V objemu dobrih sosedov

Jurij Gustinčič

2. 12. 2011  |  Mladina 48  |  Pod črto

Ali še čutimo bližino sosedov, kar štiri imamo? Skupaj z nami lezejo iz lukenj socializma in kapitalizma, lahko bi rekli, da smo same buržoazne dežele, če uporabim izraz, ki se mu dandanes izogibamo, čeprav je primerljiv.

Skupaj smo v dobrem in zlu, zadnjega pa nam človeški razvoj prinaša v precejšnjih količinah. Časi, ko smo upali, da nas bo kapitalizem rešil napak in stranpoti socializma, so minili, ni ga, ki bi si upal napovedovati hiter konec vsebinske krize.

Edini med sosedi, ki še ne vzdihujejo, so Avstrijci. Čudno, da nas njihov primer ne razveseljuje, saj se vedno trudimo, da bi jih posnemali. Pri skoraj vsakem delovnem zapletu tečemo gledat, kako so to naredili na Dunaju. Ne sramujemo se niti tega, da bi to priznali. Kaj pa drugi? Hrvaška ima sicer nepojasnjeno močno prednost pred nami - ne boji se ravnati neusmiljeno s priskledniki pri svoji pojedini. Zapira jih in sodi jim, še nekdanji predsednik vlade se objema pravosodja ni mogel znebiti. Tisto, kar se na Hrvaškem v tem pogledu dogaja, nas bi moralo spraviti v zadrego. Močni smo v previdnosti, zlasti v previdnosti, da ne stopimo na prste sedanjim ali nekdanjim mogočnežem.

Dobro, en plus in en minus. Avstrija se še drži na robu blaginje, Hrvaški se lahko zgodi Grčija ali še kaj hujšega. Drži se ponosno. V največjih težavah Hrvati kupujejo najboljša slovenska podjetja. Da bi se spravili na njihovo raven ali jih potegnili v svoje temne nižine? Ne vemo. Morda le samodejno verjamejo, da si je treba prisvajati najboljše in najuspešnejše; če vse propade, naj propade z muziko!

Ostali sta še dve sosedi, Italija in seveda Madžarska. O prvi se ne bo več govorilo, da je Berlusconijeva, tega se je rešila v nesoglasju s sabo. Znebili so se ga v zadnjem trenutku, pred bankrotom. Kdo ve, ali je to zadnje res kaj dejansko hudega ali pa se v današnjem svetu lahko živi tudi z bankrotom.

Orban nas vljudno pozdravlja in hkrati jemlje še zadnje ostanke jezikovne vneme naši sicer res zelo majhni manjšini.

Pa še Madžarska. Ta bi morala biti za nas posebna zgodba. Zahodna Evropa, tista trdno demokratična, je zmajala z glavo, ko je tam prepričljivo zmagala skrajna desnica, kajti to Orbanova garnitura vsekakor je. Gledam nemško televizijo, kjer napovedovalci zmajujejo z glavo, ko govorijo o skrajno desnem zasuku v Budimpešti, a ne več kot to. Evropa je širokosrčna, zajema leve, kolikor jih še je, desne pa do samega roba. V Evropi je spet prostora za vse. Tudi za skrajno desnico. Z njo se živi miroljubno. Zapomnimo si to, če bomo izvolili desnico! Sicer pa je Orban s svojega visokega nacionalnega položaja tudi že zaprosil za nujno finančno pomoč. Desnica zna marsikaj, le z denarjem se še ni naučila ravnati modro. Tudi mi smo že štiri leta imeli desno vlado, zadolženost pa je takrat burno rasla. Morda jo bomo spet imeli.

Štirje sosedi, trije v krizi, ki je večja, kot je naša. Držijo pa se ponosno. Hrvati poskušajo prevzeti naša boljša podjetja, Orban nas vljudno pozdravlja in hkrati jemlje še zadnje ostanke jezikovne vneme naši sicer res zelo majhni manjšini. Bog se usmili manjšin! Za tisto v Avstriji upamo, da bo zadovoljna z majhnimi priboljški, ki jih bo dobila v obliki obcestnih napisov. Saj zahtevamo tako malo. V Italiji je naša manjšina močnejša, pa ji z veseljem zaupamo, da sama skrbi zase. Manjšine so prava nesreča za matični narod. Vedno bi kaj rade. Ali našega človeka res ne bodo pustile pri miru, saj jih slabo poznamo. Če gremo v Italijo, potem gremo k Italijanom. Tistih manjšincev naš samostojni slovenski svet skoraj ne pozna. Ali res celo govorijo slovensko? Pa še to, da oni, manjšinci, nas tako dobro poznajo. Najboljšo knjigo o Titu je pravkar napisal tržaški Slovenec. Kranjec ali Štajerec tega ne bi tako spravil skupaj.

Pa se pojavljajo težave, ki nam res niso potrebne. Zgodi se na primer lahko, da bodo tujci naselili tiste dele na Krasu, ki naravnost vpijejo po posebni zaščiti. Naselili naj bi jih Tržačani, večinoma Neslovenci. Kakšna muka! Kako bomo tem stopili na rep? Tujega nočemo, svojega ne damo? Niti za dober denar? In napisi naj bodo tudi v italijanščini? Huda težava, vendar jo bomo že rešili, kajti denar je denar. Berem v tujih časopisih, zlasti angleških, da svet prihaja v dobo migracij, te pa naj bi bile zelo koristne za povečanje razgledanosti. Angleži bodo že vedeli, saj so svoj jezik vsilili celinam po vsem svetu. Zakaj bi bil problem, v katerem jeziku bodo govorili na Krasu? Čudno, med tistimi, ki želijo ohraniti svoje, je tudi gospa Merklova: od Turkov, ki se naseljujejo v Nemčiji, zahteva, da znajo nemško. No, to nam bo pomagalo, če bomo od priseljencev na Krasu zahtevali, da govorijo slovensko. Toda ali smo tega zmožni? No, ali se nismo zelo narodnostno zrelo postavili ob pogovorih o morski meji s Hrvaško?

Ali smo? Na referendumu smo sklenili, da je arbitražni sporazum dobra stvar. Pa se nam je mir vrnil v duše. Kaj pa bo arbitražni sporazum napravil? Smo bližje bistvu? Kje bo prekleta meja? To pa je pretežko za nas, preveč tudi za pojmovanje uspeha. Sklenili smo, da bo nekega dne veljal arbitražni sporazum, ne zahtevajte, da zdaj rečemo, kaj mora biti v njem napisano. Kot bi rekla gospa Stein, arbitražni sporazum je arbitražni sporazum je arbitražni sporazum. Zadosti!

Govorili smo o sosedih, o tisti četverici na naših mejah, ki naj jih niti ne bi bilo več. Nasmihajo se nam, vsi nas vabijo v svoje globoke krize, eden bližje bankrotu od drugega. No, razen enega. Naše sosedstvo je lepo. Radi imamo svoje sosede, pa najsi nas imajo oni radi ali ne.