Revolucijo bomo prenašali!

Ameriške oblasti so kmalu po koncu I. svetovne vojne izgnale 246 anarhistov, komunistov in disidentov. Deportirale so jih v slogu caristične Rusije, toda ironično - deportirale so jih prav v Rusijo, ki tedaj ni bila več caristična, ampak komunistična. Šli so torej domov. Na otoku Ellis so jih zbasali na ladjo Buford, alias „Soviet Ark“, jih zaklenili ter jih po dolgi 28-dnevni odisejadi pustili na finsko-ruski meji. Rusi so jih sprejeli kot politične begunce, kot brate, kot tovariše. Z ovacijami. In solzami. Ob vstopu v ta „novi Jeruzalem“ so poljubili sveto zemljo.

Med njimi je bila tudi Emma Goldman, slovita anarhistka, „Rdeča Emma“, ki je novinarjem in publiki pred odhodom z otoka Ellis vpila: „To je začetek konca Združenih držav Amerike!“ V Rusiji se je srečala z mogočnim Zinovjevom, šefom izvršnega komiteja Kominterne, ki jo je vprašal: „Kdaj lahko pričakujemo revolucijo v Ameriki?“ Srečala se je z Leninom, ki jo je vprašal: „Kdaj lahko pričakujemo revolucijo v Ameriki?“

Revolucija v Ameriki? Nemogoče in nepredstavljivo. Pa četudi so ameriški duhovni očetje poudarjali, da bi morala Amerika vsakih dvajset let doživeti revolucijo. Toda ne: Amerika je nezdružljiva z idejo revolucije. In zdaj pomislite: v očeh ameriške desnice - republikancev, konservativcev, teapartijcev ipd. - že predsednik Barack Obama velja za komunista, tako da si lahko živo predstavljate, kako je ameriška desnica videla vse tiste protestnike, ki so okupirali Wall Street, še toliko bolj, ker je do tovrstne okupacije prišlo v vseh petdesetih ameriških zveznih državah. Točno, v njih so videli več kot le komuniste - v njih so videli družbene izmečke, izrodke, smeti.

Naj vas le spomnim, kako so jih prikazovali mediji, predvsem tisti bolj konservativni, prokapitalski, prowallstreetovski: kot umazane lenuhe, lunatične kriminalce, smrdeče živali, parazitske pošasti, ki serjejo po cestah, masturbirajo v javnosti in posiljujejo naključne mimoidoče. Ko sem to bral in poslušal, sem si rekel: čakajte, koga že so Američani nekoč - v resnici niti ne tako davno - videli in prikazovali na tak način? Komuniste? Ne, ampak - črnce. Rasisti so v črncih vedno videli umazance, lenuhe, smrduhe, kriminalce, živali, pošasti, posiljevalce, seksualno grožnjo.

Nič, desnica je skušala protestnike, ki so okupirali Wall Street, na vsak način nekako povezati z Obamo, ki ga je patriotsko, populistično, arhaično, desničarsko gibanje Tea Party, militantno krilo republikanske stranke, na svojih shodih prikazovalo kot opico. Desnica očitno upa, da ji bo obujanje rasnih skomin in rasistične retorike odprlo pot v Belo hišo. Toda to je le polovica zgodbe o razlogih za medijsko dehumanizacijo protestnikov: protestnike je bilo treba najprej razčlovečiti, da bi jih lahko potem lažje razgnali, razbili in zmendrali, da bi jih lahko torej odstranili brez javnega zgražanja in brez javnega ogorčenja, saj se ljudje z njimi ne bi več identificirali. Še več, s tem, ko so jih razčlovečili, so policajem omogočili, da so imeli občutek, da tolčejo po nižji, ničvredni, nečloveški rasi, po „sovražnih borcih“ - brez slabe vesti, brez greha.

Ko oblasti razbijajo in odganjajo demonstrante, vedno rečejo, da to počnejo v imenu „higiene“, „zdravja“, „varnosti“ in „zaščite zasebne lastnine“.

In res, prejšnji teden ponoči - s ponedeljka na torek, dva meseca po okupaciji Wall Streeta - je policija razbila protestnike, ali bolje rečeno, odstranila jih je iz „okupiranih con“, in sicer povsod po Ameriki, najbolj odmevno kakopak v New Yorku. Lomili so jih, tolkli z gumijevkami, zvijali, butali ob stene, brcali in vlačili po tleh, jih lisičili, v obraze, oči in usta pa so jim špricali solzivec in poper, razvpiti „pepper spray“, kemično orožje - tekla je kri. Protestniki so kašljali in bruhali kri. Na stotine so jih aretirali. Tudi člana mestnega sveta. Vse ulice so blokirali in zabarikadirali. Pripeljali so celo buldožerje. Policajev v popolni bojni opremi je kar mrgolelo. Tolkli so tako po protestnikih v parku kot po protestnikih na ulicah. Nekateri protestniki so se v parku priklenili na drevesa, da jih ne bi mogli odstraniti - nič, policija je požagala drevesa. Vse knjige, ki so se zbrale v „ljudski knjižnici“, pa zmetala v smetnjake.

Najprej se ti posmehujejo, potem te zlomijo!

„Nobena pravica ni absolutna,“ je oznanil Michael Bloomberg, župan New Yorka, sicer magnat, pripadnik tistega elitnega „enega odstotka“, ki je dal okupirani park - Park svobode, eks Zuccotti Park - evakuirati pod pretvezo „higiene“, „zdravja“, „varnosti“ in „zaščite zasebne lastnine“. Kar je tipično: ko oblasti razbijajo in odganjajo demonstrante, vedno rečejo, da to počnejo v imenu „higiene“, „zdravja“, „varnosti“ in „zaščite zasebne lastnine“ (odstraniti je treba smeti, razkužiti lokacijo ipd.).

Nič manj tipično: policija protestnikov ni več spustila nazaj v park, pa četudi je Bloomberg rekel, da se bodo po čiščenju lahko vrnili. Jasno, čiščenje je bila v resnici čistka. In prav tako tipično: oblasti med čistko medijev niso pustile blizu - policija jih je odganjala, blokirala dostop, preprečevala snemanje, celo helikopterje TV-postaj, ki so poleteli nad park, so preganjali. Policaji so nekaterim rekli: „Nocoj niste medij.“ Ljudem, ki stanujejo zraven parka, pa so prepovedali fotografiranje. Dostop do parka - do prizorišča - so imeli le nekateri, očitno izbrani embedded mediji, ki so bili potem pri prikazovanju čistke zelo selektivni: policijskega nasilja niso kazali, so pa kazali protestniško „nasilje“, ali natančneje - protestnike, ki so se branili, so trgali iz konteksta in jih prikazovali kot agresivce, ki napadajo policaje. In ja, tudi to je bilo tipično: oblasti skušajo slike pasivnega protesta vedno demagoško „predelati“ v slike nasilnega protesta. Je pa res, da jim slik pasivnega protesta že dolgo ni uspelo tako demagoško „predelati“ v slike nasilnega protesta, slike „protestniškega nasilja“.

Gandi je vedel, kaj govori, ko je famozno rekel: „Najprej te ignorirajo. Potem se ti posmehujejo. Potem te zlomijo.“ Toda ameriške oblasti so - podobno kot oblasti v Iranu, Siriji, Egiptu, Tuniziji in Libiji - pozabile, da ne živijo več na začetku 20. stoletja, ampak 100 let kasneje, v času novih tehnologij in novih socialnih omrežij, zaradi česar se je zgodilo tudi nekaj netipičnih reči.

Prvič, nove tehnologije so razgnanim in pregnanim protestnikom omogočile, da so bili v stalnem stiku, da so imeli stalno pregled nad tem, kar se dogaja, da so zaobšli policijske barikade, da so našli varne bližnjice do „svobodnega ozemlja“, da so lahko ostali skupaj, da so lahko ohranili solidarnost, da so se lahko reorganizirali in dobili drugje, kjer se jih je potem zbralo več kot 32.000, kot je preštel policijski skener. Policija je park resda „očistila“, toda park je postal za protestnike - za stvar samo, okupacijo, revolucijo - itak premajhen. „Hej, Bloomberg, pozor, Park svobode je povsod!“

Drugič, nove tehnologije so razgnanim in pregnanim protestnikom omogočile, da so brutalno point-blank policijsko čistko vendarle posneli ter te posnetke v realnem času pošiljali v svet. In ti video in foto posnetki - iz New Yorka in Portlanda, iz Chicaga in Bostona, iz St. Louisa in Denverja, iz Oaklanda in s kalifornijske univerze Davis - niso puščali nobenega dvoma, da je policija Park svobode spremenila v vojno cono, v cono „končne rešitve“ protestniškega vprašanja. Še več: ti posnetki so jasno pokazali, da oblasti niso skušale odstraniti le protestnikov, ampak tudi vse sledi protesta. „Tišanje ljudi je protiameriško!“

In tretjič, nove tehnologije so razgnanim in pregnanim protestnikom omogočile, da so zelo hitro, tako rekoč ekspresno, praktično v realnem času, odkrili, kdo je organiziral in koordiniral to veliko čistko, ki se je zgodila hkrati v vseh ameriških zveznih državah, na vseh „osvobojenih ozemljih“. Kdo je povezal župane ameriških mest, ki resda pogosto izmenjujejo informacije, a se nikoli ne dogovarjajo o skupnih policijsko-vojaških operacijah? Kdo je torej orkestriral „končno rešitev“ protestniškega vprašanja? Zelo hitro se je razneslo, da sta pri akcijah lokalnih policij sodelovala ministrstvo za domovinsko varnost in FBI, toda župane, ki so izdali povelje za napad, in lokalne policije, ki so napad izvedle, je koordiniral Policijski raziskovalni forum (Police Executive Research Forum), nevladna organizacija, ki temelji na zasebnem članstvu, potemtakem zasebna organizacija, ki jo zdaj vodi Charles Ramsey, komisar filadelfijske policije, znan predvsem po koordiniranju masivnega in brutalnega obračuna z demonstranti, ki so protestirali proti Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu.

Protestnike lahko odstranijo, toda njihovega vprašanja ne morejo odstraniti. Ne bo šlo stran. Ne živimo več na začetku 20. stoletja.

Ergo: policijski raziskovalni forum je organizacija, ki ščiti interese finančnega kapitala, plutokratske elite, „enega odstotka“. To, da policija dela po njenem diktatu (po njenih „nasvetih“), pove vse o tem, kako zelo si je finančna elita podredila represivni sistem in kako zelo je sprivatizirala vojno proti vsem, ki nasprotujejo diktaturi kapitala in „enega odstotka“. Pri obračunu s protestniki se je povsem jasno videlo, da je represivni sistem le še oboroženo krilo „enega odstotka“. A po drugi strani, tudi negativno kampanjo, s katero so skušali diskreditirati protestnike in ki jo je orkestrirala lobistična firma Clark Lytle Geduldig & Cranford, je financiralo Združenje ameriških bankirjev (American Bankers Association).

In seveda, naj ne bo spregledano, da je župan New Yorka, ki je izdal povelje za napad na protestnike, milijarder, pripadnik „enega odstotka“. Običajno rečejo, da se ljudstvo - tistih 99 % - boji strukturnih sprememb: ne, ravno nasprotno, strukturnih sprememb se najbolj boji elita, tisti „en odstotek“. Kajti ne pozabite: protestniki širom po svetu zahtevajo ukinitev diktature kapitala, ukinitev diktature „enega odstotka“ - in ukinitev te diktature bi bila res strukturna sprememba. Protestniki imajo pač dovolj paraliziranega življenja, žrtvovanja za kapitalistični utopizem, ki služi le večini, mitov o „vitki“ državi in „vitki“ demokraciji, ki sta le pretvezi za reševanje finančne elite in hujšanje večine, finančnih institucij, ki so prevelike, da bi smele propasti, laži o nevidni roki trga, glorifikacij gospodarske rasti, politikov, ki so le lakaji finančnega sektorja, in sive prihodnosti, ki ji elita sproti znižuje bonitetno oceno, obenem pa jih prepričuje: hej, pustite nam, da obogatimo, bogastvo pa se bo potem razpršilo navzdol, med vas, 99 %! Je pa tudi res, da bi bila za finančno elito že vpeljava Tobinovega davka - davka na vse finančne transakcije - srhljiva, da ne rečem pošastna strukturna sprememba.

Kako lahko tako malo ljudi obvladuje tako veliko ljudi?

Po koncu I. svetovne vojne so v Ameriki - od Chicaga do Knoxvilla, od Omahe do Washingtona - izbruhnili srditi rasni nemiri. Mediji so orkestrirano rohneli: „Rdeči skušajo zrevoltirati črnce!“ „Boljševiška agitacija se širi med črnce!“ „Črnci hočejo, da jih emancipirata Lenin in Trocki!“ Obenem so izbruhnili tudi masivni štrajki, recimo v seattelski ladjedelnici. Mediji so spet orkestrirano rohneli: „To je temeljni kamen za boljševizacijo Amerike!“ „Komunisti načrtujejo krvavo revolucijo!“ „Vsak štrajk je generalka za revolucijo!“ „Amerika bo imela v dveh letih sovjetsko vlado!“ Oblasti so z obojimi - tako s črnci, ki so hoteli rasno enakost, kot z delavci, ki so hoteli ekonomsko pravičnost - brutalno obračunale. Peli so mitraljezi, jeklo in pokoli.

Nastala je tudi množica patriotskih organizacij (npr. Ameriška legija, Kukluksklan ipd.), ki so - kot anticipatorke gibanja Tea Party - širile „stoodstotni amerikanizem“, paradirale z ameriško zastavo, mahale z Bogom, se sklicevale na ameriške duhovne očete, svarile pred revolucijo in nelojalnostjo zgodovinskih učbenikov, spletale lunatične teorije zarote, objavljale alarmistične propagandne publikacije, vlekle enačaj med anarhisti in kriminalci, sindikalizem pa razglašale za „največji zločin na svetu“. Marsikateri patriotski obračun s protestniki se je končal z linčem. Logično: „To je Amerika, ne pa Rusija!“

Alexander Mitchell Palmer, novi pravosodni minister, je pompozno oznanil, da se bo 1. maja 1920 zgodila nasilna komunistična revolucija, katere cilj je „kraja zasebne lastnine“, pa tudi „ukinitev sedanjega življenjskega reda“. Zdaj, dobrih 90 let kasneje, v Ameriki ljudi strašijo natanko s tem: protestniki hočejo vašo zasebno lastnino! Česa se elita dejansko boji, je na dlani: da bo večina zaprla finančne špekulante, obdavčila bogate, javni denar pa trošila za infrastrukturo, nova delovna mesta in socialne programe. Srhljivo! Ameriko je leta 1920 zajela histerija: politiki so pozivali k linču ali deportaciji komunistov, anarhistov in drugih subverzivnih „protiameriških“ elementov, študentje so zahtevali odstranitev „radikalnih“ profesorjev, učitelji so morali prisegati zvestobo domovini (mnoge so odpustili), ljudje so začeli paziti, kaj govorijo o vladi in kapitalizmu, ekonomisti so morali govoriti previdno, duhovnike, ki so se zavzemali za revne, so razglašali za „prikrite boljševike“, knjižnice so podvrgli čistki, mediji so slavili racije in aretacije radikalcev, disidentov in drugih protestnikov. Palmer je dal zapreti več kot 10.000 oseb, „komunistov“ in „anarhistov“, predvsem tujcev, ker jih je bilo lažje izgnati.

Emma Goldman ni imela ameriškega državljanstva - zato so jo lahko izgnali. Tudi ostali anarhisti, komunisti in disidenti, ki so jih izgnali, niso imeli ameriškega državljanstva. Slavoj Žižek, ki je v Parku svobode tako dobro kanaliziral Lenina, prav tako nima ameriškega državljanstva, kar pomeni, da jo je še dobro odnesel. Obračun s protestniki je bil hud. Leta 1920 je bil kakopak še hujši, tako hud, da so se mnogi spraševali: Je lahko boljševizem hujši od tega?

Emma Goldman je leta 1923, po vrnitvi iz Rusije, objavila knjigo Moje razočaranje nad Rusijo, v kateri je popisala vse tisto, kar jo je v Rusiji potrlo: mučenje ruskih anarhistov, mesta, ki so videti kot zapuščena pokopališča, ljudje, ki so videti kot zombiji, umazanija, beda, lakota, prostitucija, proletarski obup, nasilje nad drugače mislečimi, represija, teror, cenzura, sadistični učitelji, zlorabljeni otroci, antisemitizem in avtokratski komisarji. Lenin ji je verjetno navrgel svoj znameniti slogan, da „revolucije ne moreš delati v belih rokavicah“, toda ob vsem tem, kar je videla, se ji je zastavljalo predvsem eno vprašanje: Kako lahko tako veliko deželo drži v šahu tako malo ljudi?

In natanko to vprašanje so zastavili protestniki: Kako lahko tako malo ljudi obvladuje tako veliko ljudi? Kako lahko tako malo ljudi poseduje tako veliko kapitala? Kako ima lahko tako malo ljudi tako veliko družbeno in finančno moč? Kako lahko taka manjšina diktira taki večini? Kako lahko en odstotek ljudi obvladuje devetindevetdeset odstotkov ljudi? Kako si lahko tako velike profite deli tako malo ljudi? Kako lahko tako velik sistem, kot je finančni kapitalizem, služi le eliti, ne pa tudi večini? Logiko deli-in-vladaj, ki jo je diktirala družbena elita, bo spet - po dolgem času - zamenjal razredni boj, ki se ga elita boji. Javne razprave o družbi ne bo več diktirala retorika elite, ampak filozofija tistih 99 %.

Protestnike lahko odstranijo, toda njihovega vprašanja ne morejo odstraniti. Ne bo šlo stran. Ne živimo več na začetku 20. stoletja. Njihovo sporočilo je zdaj še bolj jasno, še bolj urgentno in še bolj alarmantno - ker so ga oblasti skušale izbrisati. Protestniki lahko razglasijo zmago. Taki protesti spreminjajo svet. Taki protesti vedno uspejo. S tako masivnimi in tako brutalnimi čistkami se zatira le tisto, kar je uspelo. Protest je bil le začetek, pravi začetek - tisto, kar se običajno zgodi pred začetkom. Tisto, kar se običajno ne zgodi, a se tokrat je.