Profil: Kitsch-Nitsch

Septembra je avla Lutkovnega gledališča Ljubljana zaživela v novi podobi. Stene vstopne točke v gledališče, v katerem so se z lutkami seznanjale generacije otrok, so po novem polne pisanih krogov, črt in rož. Z njih nas pozdravljajo nenavadna bitja, denimo brkati palčki, puhaste pošasti ali volk, narejen iz sence orjaške dlani. Če k temu prištejemo še karirasta črno-bela tla, bi si prostor za katero od pustolovščin zlahka izposodila Alica iz Čudežne dežele ali Vili Majavšek iz Dahlove uspešnice Čarli in tovarna čokolade.

Za likovno prenovo že precej dotrajanega vhoda, garderobnega prostora in igralnice naše osrednje lutkarske institucije je poskrbel ustvarjalni tandem Kitsch-Nitsch, ki ga krmarita oblikovalca in dekoraterja Jaka Neon in David Kladnik. Jaka, svetlolasi član ekipe, in David, njegov temnolasi antipod, sta Kranjčana, stara nekaj čez trideset let, ki ju v množici ne bi bilo treba iskati s povečevalnim steklom. Že njun zunanji videz razkriva, da ju zanima vse, kar je izstopajoče, od art decoja do obdobja pop arta in stilskih izzivov 80. let, z vso njihovo baročnostjo vred.

Kitsch-Nitsch zadnja leta poznamo predvsem po dekorativnih stenskih nalepkah iz vinila, pa tudi po bogatem prepletanju najrazličnejših slogov, ki se na prvi pogled morda zdijo nezdružljivi. Svoji stilski usmeritvi sta sledila tudi v lutkovnem gledališču, hkrati pa sta se tokrat zaradi specifičnega občinstva oprla na svoje starševske izkušnje. Opažata, da mnoge mame in očetje otroke preveč zavijajo v vato in jim s tem jemljejo možnost za spoznanje samih sebe. „Ampak zakaj bi morale biti vse stvari za malčke prisrčne? Zakaj ne bi bile tudi grde ali pa strašljive? To sva želela poudariti tudi pri interjerju lutkovnega gledališča. Morda se bo kdo vprašal, zakaj strašiva otroke, ampak otroci imajo v resnici radi strašljive ali pa vsaj malce nagajive stvari, saj po njih spoznavajo, da vse na tem svetu pač ni dobro ali lepo,“ sta prepričana. Prvi odzivi odraslih so bili morda nekoliko zadržani, njuna sinova pa sta nad končnim učinkom navdušena.

Z glavo skozi zid

Jaka in David prihajata iz istega kraja in sta skoraj istih let, a spoznala sta se šele na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer sta oba študirala vizualne komunikacije. Kot trdita v šali, sta se tam znašla bolj po naključju, saj je bil eden navdušenec nad računalniki, ki se je šele tik pred sprejemci na akademijo vpisal na tečaj risanja, drugega pa je zanimala umetnost, a so mu bolj umetniške študijske smeri odsvetovali, zato se je vpisal na „kompromisni“ študij. Oba sta sicer ustvarjala že od otroških let, še posebej pa sta se navduševala nad stripi.

Skupaj sta začela delati, ko sta kot študenta pristala v istem kranjskem studiu, kjer so sodelovali z velikimi oglaševalskimi agencijami, hkrati pa so imeli precej ustvarjalne svobode in šefa, ki je bil velik zagovornik oblikovalske etike. Potem sta ustanovila svoj oblikovalski studio Pop-up. Danes priznavata, da sta se takrat obnašala zelo „z glavo skozi zid“. V Kranju sta najela prostore, vanje vložila prihranke, nato pa sta se, ne da bi imela kakršno koli naročilo, za pol leta zaprla v pisarno in ustvarjala rešitve za potencialna naročila, od celostnih grafičnih podob do ilustracij, saj se nista želela predstavljati z deli, ustvarjenimi za akademijo ali prejšnjo službo.

Namesto da bi pripravila razstavo, sta se odločila, da svoja dela natisneta na nalepke in z malo sreče pristaneta v dnevnih sobah svojega občinstva. Zavestno sta se torej odločila za nekakšen novodobni pop art.

Začela sta torej z ničle, a k sreči sta prekipevala od zamisli. „Ker se nisva želela omejevati, so bile nekatere ideje sicer malce nadrealistične. Med drugim sva želela narediti monografijo o sebi. Sprva je bila to nora ideja, potem ko sva imela nenadoma poln studio rezultatov, pa sva bila prepričana, da bi bila ta knjiga lahko res nekaj posebnega,“ je še danes prepričan David. Ko sta videla računico, sta se knjigi odpovedala, toda prav na njenem pogorišču je pozneje zrasel njun drugi skupni projekt, bolj umetniško naravnani Kitsch-Nitsch.

Svet nalepk

Kitsch-Nitsch je nase najprej opozoril z vinilnimi stenskimi nalepkami za poživitev pustih sten. Podobne nalepke so danes zelo razširjene, takrat pa je bil ta način dekoriranja prostora nekaj povsem svežega ne le pri nas, ampak tudi v tujini. „Nekateri izberejo sprej in potem kot grafitarji ustvarjajo na ulici. Midva pa sva bolj domačijske sorte in tako sva začela urejati vsak svoje stanovanje. Ko je bilo treba dati nekaj na steno, sva ugotovila, da bo še najmanj packarije, če stene polepiva,“ se spomni Jaka. Lepljivi pripomočki so se izkazali za zelo praktično rešitev tudi zunaj njunih domov. Namesto da bi pripravila razstavo, sta se odločila, da svoja dela natisneta kar na stenske nalepke in z malo sreče pristaneta v dnevnih sobah svojega občinstva. Zavestno sta se torej odločila za umetnost v okvirih komercialnega, za nekakšen novodobni pop art.

Nalepke so hitro postale uspešnica. Na voljo so bili številni motivi in barvne kombinacije, poleg tega so bile sprva enormnih razsežnosti. Pozneje so postale bolj abstraktne, manjše in razporejene v sete, s katerimi si je lahko vsak ustvaril unikatno dekoracijo in s tem nadgradil njune zamisli. Njune poslikave so se med drugim znašle v začasnem montažnem prizidku vrtca Ajda v Velenju, poslovnih prostorih agencije Pristop in tržaški trgovini z oblačili, pa tudi na enomesečni prodajni razstavi modnega oblikovanja Smer jug-jugovzhod. Na slednji sta z naključno izbranimi preprostimi simboli opozarjala, da je kljub jezikovnim, zgodovinskim in sorodstvenim vezem težko najti skupno identiteto prostora jugovzhodne Evrope.

Kitsch-nitschevca zaradi njunih samolepilnih intervencij dobro poznajo tudi obiskovalci klubskih dogodkov. Prepoznavna sta zlasti v ljubljanskem klubu K4, kjer sodelujeta z avdio-vizualnim kolektivom Smetnjak. „Nalepke, ki jih uporabljava v klubih, so neonske in se pri ultravijolični svetlobi svetijo, to pa v prostoru, ki je pobarvan črno, ustvari še posebej opazen učinek. Še zanimiveje je, da so začeli obiskovalci nalepke sčasoma trgati s sten in jih lepiti nase. Sprva so to počeli boječe, da ne bi bila jezna nanje. A najin odziv je bil povsem nasproten. Ker se je vse bleščalo, je najino delo s tem šele zares zaživelo,“ priznava Jaka. Pozneje sta pripravila tudi posebne svetleče nalepke, ki si jih je bilo mogoče zalikati na oblačila. Da sta svoje delo prenesla tudi na tekstil, ni presenetljivo, saj sta neprikrita modna navdušenca. Zasnovala sta denimo spletno stran Dresscode, kjer sta s fotografijami spremljala ulično modo pri nas, Jaka pa zbira tudi retro bižuterijo in razvija lastno blagovno znamko Aka Neon Vintage Jewelry. Kot nalepkarja sta sodelovala z modnimi oblikovalkami, pa tudi z drugimi grafičnimi oblikovalci, poleg tega sta se lotila še selotejpne umetnosti ali tape-arta.

Kitsch mojstra

Nalepkarskih projektov je bilo v zadnjih letih toliko, da sta se medtem že pošteno utrudila od njih, in vse bolj sta se začela ozirati tudi po drugih načinih izražanja. „Ni nama težko zavreči vsega, s čimer sva se ukvarjala, in se lotiti nečesa popolnoma novega. Tega ne bi storila prvič. Poleg tega sva tudi doslej že zahajala v modo, ilustracije, inženirsko oblikovanje, notranje opremljanje, pa še kam,“ pojasnjujeta svojo odločitev. Kam torej po novem prelivata svoj slog? Eksperimente lahko že nekaj časa spremljamo na njuni spletni strani, kjer vsakih štirinajst dni pripravita spletno dražbo, na kateri najboljšim ponudnikom v odkup ponudita dela, ustvarjena posebej za to priložnost.

Enega od signalov, v katero smer po novem pluje njuno ustvarjanje, je ponudila tudi nedavna Bikofejeva dražba starega pohištva. Na njej sta sodelovala kot renovatorja enega od prodajnih izdelkov, stola, in ta je med dražitelji zbudil precej zanimanja. „Morda bova tudi na najini dražbi kdaj ponudila v odkup kakšen kos pohištva, naslednjič bova morda naredila sliko ali inštalacijo, sestavljeno iz nalepk in tridimenzionalnih predmetov. Vsekakor pa bova dela poslej ustvarjala sproti,“ napoveduje Jaka. Kljub temu je očitno, da ju ta hip najbolj zanima prav ustvarjanje in prenavljanje pohištva ter še zlasti celovito opremljanje prostora. „Danes notranji opremljevalci najpogosteje le pregledajo kataloge in potem skombinirajo posamezne kose opreme, ki so jih ustvarili drugi. Midva pa sva se odločila, da želiva vsaj posamezne kose pohištva ustvarjati sama, tako kot so to počeli v baroku, ter z njimi zaokroževati prostorske postavitve. S tem bi postala prava ’kitsch mojstra’ ali notranja opremljevalca v polnem pomenu besede,“ je prepričan David.

Svoje delo sta dolgo ločevala na dvoje. Studio Pop-up je skrbel za „resna“, oblikovalska naročila, Kitsch-Nitsch pa je bil umetniški derivat njunega ustvarjanja. A v zadnjem času sta se začeli blagovni znamki med seboj vse bolj prepletati, pri čemer se je za prevladujočega izkazal njun ekstravagantni umetniški slog. „Zanimivo je, da o svojem ustvarjanju nikoli nisva razmišljala v okvirih umetnosti, čeprav sva se vedno šalila, da sva umetnika. Tudi dizajna nikoli nisva razumela kot umetnosti in prav zato sva zasnovala dve ločeni blagovni znamki. A dejstvo je, da sva se danes znašla nekje vmes,“ ugotavlja David.

Ne glede na to, kako ju vidijo drugi, pravita, da se jima zdi pomembno predvsem, da ves čas razvijata sveže zamisli in ne povzemata tistega, kar že obstaja in je preverjeno dobro. Ravno zato ju sedanji revival sloga 80. let, ki bi ga kdo lahko videl kot njuno konkurenco, ne skrbi. „Pri nas si upa po drugačnih in drznih rešitvah poseči le redko kdo. Krivcev je več, od agencijskega sistema do naročnikov in splošnega ozračja, in na koncu se ljudje preprosto bojijo posebnih, izstopajočih rešitev,“ opažata kitsch-nitschevca. Zato upata, da je trenutek, ko je stilsko pretiravanje po naključju spet „in“, pa čeprav ga bo morda že jutri odpihnil kak drug modni trend, priložnost, da postanemo bolj odprti in začnemo razmišljati zunaj svojih okvirov. Ne le na vizualnem področju, temveč tudi na vseh drugih.