Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig

+ + + +

Podzemlje knjig

Moers je menda uspešen pisec za otroke, avtor stripov, tudi tam duhovit in senzibilen. Njegove fantastične zgodbe se delno dogajajo v zmaknjenih in čudežnih svetovih in ta, ki ga opisuje v Mestu sanjajočih knjig, je prava zakladnica bralnih predpostavk, izkorišča velepametne literarne teorije, pravzaprav je zgodba tista, ki jih naniza, drugo ob drugo, da bi se iz njih vsaj blago ponorčevala.

Blagorad Basnodolski, gre za nekakšnega reptila, bistroumneža nekje med zmajem, dinozavrom in samorožnim krokodilom, se po napornem šolanju v literarni zgodovini pri botru, bibliofilnem čudakarju iste pasme, odpravi v svet iskat učenost in se izšolat v zadevah literature. Za to najprimernejši kraj je seveda mesto Bukvarna, kjer potekajo neprestani literarni večeri, kjer se knjigožerni turisti prerivajo po antikvariatih, kjer so hipermarketi s knjigami, žrebanja z redkimi primerki kot dobitki, predvsem pa so v podzemlju mesta rovi in katakombe ter skrivne dvorane, vse polne knjig in njihovih presnovkov, sprhnelega papirja in od njih živeče mrgolazni. Oborožen z znanjem, bedekerji in sploh se Basnodolski odpravi v svet literature - in se tam izgubi, zaprejo ga v podzemlje, obsojen je na prepoznavanje klasikov, sreča se s čudaki, ki verjamejo v orm, v silo, ki navdihne in s katero je potem prepojena vsaka prava literatura, vse drugo je izpraznjeno verzificiranje in vaje v slogu. Pa tudi z drugimi čudaki, ki živijo od knjig in za knjige.

Pogosto postanejo resni klasiki z leti vse bolj čtivo in plen mularije; Robinson, Guliver, de Sade, to so bila v času nastanka dela, ki so pretendirala na filozofičnega bralca. Pri Moersu imamo občutek, da je ravno nasprotno, da sicer močno oborožen z naratologijo in s strategijami osemdesetih let piše kot da za mladostnike, da bi se lahko bolj zajebaval iz literarnih zadev; potem pocitira in prikliče vse mogoče, od kabalističnih poskusov, da bi s sveto besedo oživili materijo in kreacijo, tudi v Mestu imamo legendo o Golemu, ljubi so mu bibliofilni seznami in apokrifi. Demistificira knjižni fetišizem in vse tisto, kar je ljubila hermetična veja literature. Se dobro ponorčuje iz sejmarstva in vzvišene konzumacije literature na soarejah, iz knjižnih žerk; to je eno samo strganje patine z lažnega leska, ki se nabira na črkah in straneh.

Moersov svet je poln fantastičnih bitij, ki delujejo kot poživaljene, bestialne karikature tistih, ki se res sukljajo po literarnem parketu, različni agenti in bralci specialci in dušebrezbrižniki, trgovci in antikvarji. Da jih nazadnje vse pogoltne ogenj, da bi lahko Basnodolski sploh zajel sapo in začel pisati, ni nič naključnega. Zabavno in pronicljivo spisano čtivo.