Nesmrtni

Immortals, 2011
Tarsem Singh

Antična parada ponosa.

Bitka med Dobrim in Zlom - med maloštevilno vojsko, ki jo vodi krepostni Tezej, in premočno vojsko, ki jo vodi diabolični Hiperion, sadistični zavojevalec, brazgotinasti iskalec magičnega »nebeškega« loka, antične verzije orožja za množično uničevanje - se tokrat odvrti v stari Grčiji, dobrih 1.200 let pred našim štetjem. Nesmrtni - hiperstilizirani, somračni, klavstrofobični, zadušljivo melodramatični, smrtno resni - so videti kot nadaljevanje filma 300, zato ne čudi, da Tezej svojim možem pred bitko krikne: »Borite se za moža zraven vas!«

Nič ni lepšega od moških, ki umirajo drug za drugega. In to dobesedno: nič ni bolj estetskega! Vsaj tako nas skuša prepričati Tarsem Singh, avtor zelo opazne Celice (in precej manj opaznega The Fall), ki Hiperionovo fašistoidno, gestapovsko znašanje nad Tezejevim ljudstvom formatira kot torture porn, vse akterje te fantazije pa kostumira in maskira tako pretirano, tako subkulturno, tako plastično, tako fetišistično in tako kičasto, da izgledajo kot glam-rockerske drag-queens. Zeus (Luke Evans), Pozejdon (Kellan Lutz) in Atena (Isabel Lucas), olimpski Bogovi, ki se v dogajanje pod sabo ne smejo vmešavati, ves ta sandalski karneval mačizma, krvi, gorja in uničenja (hja, vso to Libijo!), gledajo sprva le z distance, toda ko vidijo, da se Henry Cavill, ki igra Tezeja, obnaša tako, kot da je na avdiciji za Supermana, in da bo Mickey Rourke, ki igra Hiperiona, s svojim žvečenjem digitalnega dekorja kmalu segel tudi do nebes, se pridružijo tej eksotični paradi ponosa, jasno, con gusto, kruto, maščevalno in brezobzirno, kot fensi avatarji svetopisemskega Boga Stare zaveze, ki jih je sprožil platonistični bullet-time, dialektična bližnjica do action paintinga, v katerega se zlivajo možgani in kri.