Stanje šoka

Andrej Košak, 2011

zadržan

Outsider.

Ko se Peter Zmazek (Martin Marion), najboljši samoupravljalec leta 1986, po desetih letih zbudi iz kome, hoče na vrat na nos skočiti v svojega modrega kovinostrugarskega pajaca in zdrveti na jugoslovansko šahovsko prvenstvo kovinarjev. Ker pa se piše leto 1996, Jugoslavije ni več. Samoupravljanja ni več. In tudi socializma ni več. Zamenjal ga je kapitalizem. Če Zmazek ne bi bil v komi, socializma ne bi zamenjal kapitalizem - tovariš Zmazek, naivni, patetični vernik socializma in samoupravljanja, bi ga namreč branil do zadnje kaplje znoja.

Stanje šoka sporoča: Slovenija je bila leta 1991 v komi. Težko je reči, kaj Zmazka - amnezično verzijo Jake Šraufcigerja z vgrajenimi brki - bolj šokira: to, da socializma ni več, to, da se je z njegovo ženo (Urška Hlebec) poročil njegov najboljši prijatelj (Nikola Kojo), veso-lola-ribarski Šumadinec, ali to, da je Jugoslavija razpadla. Vsak je šel na svoje, dahne njegova eks, ostali pa - kot starogrški zbor - ponavljajo: Na slabše! Stanje šoka izgleda kot dolg odgovor na dobro znano retorično anketno vprašanje: ali živite bolje kot v socializmu? Jasno, za Zmazka, kapitalističnega outsiderja, ki spregleda, da je bil tudi v jugosocializmu le outsider, na katerega so obešali floskule, ideologijo in patetični kič, največji kulturni šok predstavlja prav kapitalizem, ki ga - za razliko od socializma - takoj spregleda. In tu je problem: za Zmazka bi bilo bolje, če bi ostal v komi, kajti od trenutka, ko se zbudi, poslušamo le še medlo in inertno naštevanje tega, kar že itak vemo in kar smo že stokrat slišali - o »consulting« firmah, turbo politikih, divjih privatizacijah podjetij, korupciji, tajkunih, nepravni državi, odpuščanjih delavcev in tako dalje, toda Košak kapitalizem črti s šprajčevsko-marodičevskim humorjem, s kakršnim so slovenski filmi in TV serije v sedemdesetih in osemdesetih »črtili« napake socializma in politike krajevnih skupnosti, potemtakem humorjem, ki je bil že v sedemdesetih in osemdesetih datiran in retro. Zmazek se celo - v slogu populističnih junakov Franka Capre - obrne proti TV kameri in medijem smrtno resno zabrusi, da bi bil že čas, da povedo resnico. Kar je smešno: vse motnje slovenskega kapitalizma, ki jih »odkriva« Zmazek, so razkrili prav mediji - še več, mediji so vse te motnje popisali precej bolj dramatično, precej bolj kompleksno, precej bolj lucidno in tudi precej bolj kinetično kot Stanje šoka.