Dušebrižniki

Janko Lorenci

16. 9. 2011  |  Mladina 37  |  Kolumna

Predlagana novela zakona o verski svobodi je sprožila nov spor med politiko in cerkvijo. Z njo bi bili državni denarji za katoliško cerkev in nekatere prednosti, ki jih ima naša KC, precej priškrnjeni. Predlog je po svoje sporen, saj čez noč občutno spreminja politiko naše države do KC, politiko, ki je od osamosvojitve cerkvi stregla prej preveč kot premalo. Kritiki naše duhovščine kot Smrke ali Črnič predlog podpirajo, cerkev pa ga že označuje za vračanje v čas represije in zatiranja verske svobode. Ta debela neresnica po svoje izraža stisko, v kateri se je znašla.

Po koncu socializma se je KC začela iz tolerirane preganjanke spreminjati v resen politični in ekonomski dejavnik. Z denacionalizacijami si je ekonomsko opomogla in se vneto prelevila v kapitalista po slovensko. Velja za nacionalno cerkev, pomemben sestavni del tistega, čemur Nemci pravijo Leitkultur, vodilna kultura. Čeprav je med vojno kolaborirala, v socializmu pa ni bila nikakršen disident, je življenje v demokratični Sloveniji - enako kot druge institucije - začela z dokajšnjo zalogo javne naklonjenosti.

Danes je njen moralni in materialni kapital blizu ničle.

To je predvsem posledica strategije, ki ji je sledila. Na noge je skušala postaviti čim bolj neodvisen ekonomski, šolski, medijski, kulturni sistem. Služil naj bi visokemu poslanstvu krepitve vernosti. Toda nekje na tej poti ali pa kar od samega začetka je pridobivanje moči in vpliva postalo samozadosten in poglaviten cilj. Slovenska cerkev je znova podlegla nikoli ozdravljeni bolezni - klerikalizmu. Duhovna in karitativna funkcija sta zanemarjeni, vera je kljub drugačni retoriki potisnjena v ozadje.

Dolgo se je zdelo, da osnovna strategija uspeva. Potem se je zgodilo vsaj dvoje: globalna kriza in s tem povezan lokalni finančni zlom mariborske škofije ter razkritja nemoralnosti (lastništvo pornografske TV, pedofilija) v njenem okrilju.

Te so v cerkvi označevali kot zablode posameznikov, a so očitno zablode sistema, saj so bile vztrajno pometane pod preprogo v vsem velikem kraljestvu KC. Z Mariborom pa se naši KC ni zgodila naravna nesreča, ampak samozakrivljen pretres, ki so ga povzročili volja po moči, pohlep, ekonomski diletantizem in dolgotrajno zapiranje oči vrha cerkve pred potapljanjem enotno sprejete skupne zamisli. Podobni razlogi so pokončali tudi tajkune.

KC je, skratka, že pred tem postala del zanikrnega slovenskega kapitalizma. Stresova komisija Pravičnost in mir je v času Janševega mandata škandalozno podprla enotno davčno stopnjo in druge neoliberalne predloge mladoekonomistov. S tem je cerkev grobo poteptala svojo vero, saj so neoliberalne dogme nezdružljive s socialnim naukom katolištva. Tako je pomagala neoliberalizirati in brutalizirati slovenski kapitalizem.

Omeniti gre še en njen prispevek - soustvarjanje zastrupljene družbene klime. Hans Kueng, znani nemški teolog in kritik Vatikana, pravi, da KC sama po sebi ni totalitarna, da pa je njen sistem hierarhije in širjenja vere avtoritaren s totalitarnimi primesmi, saj zahteva popolno identifikacijo s papežem. Slovenska cerkev je do Vatikana servilna, sama pa tradicionalno antiliberalna in s tem tudi politično opredeljena. Sociolog Aleš Črnič opozarja na nevarnost »diktature javnega mnenja«, reakcij ljudi z ulice, ki temeljijo na apriorizmih, stereotipih, čustvenih odzivih na dogajanje. Cerkev take reakcije spodbuja in skupaj z zadrtim populizmom prevladujočega dela desnice, izgubljenostjo levice, napadalnim neoliberalizmom, nezaupanjem v demokracijo itd. soustvarja histerično, antidemokratično ozračje, ki v dolgotrajni krizi postaja nevarno.

Toda s tako hujskaško vlogo cerkev ne ravno bistro škodi tudi sebi, saj je pojmovana kot ena izmed institucij »tistih zgoraj«. Naša cerkev ni cerkev revnih in razžaljenih.

Zlasti po mariborskem finančnem polomu je slovenska KC obtičala v globoki godlji. Zgodilo se ji je več slabih stvari.

Sesedla se je materialna podlaga za celotno strategijo vplivnega položaja v družbi. Vatikan jo je pustil na cedilu in ne bo poravnal orjaških dolgov. Doživela je veliko moralno škodo - se razgalila kot del kapitalske smetane, ki izkorišča ljudi, in kot božja ustanova z dvojno moralo. Vse to lahko beg vernikov - sicer vseevropski pojav - samo pospeši. Nadaljuje se za KC zlovešč fenomen: potreba po religioznosti narašča, pripadnost tradicionalnim cerkvam pa upada. To jasno kaže, da ljudje od njih ne dobivajo tistega, kar bi radi.

Slovenska katoliška cerkev se zdi ta čas šibka kot še nikoli v novejši zgodovini. V socializmu je imela vsaj večjo moralno težo in tiho podporo prebivalstva. Zdaj sta sesuti njena materialna in moralna baza. Ne enega ne drugega - drugega še manj - na hitro ni mogoče obnoviti. Če je res v getu, kot tarna, se vanj rine sama.

Krize naj bi bile načeloma priložnost za nov začetek. Tudi za KC? Nadškof Stres se, mislijo nekateri, zaveda, da po starem ne bo šlo naprej, vendar je v tem osamljen. Miselnost v cerkvi kljub pretresom ostaja nespremenjena, saj je bila cela grmičevska, bolj liberalna generacija porezana, mlajši rodovi duhovnikov pa so vzgojeni v konceptih, na katerih je nastala propadla strategija. Žalostno dejstvo je, da vrhovi naše cerkve razmišljajo podobno kot naše politekonomske elite - oblastniško in brez socialne občutljivosti. Pri tem jim vera naroča, naj bodo bistveno drugačni.

Zato se slovenska KC sama od sebe zlepa ne more spremeniti. Spremembo lahko prinese kvečjemu oster zasuk v Vatikanu, do katerega je naša cerkev tradicionalno servilna, neprimerno bolj kot nemška, avstrijska ali celo hrvaška. Toda tudi Vatikan se zdi negiben. Še enkrat Kueng: tragika katoliške cerkve je v tem, da je vse do danes ohranila srednjeveško strukturo. Poskus, da bi nadomestila zamujeno reformacijo in razsvetljenstvo, se je posrečil le na pol.

Skratka, slovenska KC potrebuje za prerod močan impulz od zunaj. Toda duh drugega vatikanskega koncila se je izgubil, novega takega zbora pa kljub pritisku razmer zlepa ne bo, vsaj pod sedanjim papežem ne.

Položaj cerkve v slovenski družbi je kljub njenemu tarnanju primerljiv s podobnimi evropskimi ureditvami. Toda naša visoka duhovščina z njim ni bila zadovoljna. Njen marš proti moči, bogastvu in vplivu se je končal v razsulu. Trenutno upajoče pogleduje proti Janši. Toda morebitni novi premier jo bo razočaral, saj s cerkvijo od nekdaj samo koketira.

Krize naše KC se ne gre veseliti. Lahko bi prispevala k vsaj malo prijaznejši miselnosti in ozračju, namesto tega pa ju pomaga delati bolj živčna in surova. Rine se v politiko in svet otipljive moči, pri tem pa je odprtih toliko nezasedenih prostorov, kamor spada, a kjer je ni: socialni, moralni, duhovni. In nič ne kaže, da je dojela sedanje težave kot katastrofo zaradi zgrešene osnovne poti.

Če bi to veljalo samo zanjo, bi še lahko skomignili z rameni - je pač taka, saj ne potrebujemo dušebrižnika. A taka je skoraj vsa naša politekonomska vrhuška. To pa je že stvar preživetja te države.