Izlet, vreden pozornosti

V soboto se je s podelitvijo nagrad končal letošnji Sarajevski filmski festival, ki velja za največji in najvplivnejši filmski festival v jugovzhodni Evropi. Žirija je glavno nagrado, srce Sarajeva, podelila filmu Atmen avstrijskega režiserja Karla Markovicsa, občinstvo pa je med igranimi filmi za najbolj všečen izbralo McDonaghov film The Guard, v katerem je eno stranskih vlog odigrala naša Katarina Čas.

A tokratni festival kljub vsemu ne bo ostal v spominu le po zmagovalcih, pa tudi ne le po tradicionalnih zabavah, zvezdniških obiskih ali desetminutnih ovacijah, ki jih je ob odprtju festivala povzročila premiera dokumentarnega filma Orkestar; ta pripoveduje zgodbo o domačinih, sarajevskem bendu Plavi orkestar. Vsaj pri nas si bomo letošnji festival zapomnili zlasti po tem, da je bil med filmi, ki so bili v Sarajevu najbolj opaženi, tokrat prvič zares tudi slovenski film. Občinstvo je film Izlet, prvi celovečerec 26-letnega novomeškega režiserja in scenarista Nejca Gazvode, ki je nastal v produkciji hiše Perfo, med več kot stotimi filmi, o katerih je lahko izreklo svoje mnenje, izbralo za deseti najbolj priljubljeni film festivala. Še več, če upoštevamo le filme, ki so se potegovali za glavno nagrado, torej za srce Sarajeva, med katerimi je bil tudi Izlet, je bil gledalcem najbolj všeč prav ta.

Nejca Gazvodo smo doslej poznali zlasti po njegovih literarnih delih. Že ko je bil srednješolec, je napisal toplo sprejeto zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, nato pa je v enem samem letu sproduciral romaneskni prvenec Camera Obscura, ki si je prislužil ugledno nominacijo za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman. Kot je takrat ugotavljal novinarski kolega Jure Aleksič, je še dobro, da ga ni dobil, saj mlademu ustvarjalcu v tem primeru že po prvem poskusu ne bi ostalo nič, ob čemer bi oči lahko uprl navzgor. Veverice so namreč uplenile fabulo, Dnevnikovo nagrado za zbirko kratkih zgodb, in zlato ptico, nagrado Liberalne akademije za posebne dosežke na področju literature.

Pozneje je spisal še eno zbirko kratkih zgodb in še dva romana, a ker je medtem študiral režijo na AGRFT, je bilo samo vprašanje časa, kdaj ga bomo spoznali tudi kot filmskega ustvarjalca. Po nekaj študentskih filmih in skoku v gledališče, kjer je Janez Lapajne na oder postavil njegov dramski tekst Gugalnica, se je svojega prvega dolgometražnega filma lotil še isti dan, ko je nastopil absolventski staž. Na podlagi ene od kratkih zgodb iz Veveric je spisal sinopsis, v katerem je napovedal zgodbo o treh mladih, ki se, da bi obudili spomin na srednješolsko prijateljsko druženje, odpravijo na nekajdnevni izlet, ta pa njihovo prijateljstvo postavi na kocko. Stopil je do treh igralcev svojih let, Nine Rakovec, Jureta Henigmana in Luke Cimpriča, ki si jih je zamislil v vlogi trojice prijateljev, jih prepričal, nato pa so začeli skupaj razvijati like in dialoge.

“Zavedal sem se, da bi moral biti moj prvi projekt s produkcijskega in režijskega vidika čim bolj preprost ter da bi moral pozornost pritegniti z zgodbo.”

Po treh letih dela, ki se je začelo povsem nizkoproračunsko, saj so film s fotoaparatom Canon D7 posneli v 14 dneh in za zgolj 20.000 evrov, šele pozneje pa ga je podprl Filmski sklad, je film zdaj dočakal premiero. In čeprav mu žirija Sarajevskega filmskega festivala ni namenila posebne pozornosti, so ga filmski kritiki, ki pišejo za svetovno priznane medije, vseeno opazili. Mark Adams, kritik revije Screen International, ga je označil za »prepričljivo narejen dramatični 'road film' z bogato zgodbo poletnega prijateljstva, obsojenega na preizkušnje in razdor«. Poseben poudarek je v recenziji namenil pametno izkoriščenim lokacijam snemanja in nastopom glavnih igralcev, ki so se mu zdeli »impresivni«. Alissa Simon iz ameriškega Varietyja pa je zapisala, da je film, ki je bil »posnet na spektakularnih lokacijah v le 14 dneh za manj kot 300.000 dolarjev« in ima trden, emocionalno iskren scenarij in »čudovito fotografijo«, Gazvodo uveljavil »kot talent, na katerega moramo biti pozorni«. Prav tako je posebej omenila »nadarjenega« direktorja fotografije Marka Brdarja.

Gazvoda pravi, da ga veseli, da film na premierni projekciji ni bil spregledan ne pri kritikih ne pri festivalskem občinstvu. »Trudil sem se, da bi naredili film na čim višji ravni, čeprav smo imeli od vseh filmov, ki so bili prikazani v sarajevskem tekmovalnem programu, daleč najnižji proračun. Skoraj čudež je, da nam ga je uspelo posneti v tako kratkem času in za tako malo denarja. Ker je šlo za nizkoproračunski prvenec, nas je pozneje podprl Filmski sklad, in sicer s 114.855 evri, proračun pa je nazadnje znašal 185.000 evrov, a poudariti moram, da smo večino tega denarja vložili v post-produkcijo, torej v to, da je film kljub hitremu nastanku videti tako, kot je videti zdaj.«

In s čim je film prepričal gledalce in kritike? »Recepta ni,« pravi Gazvoda. »Zdi se mi, da so ljudje opazili, da je Izlet iskren film in da želi povedati predvsem neko generacijsko zgodbo o mladih in o težavah, ki nas pestijo.« Kot dodaja, bi bil, če bi razmišljal o receptu za uspeh ali o tem, kakšne vsebine so najbolj gledane v Sloveniji, pa tudi drugod, prisiljen početi težke bedarije. »Mene pa zanimajo filmi, ki o nečem govorijo in ki izražajo emocije. Zavedal sem se, da bi moral biti moj prvi projekt s produkcijskega in z režijskega vidika čim preprostejši in da bi moral pozornost pritegniti z zgodbo. Zgodba je tako zelo jasna. Hkrati pa je v njej kar nekaj poetičnih sekvenc, ki so po mojem mnenju za film zelo bistvene.«

Izlet si bo pri nas mogoče ogledati jeseni, najprej na Festivalu slovenskega filma, potem pa ga čaka pohod po kinodvoranah in, kot vse kaže, tudi po festivalih. Gazvodi se jeseni obeta enomesečna štipendija v tujini, kjer si bo vzel čas za pisanje, že zdaj pa je z mislimi pri svojem naslednjem filmskem projektu, saj pravi, da trenutno res ne želi zaspati. Tudi v drugo namerava v središče postaviti mlade, le njegov fokus bo tokrat najverjetneje nekoliko resnejši. Čeprav ne mara dnevnopolitične aktualnosti, je prepričan, da si to, kar se trenutno dogaja v Sloveniji in po svetu, v sodobni slovenski umetnosti zasluži večjo pozornost in predvsem več refleksije.