Dušan Merc: Pedagoški triptih

+ + + +

Šolska (mala) malica

Pedagoški triptih uhaja definicijam, zlepljen iz fragmentov je esejističen in polemičen, romaneskno enotnost mu dajeta predvsem lik in delo ravnatelja iz Šolice nekje ob Ljubljanici, ki se v Portorožu udeleži seminarja o pedagogiki na Slovenskem. Tam besno vse tri dni piše in vmes opravi popravnega na kolegici, pravi rasni kobili, pravi sam, pri kateri je nazadnje pogorel in ga je, alfa samca, zato sram.

Trije dnevi s cvetom ravnateljstva in njihovimi delodajalci z ministrstva, razne parapedagoške organizacije, ki se razkazujejo na plesnem parketu, delovanje sindikata in gonja proti njemu, vse to je dovolj močan sprožilec za še eno Merčevo bruhajoče in nič kaj pridušeno razgaljanje razmer v pedagogiki. To je manipeja, parodičen žanr, v hranjenje, žrtje, vsesplošno pofukljivost, servilnost vodstvenih kadrov usmerjena satira, hkrati slutimo osebno prizadetost in rabo proze za obračun z zoprniki. Nekaj tega in z druge strani smo brali v rumenjakih, ki radi napihujejo in vnaprej obtožujejo, od tod jedkost. Siceršnja avtorjeva prozna eruptivnost najde v obračunu trdo osišče, ki bolj pregledno organizira gradivo; Merc se sicer poigrava z repeticijami, s težkim, oklepnim in vase uvrtanim, spodrsavajočim stavkom, tokrat pa je to manj v funkciji estetizacije in formalizacije, raje repetitivno poudarja ugotovitve o napadenem šolskem polju. Če te povzamemo: stroka nevedna in samozadostna, politika bi ves čas nekaj nekam premikala, ne da bi res vedela, kam in zakaj, zato toliko reform šolstva in visokoletečih besed, pedagoški kader slej ko prej servilna in požrešna goveda, ki jim gre bolj za zadeve prebave in drgnjenje kože kot za blaginjo zaupane jim mladezni.

Vendar Merčev pripovedovalec sebe ne izvzema; razdeli se na ravnatelja Jožeta in na Jazst, na napihnjen in samovšečen ego, ki uživa v svoji vodilni vlogi in se le včasih zaveda nemoči in nesposobnosti, da bi bil avtoriteta. Roman opozarja na subjektivnost, na parcialnost lastnega pogleda, kar naredi to prozo kljub njeni ostrini odprto, enako je s samokritiko alfa samca, ki se petelini po zbornici in sploh, vendar kot da sta mu dominacija in mačizem odveč. Ne gre za triptih zaradi tridelnosti, prej za tri ravni pisanja, ki se prekrivajo in prerivajo. Še več, gre za hologramskost, pravi, torej je vsak delec identičen celoti. To je radikalen obračun s pedagogiko, nosilci in cilji, pljunek na popeglano podobo. Kritika je silovita in porušna, pretirana, intrigantna in duhovita.