Piotr Bednarski: Modrikasti sneg

+ + + + +

Ves čas smo bili lačni, raztrgani in ušivi. To je bil naš svet, naša resničnost, naš vsakdan. Ni se nam bilo treba upirati slastnim skušnjavam. Vse, kar smo imeli, je bilo življenje.

Roman o poljskem najstniku, ki je kot izgnanec z materjo preživljal otroštvo v zakotni vasi Sibirije tekom druge vojne. Vsebinsko je za mladež tako nezamisljiv, da spada na področje znanstvene fantastike, črne seveda.

Kako Bogu za hrbtom, kjer sta od gotovega samo nič in smrt, napolniti bivanje s smislom?

Predmeti. Največja želja junaka je bila dobiti mornarsko majico, toda priti do nje? Ker je za plačilo strojevodji, ki se vrača na vsake kvatre, je prekratek, se domisli, da bi razliko doplačal s pogledom na ...

Hrana. »Želodec se je spremenil v bulo, ki je segala do grla. Tedaj je bilo moje edino zdravilo zvezdnato nebo. Usedel sem se k oknu in se izgubljal v galaktičnih daljavah; bil sem tam, kjer sem morda živel, preden sem prišel na svet.«

Ideje. Pri uri vzgoje so fantiči naštevali, kaj bi radi postali v prihodnosti. Eden bi bil letalec, drugi mornar, tretji geolog. Vse pa je spravil ob sapo Saška, ki je dejal, da bi najraje postal hlebec kruha, kajti kruh ni nikoli lačen, in kruh bi rad imel vsak.

Upor. V kraju, kjer NKVD-jevci pošiljajo v gulage in smrt, jih je na vsakem vogalu, na vsakem plakatu, celo v sanjah, gledal portret Stalina. Nekaj barvic, par potez in generalissimus je postal klovn; ko so onečaščeni kip v razredu ugledali sošolci in učitelji, so dekleta padla v jok, drugi so otrpnili, začele so se racije, ker pa zločinca niso našli, so vsaj ravnatelja degradirali v bolničarja.

Roman, ki ima sicer tudi nekaj elementov Jobove zgodbe, je predvsem primer camusovskega eksistencializma, kjer bede ne premaga srečna pot navzgor, temveč človekov kulturni vitalizem.