Justice: Audio, Video, Disco

+ + + +

Razdalja med elektroniko in rock glasbo se z leti vse bolj manjša. Elektronski producenti v svojih delih pogosto kažejo navezanost na klasični zvok kitar, a ga radi povzorčijo in navijejo skozi računalnike. Nastopajo z živimi skupinami, ki so podaljški elektronskih kolektivov oziroma izvajalcev. A še vedno nihče ni odkril eldorada, idealne fuzije obeh svetov. S precejšnjimi upi navdaja francoski tandem Justice, ki je pred štirimi leti izdal fenomenalno prepoznaven, zvočno kompakten in udaren albumski prvenec Cross.

Ta je bil sicer prodan v več kot 600 tisoč izvodih in nominiran za grammyja za najboljši album in je Justice izstrelil kar daleč. Dve leti po Križu je tandem grammyja dobil za enega svojih remiksov, pri njem pa se ustavljajo globalne pop zvezde tipa U2. Toda Xavier de Rosnay in Gaspard Augé sta svetlobna leta daleč od Davida Guette, pa čeprav se zdi, da s pričujočim nadaljevanjem njegove zgodbe posegata prav v njegov svet, točneje med njegovo publiko. Xavier je sicer (na)povedal, da bo album svetlejši, uporabil pa je tudi izraz disko opera - pri čemer vsak, ki pozna Justice, privzdigne obrvi! Še posebej, ko sliši zvočno delo, narejeno po rockovskih obrazcih, a konkretno nakrivenčeno skozi elektronske podaljške instrumentov. Resda skozi vseh deset postaj v 41 minutah prevladuje popoidno počutje, milijone let oddaljeno od prvega EP-ja in istoimenskega komada Waters of Nazareth (2005), vizitke kasnejše energije, ki jima jo uspe pridobivati skozi napumpane distorzirane sintetizatorje. Na konkretno distorzijo lahko kar pozabite; tokratni hommage glasbi sedemdesetih let se tako rekoč v vsakem komadu prične nagibati v popoidno ugodje zvoka, ki zmanjša imunost in dovzetnost zanj s številnimi finesami, kakršne ne dovoljujejo pretiranega poenostavljanja ali očitka komercializacije.

Direktor založbe Pedro Winter ima običaj, da stavi na domiselne, prodorne in svojeglave izvajalce, ki pa vendarle dosegajo širše množice, ne da bi morali delati umetniške kompromise, da bi ustvarili ugajajoč zvok. Precej dobra prispodoba te zvočne razcepljenosti je videz obeh članov skupine, saj bolj kot na elektronska mulca spominjata na rockerja. »Rada imava Hawkwind - a ne njegove glasbe, bolj majice in ovitke plošč,« je o glasbenih vplivih na Audio, Video, Disco nedavno pomodroval Xavier. Njuna igra, povezana z albumom, ki s seboj nosi spremembo, pa je navkljub strukturam komadov izpred desetletij, ki danes zvenijo kot remiksane reminiscence, precej bolj trivialna; komadi, latentno usmerjeni proti popu, so že narejeni kot veliki pop komadi. Prepoznavni vokalni napevi in kitarske solaže so tisti, ki komad zasidrajo v ušesih in možganih publike. Po tej plati ta plata zbuja precej dobrih obetov, ki se bodo tudi v daljni prihodnosti vrteli prav tam. Očitno križanca med elektroniko in rockom ne gre iskati na meji obeh svetov, ampak povsem drugje. Manipulativno.