Dolgčas! Dolgčas! Dolgčas!

Maja Novak

11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Ihta

Televizijo gledam bolj redko. Tudi radijska poročila in časnike spremljam s precej manj strasti kot pred petimi, šestimi leti. In ko se pogovarjam s prijatelji, ugotavljam, da nisem le jaz taka.

Kajti poročila in članki že zdavnaj niso več tisto, kar so bili v dobrih starih časih blokovske delitve sveta in hladne vojne: šov, zabava, spektakel, drama. Zanimive sličice. »Ko smo bili mi mladi«, je bilo kajpak drugače. Nikita Hruščov je s čevljem razbijal po mizi v Generalni skupščini ZN. Oba Kennedyja, Allende in predzadnji papež so dekorativno padali pod streli. Lepe vasi v Vietnamu so lepo gorele. Titov pogreb je bil mehiška nadaljevanka par excellence. In potem ko so se Združene države Amerike in Sovjetska zveza vzajemno bojkotirale na olimpijskih igrah v Los Angelesu in Moskvi, so Rusi, nekaj sto Rusov, na odprtje iger v Calgaryju prikorakali od nog do glave oblečeni v tako lepo krzno, da smo vse ženske moje družine pred televizijskim sprejemnikom izjemoma onemele. Lahko bi se reklo, da so Rusi takrat dali svetu vedeti, kdo je tu car.

Danes pa: dolgčas. Gospodarstvo, reševanje evra, konsolidacije bank, bonitetne ocene, bilance, rebalansi proračuna, podjetniki leta, stečaji, gospodarstvo reševanje evra konsolidacije bank bonitetne ocene bilance rebalansi proračuna podjetniki leta stečaji gospodarstvoreševanjeevrakonsolidacijebank ... Živi dolgčas za umret'. Poročila in članki niso postali le puščobni, temveč jih je nam neposvečenim tudi težko razumeti, zlasti če pomislimo, da ves tisti denar, ki se v teh člankih skupaj s tiskarskim črnilom pretaka med vrsticami, fizično sploh ne obstaja, temveč obstaja samo »idealno«, kot zapis na papirju. Ali kakor piksel v računalniku, če hočete.

Zato Slovencelj med spremljanjem poročil pač zeha, se čoha pod trenirko, se baše s popkornom in čaka na šport.

Edina, ki imata vsaj nekaj veselja z današnjimi poročili, sta tista bradata možakarja, ki v obliki magnetkov za hladilnik zadnje tedne prebivata v moji kuhinji. Prisežem, da se mi včasih zazdi, da si kimata in govorita: ja, ja, Karl, ja, ja, Friedrich, saj sva lepo rekla, da je gospodarstvo družbena podstat, politika pa zgolj nadstavba ...

Že v redu, bratca, ampak kdaj bo spet prišlo na vrsto tisto vajino: revolucija in oblast delavskega razreda?

Vseeno pa čast, komur čast: tisti, ki mi je te dni priklical vsaj malo nasmeška na lice, je bil Nicolas Sarkozy. Tako pridno je tekal za mamo Merklovo. Kamor je šla Angela, je šel Miklavž, kimal ji je in se je držal za krilo, da se ne bi nič začudila, ko bi Angela Merkel sredi najresnejšega reševanja evra, v Cannesu na primer, pretrgala svoj govor in zarotniško šepnila Carli Bruni: dobro si ga vzgojila.

(Mimogrede, kako to, da evro vedno rešujejo v krajih, kot je Cannes ali Davos, nikoli kje v Porurju ali Manchestru ali Ostravi ali na Jesenicah ali - dobro, Srbi pač še niso v EU, ampak naslednje mesto je prav nepopisno grdo - v Pančevu?)

»Tako zelo rad imam Nemčijo,« je v časih dobre stare hladne vojne pribil Charles de Gaulle, »da raje vidim, če sta dve.« Tudi danes sta očitno dve, le da se oni drugi zdaj reče Francija. Glede na to, kako ganljivo poslušno Sarkozy caplja za nemško kanclerko, bi ji moral samo še od zadaj položiti roke na rame in sopihati »ču-ču-ču«, pa bi imeli nemško-francoski vlak.

Dragi Karl, dragi Friedrich, revolucija in oblast delavskega razreda nocoj zaradi pomanjkanja zanimanja odpadeta.

Od vseh mrtvorojenih Pahorjevih metafor je morda ta o vlaku najbolj slaboumna, hkrati pa najbolj točna, čeprav se njen tvorec tega bržkone sploh ne zaveda. Vlak namreč vozi po tirnicah. Ne more se odločiti, da bo danes napravil ovinek in peljal iz Ljubljane v Celje čez Tuhinjsko dolino, ker je na glavni progi zastoj, ali zato, ker je s ceste lepši razgled, če jo mahneš po daljši poti. Prav tako so ujetniki potniki na vlaku. Med dvema postajama je največ, kar lahko narediš, to, da koračiš gor in dol skozi vagone in včasih zaviješ na vece; še kaditi na vlaku že dolgo ne smeš. Vlak je morda res udobno in civilizirano prevozno sredstvo (tako mi vsaj zagotavljajo tisti, ki še nikoli niso potovali z Jesenic v Novo Gorico po koncu tekem v Planici ali ob petkih, ko se primorska učeča se mladina zgrinja iz prestolnice in Kranja v rodne vasi), kakšna vrhunska apoteoza svobode in suverenosti pa žal ni.

Nicolas Sarkozy ni svoboden, ker mora delati to, kar veli mama Angela. (In kar veli Carla Bruni.) Mama Angela ni svobodna, ker mora delati to, kar ji veli nemški kapital. (Ja, Karl, Das Kapital, bodi že tiho in vísi na mojem hladilniku.) Berlusconi je za zdaj še svoboden, kaj svoboden, razuzdan, a kaže, da ne bo dolgo. (Šlika pac.) O tem, kako nesvoboden je šele Papandreu, raje sploh ne bi. Samo referendum omeni, ubožec, pa ga že grdo gledajo, in nič ne pomaga, če se potem tako kakor nekdaj Boris Kobal v TV Popru opravičuje: »Ma smo se sámo hecali! ... Samo zato smo rekli, da hočemo referendum, ker v resnici nočemo referenduma ...« Nič ne pomaga, odstopiti mora.

In če niso svobodni ne Miklavž, ne Angela, ne grški Jure, ne laški Silvo, ne njihove države, kako svobodni smo šele mi, navadni smrtniki?

Vse povedano pa pravzaprav ni nič strašnega, vsaj po reakcijah mojih sodržavljanov sodeč ne. Zatorej preprosto predlagam, da v »Iliriji, vstan'!«, ki je del združene Evrope (sicer ne pod Napoleonom, ampak saj tudi Sarkozy ni prav visokorasel ...), z besedami »svoboda«, »demokracija«, »državna suverenost« in kar je še takih ... krancljev ... preprosto pometemo tako, kot smo pometli s pravicami iz minulega dela, socialnimi pravicami, osnovnim bontonom, umetniško vzgojo v šolah in skupaj z njo z občutkom za estetiko v izložbah modnih trgovin in na teleščkih naših najstnic: odpravimo jih. Le zakaj bi se še pretvarjali, da imamo nekaj, česar nimamo? Stran z imenovanjem neobstoječega! Saj se nihče ne bo razburjal. Vsi bodo čakali na šport. Nihče še opazil ne bo, da kaj manjka. Ljudem je vseeno. Slovencelj bo tudi v prihodnje zehal med poročili, se čohal pod trenirko tiste znamke, kakršno so mu zapovedala kupiti reklamna sporočila, se basal s popkornom, ker so mu tako zapovedala reklamna sporočila, in čakal sam bog ve kaj - ker Slovencelj ne ve.

Dragi Karl, dragi Friedrich, revolucija in oblast delavskega razreda nocoj zaradi pomanjkanja zanimanja odpadeta.