Ovčjereja

Maja Novak

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Ihta

Za začetek puščavska metafora.

V neki znanstvenofantastični knjigi, katere avtorja in naslova se ta trenutek kot zakleto ne spomnim, se eden od mnogih bogov - po tem, da je zelo egocentričen, tako rekoč monoteist, in sila rad udriha po nevernikih, sklepam, da je eden od naših - prikaže pastirju v gorečem grmu. Pastir pase ovce. Zdaj pa pazite, nas opozori avtor: le nekaj deset metrov dalje je neki drugi pastir pasel koze. Ko bi se bil bog prikazal njemu, bi bila zgodovina človeštva docela drugačna. Kajti ovce so neumne živali, ki jih je treba gnati pred sabo, koze pa so inteligentne in treba jih je voditi.

Naslednji ovčjerejski utrinek, tokrat iz romana Thomasa Hardyja Daleč od ponorele množice. Viharna noč je, ovce se pasejo med resjem. Prva zbezlja in zdirja naravnost čez pečino, ki se končuje več sto čevljev niže v pobesnelem morju. Vse druge ovce odblejajo za njo in njihov lastnik tako rekoč v hipu ostane brez vsega premoženja. Kajti vsaka ovca bo storila natanko tisto, kar stori ovca pred njo, pa če je to še tako neverjetno neumno.

Nazaj k bogovom v puščavo. Tokrat gledamo dokumentarec o vedenju ljudi. V neki stenski niši na nekakšnem bazarju je kip nekoga svetega, najbrž spet katerega od naših. Mimoidoči se ga lahko dotaknejo, za srečo - ali pa tudi ne, če se jim ne ljubi. Skrita kamera, ki je ves čas snemala bazar, je pokazala, da takšno dotikanje poteka tako rekoč v valovih. Če se oseba številka ena dotakne kipa, jo bodo pri priči posnemali vsi mimoidoči, dokler eden od njih ne bo šel mimo, kot da ni nič. V tistem trenutku bo navdušenje nad dotikanjem minilo tudi vse druge.

Gadafijeva smrt je prinesla konec procesa, ki se je začel januarja letos z jasminovo revolucijo v Tuniziji in odnesel Ben Alija, se poskušal nadaljevati v Jemnu, kjer še ni docela odnesel Saleha, se raztegnil na Alžirijo, kjer je spametoval Butefliko, na Egipt (exit Mubarak) in nazadnje ameriški zunanji ministrici Hillary Clinton omogočil storiti to, o čemer je najbrž sanjala že v najstniških letih, namreč poslati letala nad Libijo. V nedeljo so libijske prehodne oblasti razglasile osvoboditev države in praznovalo se je s tradicionalnimi streli v zrak (no, najbrž so bili bolj rafali iz polavtomatskega orožja), v Tuniziji pa so istega dne uprizorili prve demokratične volitve po dolgem, dolgem času, pri čemer so se morali mednarodni opazovalci ukvarjati z vprašanjem: kako je mogoče na volivce vplivati s SMS-sporočili, če so ti volivci hkrati manipulirani zato, ker so nepismeni? Diktatorji so torej letos padali kot domine in človek se nehote vpraša: mar ni tudi na tem nekaj ovčjega?

Vsaka ovca bo storila natanko tisto, kar stori ovca pred njo, pa če je to še tako neverjetno neumno.

Da ne bo pomote: seveda so bile vse te prekucije nujno potrebne in seveda je dobro, da so se zgodile. A zakaj je bilo pravzaprav treba čakati tako dolgo? Navsezadnje je Gadafi vladal kar 42 let in kot (danes) pravijo Libijci, jim je bilo ves ta čas nepopisno slabo. Vprašajmo se, zakaj se nobena od sprememb režima v vsej človeški zgodovini še ni zgodila po zdravi pameti, zakaj si zanjo nihče nikoli ni vzel potrebnega časa in zakaj zanjo nikoli nihče ni izbral najprimernejšega trenutka, temveč so se vsi uporniki po vrsti od nekdaj šli revolucijo »zdaj ... zdaj! ... zdaaaaj!!!« Kajti mogoče bi se dalo upirati tudi brez ubojev s strelom v glavo, brez tujih vojaških posredovanj, brez tisočev in tisočev beguncev na italijanski Lampedusi, brez tega, da libijske prehodne oblasti same priznavajo, da ne obvladujejo svojih oborožencev, in zlasti brez tega, da se ovce, potem ko en masse pridrobencljajo na drugi konec ograde, začudeno spogledajo in rečejo: »Beee ...« Kar v človeških jezikih pomeni: »Dobro, zdaj smo prišle nekam drugam. Kaj pa zdaj?«

In da slučajno ne bi bilo neke druge, še hujše pomote: tole ni zgodba o Arabcih. Kar nekaj puščavskih mesecev sem preživela med Arabci, med mojimi prijatelji jih je še vedno kar nekaj, v stiskah, ki so mi jih povzročali slovenski sodržavljani na jordanskem gradbišču, kjer sem delala v davnih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so mi Arabci s svojim prijateljstvom reševali zdravo pamet. Tole je zgodba o ovčjereji, ta pa je splošen pojav. Celo na najvišje vrhove sega. Na primer: ena od značilnosti ovc - če sklepam po našem mačku, pa značilnost živali nasploh - je, da se nadvse rade stiskajo druga k drugi. Če se tiščiš druge ovce, so najbrž volkovi videti manjši. In ko človek takole pogleda vse te evropske mogočnike, ki se kar naprej dobivajo na sestankih, kjer znova in znova in znova in znova rešujejo evro, Evropsko unijo in svoje glave, ga morda prešine: pa saj se samo v strahu zgrinjajo na kup, samo to je po sredi.

Zdaj pa končno domov! Kjer me včasih prime, da bi katero od ovc popadla za runo pod gobčkom in jo klofutala, dokler ena od naju ne bi prišla k pameti, kadar mi reče: joj, kako je hudo, kako slabo zdaj živimo, kriza je. Seveda je kriza, madonca, kaj pa ste pričakovali? Kaj hudirja ste pričakovali, ko ste veselo poskakovaje prek spomladanskih pašnikov hiteli na najrazličnejša referendumska volišča zahtevat Evropsko unijo in kapitalizem? Kriza ni nikakršna stranpot kapitalističnega sistema, kriza je njegov nujni sestavni del, brez občasnih kriz kapitalizem sploh ne more delovati. Tule je, zdaj ga imate.

»Slovenija bo druga Švica.« Ja, to smo si ponavljali, to geslo nas je gnalo na volišča. Ob teh besedah v svojem ovčjem duhu gotovo nismo videli ksenofobije, skrajno desničarskih strank, kot je švicarska Ljudska stranka, in referendumov (uspešnih) o prepovedi gradnje minaretov, čeprav marsikateri ovci tudi kaj takega ne bi bilo neljubo. Videli smo nekakšen Spar, slovesno razsvetljen, okrašen ad nauseam, z dobro založenimi policami, tam je mercedes, tamle čez cel koš jaht po akcijski ceni, mi pa z blaženim nasmehom na ustnicah potiskamo nakupovalni voziček med policami in ga v kapitalistični Sloveniji sredi Evrope polnimo, polnimo, polnimo, kolikor nam srce poželi. To smo si želeli v svoji majhnosti, samo tako daleč nam je segla domišljija, to smo pričakovali in nekaterim se je to celo posrečilo dobiti, večini pa ... malce manj. Večina je spregledala dejstvo, da za švicarski standard potrebuješ švicarske dohodke, švicarske banke in švicarski frank. Pravzaprav je edino, kar Slovenija ima, Švica pa ne, poklicna vojska.

Ne vem, kako je v tem trenutku pred ljubljansko borzo, ker so kozice, ki so tam protestno taborile še pred tremi dnevi, nehale biti medijsko zanimive in jih moj radio že dolgo ni omenil. Ampak za spremembo so bile vsaj kozice, ne ovce. Preden se bodo prek mačk in lemurjev razvile v opice in nazadnje v človeka, bo najbrž minilo še nekaj milijonov let. Pa nič hudega, gospod Darwin je rekel, da bo vse še dobro, zagotovo bo.