Virginia Woolf: Flush: življenjepis

Prevod in spremna beseda Jana Unuk, Modrijan (zbirka Nostalgija), Ljubljana 2011, 141 str., 23,90 €

+ + + +

Pasje življenje aristokrata

»Ko je tako ležal, izgnan, na preprogi, je preživel enega izmed tistih vrtincev viharnih čustev, v katerih dušo bodisi vrže ob skale in se raztrešči na drobne koščke ali pa se, potem ko si je našla kakšna trdna tla za oporo, počasi in mukoma povleče kvišku, se prikoplje na kopno zemljo in se končno pojavi vrh razdejanega vesolja ter si na novo ogleduje svet, na novo ustvarjen na neki drugi ravni.« Razčustvovani romantični junak v vrtincu čustev zaradi zavrnitve, katerega življenjepis od malega do bridke smrti v Italiji spremljamo, ob katerega ugrabitvi, ki jo izpelje sleparska drhal, trepetamo in se nad njegovimi številnimi ljubavnimi epizodami, enako kot gospodarica, morda malce zgražamo, uživač in estet z nepredstavljivo občutljivim vohom je kokeršpanjel Flush romantične pesnice Elisabeth Barret Browning iz sredine devetnajstega stoletja.

Woolfova, klasikinja modernizma, njegovo usodo kolikor je mogoče natančno prouči in povzame iz pisem in pesmi njegove gospodarice in korespondence tistih okoli nje, ki so s kužkom prišli v stik in to zabeležili, njegov mili značaj, njegove ljubosumnosti, prehranjevalne preference. Predvsem pa, podobno kot pri E. T. A. Hoffmannu v Murrovih mačjih življenjskih nazorih, ugledamo romantično genialnost, popisano z ironijo, skozi pasji pogled. Ženske, ki se razboleno zapirajo v sobe in pišejo, pišejo, svet angleške aristokracije in odkritje kontinentalnih potovanj, tamkajšnjih vonjev in razpasene bolhavosti.

Rezultat je na videz lahkoten romanček, ki nam da vpogled v družbeno delovanje in vlogo ženske, tokrat sicer za svojo dobo uspešne in uspešno s pesnikom poročene ženske, pa vendar tudi Woolfovi sorodne občutljivke. Vse skupaj malo potegne na kakšno Jane Austen, le da je bolj igrivo, v pasjem pogledu od spodaj je nekaj humornega, enako kot v rahlo patetičnih citatih poezije, ki so jo višji sloji namenjali psom, služabnikom, recimo, pa ne. Woolfova je seveda imenitna pripovednica, roman ima ob razkošnih opisih kar nekaj občutljivih in humornih pasusov, predvsem pa mu uspe tisto, za kar so sicer na začetku stoletja izumili tok zavesti; iz zakulisnega pogleda, iz pasjega zornega kota, ugledamo življenje aristokratinje, predvsem pa njene reakcije, ki jih pred psom ne skriva, pred drugimi pa. Tako je pasja preproščina in nevednost tisto, kar izdaja pesničin notranji svet, njene čustvene poteze so razkrite s pasjo intuicijo, pasjimi strahovi, predvsem tistimi pred dickensovsko zakulisno bedo ali pred potovanji, begom, trganjem vezi z družino. Simpatično, pokritje še ene prevodnih pripovednih lis.