Najmanjši črv

Maja Novak

25. 11. 2011  |  Mladina 47  |  Ihta

Ob nedeljah potnikov na avtobusu za Novo Gorico ne premetava kot krompirja v vreči. Ob nedeljah šofer na avtobusu za Novo Gorico ne vozi tako, da z eno roko telefonira, z drugo išče Radio Veseljak in se s tretjo kdaj pa kdaj narahlo dotakne volana, takole za srečo. Ob nedeljah tega ni, ker ni avtobusov. Če nimaš avta, je ob nedeljah priti v sto kilometrov oddaljeno Novo Gorico in nazaj logistični podvig, ki bi se moral začeti pred sončnim vzhodom, v Ljubljano pa bi se vrnila tako pozno, da bi na televiziji zamudila prekrasni pogled na dolge obraze političnih veljakov v trenutku, ko prvič izvejo, da volitve niso rodile želenih sadov.

Glasovati po pošti ne smem, ker nisem v zaporu ne v umobolnici. In v živo me letos na volitve ne bo, ker ni kandidata, ki bi bil vreden trpljenja na avtobusu.

Ampak meni všečni kandidati letos niso umanjkali zato, ker bi med njimi kosila kaka huda bolezen, črna kuga, žitna snet ali kaj takega; ne, ne, to bi bilo prelepo, vsi so še živi, vsi so še tu, sami znani obrazi, vse smo že preizkusili in za vsakogar lahko po svetopisemsko rečemo: mene, tekel, fares, preštet si bil in stehtan in prelahek si bil najden.

Tudi politikov brez preteklosti ni. Česar pa ni, tega ne moreš izvoliti. Edino, kar lahko potemtakem storiš, je to, da glasuješ za najmanjšega črva: za tistega, ki je najmanjše zlo in ki bo ob tem, ko bo skrbel za svoje premoženje, naredil najmanj škode.

Za Janšo sem pred leti demonstrirala na Roški, in glej, razočaral me je. Na zadnjih volitvah sem navijala za Pahorja, ker sem se zavedala, da ima na levici zgolj on možnost, da porazi Janšo. In glej, razočaral me je, že kak mesec po izvolitvi, ko je posvojil poklicnega pastorka Rupla in privolil v zaključni račun proračuna Janševe vlade zato, da poslanci SDS ne bi obstruirali glasovanja o ... o čem že, je bila EU ali Hrvaška? No, vsekakor je bila tujina, naš Pahor se je nadvse rad „lepega kazal“ v tujini.

Vse drugo, kar se letos ponuja ... saj najbrž ne boste trdili, da sta Virant in Manca Košir (predsednica društva TRS, ki je del stranke TRS - šment, kako znamo mi komplicirati ...) nova obraza? V tej državi človek še konserve ne more odpreti, ne da bi se bal, da bodo v njej sardine brale z Manco.

Okej, zdaj pa zares.

V Weirovem filmu Gospodar in bojevnik malce zavaljeni, a šarmantni Russel Crowe, kapitan bojne fregate, poučuje ladijskega zdravnika, kako stojijo zadeve v angleški mornarici. „Katerega od teh dveh črvov bi izbral?“ ga pobara in pokaže na domači živalici, ki se zvijata med ostanki njune večerje. Če bi že katerega moral, dé nesrečno zdravnik, bi tistega, ki je večji in debelejši. „Napaka!“ pribije Russel. „V mornarici se je treba vedno odločiti za manjšega črva!“ Seveda gre za besedno igro: lesser weevil, manjši črv, zveni skoraj tako kot lesser evil, manjše zlo. Hkrati pa je to najboljši napotek za slovenske volivce, kar sem jih kdaj slišala.

Kajti bodimo realni: ni slovenskega politika, ki ne bi imel masla na glavi in madeža na vesti, če sploh ima vest. Ni ga junaka, ki ne bi kdaj česa poneveril, česa zamolčal, česa pometel pod preprogo, česa vtaknil v žep, kupil kakšnega bojnega voza, si omislil kakšnega zemljišča z namembnostjo ali brez nje, plonkal na kakšnem izpitu, na katerem ga morda sploh ni bilo, zaposlil kakšnega sorodnika ali mu priskrbel kak posel, kdaj zamenjal barvo (ali zamenjal vso mavrico barv) ... poštenih, altruističnih politikov ni, to bi bilo z definicijo skregano. Sleherni politik misli predvsem na svojo korist in prepoznavnost Slovenije v svetu. („To so tisti, ki imajo lepega predsednika,“ bi rekla Jadranka Kosor. „To so tisti, ki imajo ustrežljivega, poslušnega predsednika,“ doni po francosko-nemškem vlaku.) Tudi politikov brez preteklosti ni, takih pri nas že dolgo ne delajo. Česar pa ni, tega ne moreš izvoliti. Edino, kar lahko potemtakem storiš, je to, da glasuješ za najmanjšega črva: za tistega, ki je najmanjše zlo in ki bo ob tem, ko bo skrbel za svoje premoženje in za svojo fotogeničnost, naredil najmanj škode.

Ker bi večina politikov na položaju predsednika vlade naredila najmanj škode, če sploh ne bi delala, tega pa jim okoliščine ne bodo dovolile (navsezadnje je kriza in gospa Merkel od nas pričakuje, da bomo tekli kot nori, če naj ostanemo v istem vagonu vlaka, kjer smo zdaj), malce obrnimo gornjo maksimo in recimo: voliti kaže tistega, ki bo ob tem, ko se bo basal z dobrotami, mimogrede, tako rekoč kot za stranski učinek poskrbel tudi za sodržavljane, jim zalučal kakšno kost, pustil kakšno drobtinico ... Jim uredil glavno mesto, na primer, da ne bo nikoli več podobno nekakšnemu podaljšku železniške postaje, na kateri obupano vprašaš: „Bomo kmalu na Dunaju?“ Žal mi je, da moram to reči, a edini, ki je bil zadnja leta Slovencem vsaj malo v veselje, je bil tisti, ki je bil v veselje zlasti sebi in svojim sinovom; ampak malo veselja je bolje kot nič.

Mož, ki skrbi za sinove, je hkrati edini med kolikor toliko verjetnimi premieri, ki še ni bil na tem ali onem mestu v tej ali oni vladi. In bojim se, da nekateri med slednjimi ne morejo odpustiti volivcem, ker so jim kdaj pa kdaj odklonili podporo in raje glasovali za druge; in da zamerijo medijem ter pravosodju sleherno kritiko, sleherno grajo na njihov rovaš. Edino, česar me je v tem trenutku strah, pa sta pogrevanje starih zamer in maščevalnost - kajti za to smo zares strokovnjaki. (Saj menda razumete, da mi ni do tega, da bi se po dolgih letih cijazenja z avtobusi zaradi svojih kolumn morala peljati še z marico?) Dobro volite namesto mene torej! - poiščite najmanjšega črva in bog naj nas varuje pred revanšisti.