregulaciji, in liberalizaciji pa bi neizbežno treščila tudi v šolstvo, zdravstvo, socialo. Zdajšnja gonja proti javnemu sektorju, ki jo zganjajo skoraj vse stranke, je, kot pravi ekonomist Senjur, razvojno uničevalna.

Skratka, Virant boža ušesa množic, a je glasnik kapitala, premožnih in miselnosti, ki je zakuhala globalno krizo.

Edini med resnimi premierskimi kandidati, ki si še upa zagovarjati nacionalni interes, je tako Janković. To je po svoje bizarno, saj med najvidnejšimi politiki edini prihaja iz vrst menedžerjev z mentaliteto, ki naj bi bila bolj plenilska, manj družbeno odgovorna kot miselnost politikov. To še ne pomeni, da je Janković gluh za neoliberalne sirene. Vendar se zdi, da je v tem pogledu v primerjavi z Janšo in Virantom najmanj okužen. To navsezadnje potrjuje njegovo županovanje. V bohotni, bojevito-radodarni predvolilni retoriki je preteklo ravnanje kandidatov edino, na kar se je mogoče zanesti.

Edina pametna rešitev za ekonomsko stabilizacijo, povezano s težavnim problemom nacionalnega interesa, je, da si država vzame za privatizacijo svojega premoženja čas (vsega seveda sploh ni treba privatizirati), poišče zanj sposobne menedžerje, skuša ohraniti pri življenju čim več vsaj potencialno vitalnih podjetij, državnih in zasebnih, hkrati pa - enako kot Amerika, Nemčija, Francija - preprečuje njihovo prehajanje v tuje lastništvo. Brezupna in manj pomembna podjetja naj prepusti usodi.

Brez tega si bomo spodsekali razvoj. Če se bo krčenje lastne ekonomske baze nadaljevalo, nam bodo nazadnje ostale samo drobna obrt, majhne kmetije in kultura. Ponižno se bomo vrnili v lastno preteklost.

Neoliberalizem uničuje družbeno tkivo, to je priznano. Pri tem pa ne prinaša niti tistega, kar velja za njegovo največjo prednost: hitrega, trajnega razvoja. To potrjuje klavrno stanje Amerike, domovine neoliberalizma.

Sloveniji grozi, da bodo volitve prinesle na vrh oblast, ki bo deželo pospešeno in nepreklicno pahnila v »amerikanizacijo«. Ta grožnja bi bila najhujša, če bi vladajočo koalicijo sestavila Janša in Virant, dolgoletna tovariša, ki se kljub ločitvi dopolnjujeta in potrebujeta. Narazen bi bila le nekaj kratkih mesecev.

Izraz neoliberalizem počasi postaja floskula. Zato ga je dobro prevajati v tisto, kar pomeni konkretno v življenju: slabšo dostopnost šolstva in zdravstva, prodane nlb in mercatorje, pešanje srednjega razreda, bolj surovo družbo, več stavk, več audijev in več ljudi, ki živijo od podarjenih makaronov in olja.

Kdor zagovarja neoliberalizem, lahko govori milo in lepo ali trdo in odločno, a prodaja strup. Kdor si želi čedno zapakiran strup, naj voli ustrezna imena.