Nacionalni interes: Najboljši sosed

Nekoč, pred tridesetimi leti, je bila najpomembnejša lesnopredelovalna industrija. Kot se še spominjajo starejši, so ji rekli „lokomotiva razvoja“. Takrat je bila to najmočnejša industrijska panoga v Sloveniji, največji neto izvoznik v Jugoslaviji, kot se spominja dr. Jože Korber, v tistem času tehnični direktor slovenske proizvodnje v Ameriki. Na slovenskih stolih so tedaj sedeli vsi, od Američanov, ki so jih sestavljali po slovenskih načrtih za tekočim trakom, do Sadama Huseina. V osemdesetih je lesna industrija v Sloveniji v 70 podjetjih zaposlovala okrog 40 tisoč delavcev. Dežela je bila polna žag, lesnopredelovalnih podjetij in trgovin.

Kaj se je zgodilo, da danes v tej panogi dela le še morda 13 tisoč zaposlenih? Kaj se je zgodilo, da je v Sloveniji propadla večina žag ali pa so te prešle v tuje, predvsem v avstrijske roke? Kaj se je zgodilo, da še preostala lesnopredelovalna podjetja v Sloveniji ne morejo kupiti ne hloda, ne desk, še lesne odpadke morajo uvažati iz Avstrije in Italije? Kaj se je zgodilo, da danes polovico letnega prirastka strohni po gozdovih, in zakaj danes slovenska podjetja les, deske in druge surovine kupujejo in uvažajo iz sosednjih držav?

Kakšen mlajši ekonomist bi v tem morda celo videl korak naprej. Industrija z nižjo dodano vrednostjo in večjo delovno intenzivnostjo se je v toku gospodarskega razvoja pač potopila, ravno tako, kot je bila tudi nedavna prodaja slovenske Lesnine avstrijskemu trgovcu XXXLutz pričakovana posledica ekonomije obsega in posledica pravilne odločitve vodstva podjetja, da družbo proda najugodnejšemu ponudniku. A dr. Franc Pohleven z ljubljanske biotehniške fakultete ima malce drugačno teorijo. Pravi, da je na področju lesnopredelovalne panoge Slovenija postala „banana republika“. Zaradi zgrešene, stihijske državne politike in napačnih odločitev.

Medtem ko je bil Janša pripravljen nasprotovati EU zaradi nekaj litrov morske vode, je sedaj brez zadržkov pripravljen razprodati slovensko živilsko industrijo napačnemu sosedu.

Medtem ko je v Avstriji in Italiji država spodbujala lesnopredelovalno industrijo, je Slovenija podpirala uporabo biomase, torej kurjenja lesa in ne njegove predelave, pravi. Namesto žag je država plačevala nakup peči. Poleg tega lesnopredelovalna industrija sploh ni imela svojega sogovornika. Zanjo ni bilo pristojno nobeno ministrstvo, ne ministrstvo, pristojno za gozdarstvo, ne ministrstvo za gospodarstvo, kjer so bili osredotočeni le na energetsko izrabo lesa. Zato so na primer implementacijo nekaterih evropskih uredb morali na žagah izvesti sami, če so hoteli svoje produkte tržiti zunaj Slovenije, namesto da bi vsaj ta formalni del opravila država.

Razpad verige

In tako je razpadla nekoč solidna povezava med gozdarji, lesno industrijo, inženirji, marketingom in trgovino, ki so bili združeni v raznih inštitutih in razvojnih oddelkih nekoč slavnih podjetij. Posledica te katastrofe, zanemarjanja in politikantskega odnosa do panoge je katastrofalna. Lahko bi jo primerjali s propadom 10 podjetij velikosti Mure, saj je skupaj delo izgubilo 27 tisoč zaposlenih. Omenjeni primer pa je tudi ilustrativen za aktualne razmere, v katerih vse stranke na predčasnih volitvah obljubljajo nova delovna mesta in gospodarsko rast. V resnici pa Sloveniji ponovno grozi razpad še ene, nove verige, tokrat povezave med kmetom, živilsko industrijo, trgovino in potrošnikom, kjer sedaj dela več kot 100 tisoč ljudi.

1670 mio € - prihodki družbe Mercator leta 2010
8 mio € - prihodki družbe Pipistrel

Problem je znan. Gre seveda za postopek prodaje Mercatorja Agrokorju, ki ga vodi konzorcij bank. Tako Mercator kot Agrokor sta t. i. vertikalno organizirani družbi, vsaka s svojimi proizvajalci hrane. Zato tudi ni razloga, da bi Agrokor, če bo od konzorcija bank kupil Mercator, v Mercatorjevih trgovinah še naprej prodajal predvsem v Sloveniji proizvedeno hrano. Da je ne bo ali da jo bo v manjših količinah, o tem verjetno ni dvoma. Lahko se sicer s prodajalcem pogodi za tri- ali petletni odlog, a to je tudi vse. Cena, ki naj bi jo Slovenija v tem primeru plačala, naj bi bila po izračunih kmetijskega ministrstva izredno visoka, mnogo višja od enkratnega zneska 832 milijonov evrov, kolikor naj bi hrvaško podjetje bankam ponujalo za Mercator.

Ne gre za ekonomski nacionalizem, razlaga kmetijski minister Dejan Židan: „Hrana, proizvedena v domačem okolju, je navadno tudi najbolj sveža, zdrava, predvsem pa sta njena predelava in transport najmanj energetsko potratna. Večina hrane se zato tudi načrtno proizvaja lokalno,“ pravi. Večina držav kmetijstvo zato stimulira iz strateških vzgibov, recimo zaradi samooskrbe. V Avstriji so tri leta pred vstopom v prosti trg EU ljudi ozaveščali o potrebi po kupovanju doma proizvedene hrane, v Sloveniji pa naj bi to nalogo opravljal Mercator: „Doslej v Sloveniji še nismo začeli načrtno razvijati lojalnosti domačega kupca, in če začnemo danes, bo tovrstna komunikacija učinkovita šele na srednji rok. Dokler pa ni zgrajene lojalnosti, so domače trgovske police zelo pomembne,“ pravi Židan.

Če bodo izgubili slovenske police, naj bi bila zaradi razpada nove verige po „grobi oceni ministrstva na kratki rok ogrožena prodaja slovenske hrane v vrednosti četrt milijarde evrov letno“, opozarja minister, kar pomeni, da bi se lahko proizvodnja prehrambnih izdelkov zmanjšala za okrog 25 odstotkov. Koliko od 80 tisoč zaposlenih v kmetijstvu in koliko od 20 tisoč še zaposlenih v kmetijski proizvodnji bi s tem izgubilo službe, če ministrove ocene držijo, je potem le še tehnično vprašanje. Ocene se seveda lahko gibljejo v številkah s tremi ničlami.

Res je sicer, da ta slika ni nujno tako črno-bela. Kajti, kot pravi agrarni ekonomist Emil Erjavec, tudi Mercator v tem trenutku daje prednost slovenskim proizvodom z določenim interesom. Poleg tega slovenskega kmetijstva ni mogoče neposredno primerjati s propadom lesnopredelovalne industrije. Kmetje so bili po vstopu v EU deležni ogromne politične pozornosti, predvidoma do leta 2020 bodo v Sloveniji dobili do okrog 300 milijonov evrov subvencij na leto. A tudi Erjavec priznava, da bi zgodba „danes lahko bila obrnjena, če ne bi v Sloveniji prišlo do teh finančnih kolobocij, saj očitno tudi Agrokor sedaj nima svojega denarja za prevzem Mercatorja“, pravi. Z drugimi besedami, danes bi lahko Mercator kupoval Agrokor oziroma njegovo trgovinsko verigo Konzum, ne pa obratno.

Mercatorgate

Dogodek, o katerem govori Erjavec, je seveda dobro poznan. Brez strateškega premisleka, brez sektorske politike in s politikantskimi nameni, kaj šele da bi se posvetoval s stroko, je Mercator dejansko prodal Janez Janša na sestanku z Igorjem Bavčarjem in Boškom Šrotom v njegovem kabinetu, v petek, 12. avgusta 2005. Formalno sta bili to sicer Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba, Kad in Sod, a se ni treba slepiti, da v ozadju ni bila zgolj in predvsem politika: tudi Marko Pogačnik, tedaj direktor Soda, ki je prodajo tedaj opravičeval z različnimi strokovnimi razlogi, danes kandidira za poslanca SDS, je pa tudi strokovnjak in predsednik odbora za gospodarstvo v omenjeni stranki in eden glavnih avtorjev njihovega gospodarskega programa.

Resnični razlogi za prodajo oziroma kot danes pravi Erjavec, za tisto „finančno kolobocijo“, so tudi dobro znani. Mercator ni bil prodan v skladu s politiko umika države iz lastništva, ne zaradi doseganja najboljše cene, ni bil prodan ne transparentno ali zaradi prodora na jugovzhodne trge, ampak predvsem zato, da si je Janez Janša lahko podredil časopisni hiši Delo in Večer. Dogodki, ki so prodaji sledili, se namreč ujemajo s priznanji, ki so jih potem izrekli vsi vpleteni v posel. O tem je spregovorila bivša državna sekretarka v Janševi vladi Andrijana Starina Kosem, bivši predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot, ki je leta 2007 v intervjuju za Delo dejal, da se je „celotna zgodba pričela zaradi ambicij predsednika vlade po obvladovanju časopisa Delo“, pa tudi tedanji vodja skupine KD Matjaž Gantar je vse javno pojasnil.

Danes ni samo ironija, da se „jugovzhodni trgi“ širijo v nasprotni smeri. Tudi Igor Bavčar, ki je tedaj kot predsednik uprave Istrabenza kupil Mercator kot „dolgoročni, strateški lastnik“ in ga takoj za tem prodal s stomilijonskim dobičkom, se danes slika skupaj z Janšo kot veteran osamosvojitve in se dobrika najverjetnejšemu mandatarju, češ da je „izkušen državnik, mednarodno uveljavljen, s kilometrino, ki ji ne manjka kriznih strmin in ovinkov“. Tudi Boško Šrot, ki je v vlogi predsednika uprave Pivovarne Laško v zameno za Mercator tedaj Janši ponudil dostop do Dela, sedaj poudarja, da je Janša najboljša izbira. Tudi Matej Lahovnik, ki je še kot poslanec prvi zastavil vprašanje Janezu Janši glede prodaje Mercatorja, danes konstruktivno sodeluje na gospodarskih okroglih mizah stranke SDS. In kot da se zgodovina ponavlja, je med aktualnimi tekmeci za vodilni položaj v državi prav najverjetnejši med njimi, Janez Janša, tokrat spet najbolj naklonjen prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju.

Medtem ko bi Zoran Janković raje videl obratno, da Mercator kupi Konzum, medtem ko je Borut Pahor že večkrat izrazil svojo „zadržanost“ do posla, češ da je Mercator pač nacionalni šampion z največ zaposlenimi in posebnim mestom v slovenskem gospodarstvu, so v SDS v času te predvolilne kampanje večkrat ponovili, da sami težav s tem poslom nimajo. Če izpustimo listo Gregorja Viranta, kjer so tako ali tako za popolni umik države iz podjetij, je stališče SDS najbolj skrajno. Na vprašanje o prodaji Mercatorja Janša odgovarja, da so načeloma v stranki za to, „da se deleži v državnih podjetjih prodajo najboljšemu ponudniku“, pri čemer je po njihovem treba seveda upoštevati tudi načela varstva konkurence.

Izdajalci

Janez Janša se je v nekaterih drugih primerih veliko bolj, celo preveč dosledno zavzemal za tako imenovani nacionalni interes, za Slovenijo in Slovence. V SDS so bili pripravljeni iti precej daleč pri zanikanju pravic izbrisanim, pri nasprotovanju posebnim pravicam, ki bi jih morali biti deležni Romi, predvsem pa je bil Janez Janša pripravljen marsikaj storiti za zaščito slovenske zemlje in vode. Na začetku tega mandata je stranka SDS blokirala ratifikacijo hrvaške predpristopne pogodbe v zvezo Nato zgolj zaradi tega, ker se niso strinjali z izračunanim proračunskim primanjkljajem. Kasneje pa je bila prav stranka SDS tista, ki je nasprotovala rešitvi mejnega spora s Hrvaško s pomočjo arbitražnega sporazuma, s čimer so tvegali izgubo kredibilnosti Slovenije v razmerju do držav Evropske unije in ZDA.

Politična odgovornost je pri tem fiasku jasna, posledice pa tudi. Ironično pa se glavni krivec sedaj ponovno vrača z novimi obljubami.

Toda razlika med hrvaškim nepriznanjem prostega dostopa do odprtega morja in hrvaškim nakupom Mercatorja je vendarle ogromna. Da je mejni spor s Hrvaško predvsem simbolično vprašanje, so priznali praktično vsi slovenski strokovnjaki in gospodarstveniki. Spomnimo se, kaj je tedaj o tem povedal dolgoletni predsednik uprave Luke Koper Bruno Korelič. Dejal je, da je vprašanje izhoda na odprto morje za Luko Koper nepomembno, zaradi česar sam arbitražni sporazum Luki gospodarsko ne bi mogel posebej škoditi ali koristiti. Drugače je s tokratnim hrvaškim nakupom Mercatorja. V tem primeru večina gospodarstvenikov - tudi aktualni predsednik uprave Mercatorja Žiga Debeljak kot Mercatorjev „oče“ Miran Goslar - v en glas poudarjajo, da je prodaja Mercatorja Agrokorju škodljiva za državo in za delovna mesta v Sloveniji in za največje podjetje v Sloveniji, za Mercator.

A te vrste nenačelno zavzemanje za nacionalni interes so v SDS ponovili že večkrat. Lahko se spomnimo vseh pisem, ki so jih v angleščini v stranki poslali v tujino. Znani Pahorjev off-the record, v katerem je predsednik vlade na neformalnem srečanju z novinarji kritiziral Madžarsko, so v SDS prevedli v angleščino in ga objavili na spletni strani z naslovom „Slovenski predsednik vlade: Mi bomo izolirali Madžarsko!“. Tudi ob ustavni obtožbi zoper predsednika države Danila Türka je Dimitrij Rupel marca 2010 v imenu SDS tujim veleposlanikom napisal pismo, v katerem je z vprašanji Türka obtožil mednarodnega terorizma, o Sloveniji pa je pisal kot o „zlu pod soncem“. Ne nazadnje pa so v SDS svojo specifično razumevanje nacionalnega interesa izpričali tudi pri podpori interventnemu zakonu. Namesto da bi podprli verzijo, v katero je privolila večina sindikatov in s katero bi v prihodnjem letu v proračunu privarčevali več kot 200 milijonov evrov, so v SDS postregli s „svojo“ populistično rešitvijo desetodstotnega znižanja plač funkcionarjem. A teh je v Sloveniji le okrog 3500, s čimer bi na leto privarčevali zgolj pet ali deset milijonov evrov.

Politična odgovornost

Uprava Mercatorja je sicer ta teden sklenila, da pri postopku prodaje Mercatorja Agrokorju ne bo več sodelovala, vse dokler se, kot je bilo obljubljeno, v postopek ponovno ne vključita obe drugi mednarodni finančni ustanovi, Evropska banka za obnovo in razvoj in finančna institucija IFC. A kljub temu problem ostaja. Največje slovensko podjetje, ki bi edino lahko postalo pomemben mednarodni igralec v regiji, je brez stabilnega lastništva prepuščeno usodi bank, ki želijo še naprej Mercator prodati zainteresiranemu kupcu, Agrokorju. Politična odgovornost je pri tem fiasku jasna, posledice pa tudi. Ironično pa se glavni krivec sedaj ponovno vrača na prizorišče z novimi obljubami in projekti.