Fotoprotest proti homofobiji

Moški dlani s prepletenimi prsti. Ena pegasta, druga malce temnejše polti, obe pa prekriti z dlakami. Ženska obraza, ki ju ne povezujeta le čeli, prislonjeni drugo k drugemu, temveč tudi vdan pogled. Moška v kuhinji. Eden reže zelenjavo, drugi čepi ob njem in je sendvič. Ženski v kopalnici. Ena sedi na pralnem stroju, druga jo z desnico boža po glavi. Moška v kopalnici. Eden pred ogledalom z brivnikom v rokah, drugi za steklom, ki so ga med prhanjem omočile kapljice vode.

Vse te motive in še številne druge, ki ponujajo presenetljivo pristen, predvsem pa iskren vpogled v zasebno in tudi intimno življenje slovenskih istospolno usmerjenih parov, je v zadnjih mesecih v objektiv fotoaparata lovila in ujela fotografinja Tanja Ristič. Gre za njen prvi zaokroženi fotografski projekt, ki ga je javnosti predstavila v obliki samostojne razstave, te dni pa je na ogled v okviru spremljevalnega programa 27. festivala gejevskega in lezbičnega filma.

Že bežen pogled na fotografije iz serije, preprosto poimenovane Pari, razkriva, da se je med portretiranci in fotografinjo že zgolj zato, ker so delili tako zasebne trenutke, razvilo globoko obojestransko zaupanje. Najverjetneje so si prišli tako blizu tudi zato, ker so vsi želeli posredovati isto sporočilo - zelo neposreden komentar dogajanja v naši družbi, zlasti ene najbolj izpostavljenih tem zadnjih dveh let, zgodbe o družinskem zakoniku. Kot vemo, je zakonik posodobil in razširil dosedanjo definicijo družine v naši zakonodaji, s tem pa je formalno priznal najrazličnejše vrste družin, med drugim tudi istospolne. Te v naši družbi niso novost in obstajajo že dolgo, a šele družinski zakonik jih je pravno izenačil z drugimi oblikami družin. Čeprav gre za vprašanje enakosti in pravičnosti, pa se nekateri, posamezniki, združeni v Primčevo iniciativo, pa tudi institucije, od RKC do za zdaj največje opozicijske stranke SDS, s to novostjo niso hoteli sprijazniti. Pod krinko, da želijo zavarovati po njihovem mnenju edino pravo, „tradicionalno“ družino, so se enakopravnosti vseh družin celo javno uprli, tudi tako, da so grozili z referendumom in pripravljali shode, kjer so potem nosili majice z napisi „Hvaležen za mamo in očeta“. „Ena njihovih manifestacij je bil tudi junijski shod pred državnim zborom, kjer so trdili, da se borijo za pravice otrok, v resnici pa je šlo za homofobno prireditev. Imam veliko prijateljev, ki so istospolno usmerjeni, in ko smo razpravljali o tem shodu, sem videla, da jih je prizadel. Ker sem občutljiva za krivične stvari, sem se na to preprosto morala odzvati,“ Rističeva pojasnjuje svoj angažma. Tako sta nastala dva projekta, ki sta pravzaprav njen protest proti homofobiji.

Želela je, da bi tudi drugi razumeli, da istospolno usmerjeni pari kljub svoji drugačnosti premorejo neko „istost“, značilno za vse pare, ki se imajo radi.

Ker so udeleženci shoda arbitrarno odločali o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne, ter tako simbolno ponovno prižgali srednjeveške grmade, na katerih so poleg čarovnic in heretikov nekoč sežigali tudi homoseksualce, sta se skupaj s prijateljem, slikarjem Svenom Strallegerjem, najprej lotila projekta Grmada. Še vsa pod vplivom besa, ki ju je popadel ob shodu proti družinskemu zakoniku, sta k sodelovanju povabila moške, jih nato gole nakopičila na grmado in jih v objektiv ujela v trenutku, ko se je prednje postavil homofob s prižgano baklo in v majčki z napisom I Feel Slovenija. „Prizor seveda kliče po vzporednicah s sežiganjem čarovnic, a pomembneje se mi je zdelo, da fotografija ponazori občutek nezaželenosti, značilen tudi za odnos do istospolno usmerjenih v naši družbi. Gre za nekaj, česar v družbi ne želimo, če že obstaja, pa naj bo nevidno,“ ugotavlja Rističeva. Kandidata, ki bi držal baklo, je našla brez težav, pri iskanju kandidatov za grmado pa jih je imela nemalo. Sprva je želela k sodelovanju povabiti le geje, a nekatere je zmotila golota, druge možnost, da bi jih kdo prepoznal, nekatere pa tudi neizogiben dotik z drugimi. Po dveh mesecih iskanja se je fotografiranja, čeprav so zelo težko uskladili urnike, udeležilo 18 moških. Med njimi so bili istospolno usmerjeni in tudi heteroseksualci.

Rističeva se je medtem lotila še drugega projekta, le da je bil ta bolj umirjen. Želela je, da bi tudi drugi razumeli, da istospolno usmerjeni pari kljub svoji drugačnosti premorejo neko „istost“, značilno za vse pare, ki se imajo radi, ne glede na to, kakšna je njihova spolna usmerjenost. V veliko pomoč pri navezovanju stikov in tkanju zaupanja s portretiranci sta ji bila aktivist Mitja Blažič in društvo Legebitra, ker je želela fotografije zaradi čim večje pristnosti posneti pri parih doma, pa je prevozila vso državo, in nazadnje portretirala enajst parov. Med njimi je tudi par, ki je posvojil deklico in živi v ZDA, zaradi česar je ta fotografija edina, posneta prek kamere na računalniku.

Razstavo Pari si lahko do 4. decembra ogledate v klubu Tiffany na ljubljanski Metelkovi, potem pa bo krenila na turnejo po slovenskih mladinskih klubih. Čeprav bo sprva obiskala prostore, ki veljajo za strpnejše, Rističeva upa, da bo k premisleku spodbudila tudi tiste, ki so pravzaprav zakrivili njen nastanek, in da bo morda komu izmed njih celo odprla oči. Sama medtem že snuje naslednje projekte. V enem izmed njih želi pod drobnogled vzeti slovenske politike, v drugem pa uzbekistansko bombažno zgodbo, ki zaradi ne–ekološke naravnanosti in otroškega dela velja za enega najočitnejših opomnikov, zakaj bi morali pri nakupu oblačil paziti tudi na to, od kod prihaja material, iz katerega so izdelana.

Razstava: Pari
Avtor:     Tanja Ristič
Kraj:     Klub Tiffany na ljubljanski Metelkovi
Odprto:     do 4. decembra