Na začetku začetka

Janko Lorenci

9. 12. 2011  |  Mladina 49  |  Kolumna

Volitve so potrdile, da ravnotežje med levim in desnim volilnim telesom ostaja izenačeno. Na levici so se nezadovoljni volivci pretočili v novo stranko. Na desnici SDS ostaja vodilna stranka, vendar se zdi, da je že dosegla zenit. Janšev poraz prinaša olajšanje, da se ne more ponoviti vladavina, za katero se vlečejo dolgi repi strahu in nezaupanja.

Osnovno sporočilo volitev se glasi: ne za (Janševo) avtoritarnost in rušilno politiko, da za solidarnost, namrščeno pogojno strinjanje z reformami in zategovanjem pasu.

Naslednji mandat bo skrajno težaven, še zahtevnejši od Pahorjevega. Grozi recesija, brezposelnost je visoka, ljudje trošijo prihranke, država in gospodarstvo težko prihajata do novih, vedno dražjih posojil, opozicija bo najverjetneje destruktivna.

Naravnost dramatično je tudi zunanje okolje. Tvegana nemška igra se lahko konča s spremembo ustave EU in nastankom fiskalne unije ali pa s koncem evra in celo EU. Slovenija na razplet ne more vplivati, previdnost pa ji narekuje, da pripravi scenarij za morebitno vrnitev tolarja. Po računih zaupanja vrednih strokovnjakov lahko zdrži brez tujega denarja še kako leto, drama z evrom pa se bo najverjetneje razpletla v naslednjega pol leta. Status protektorata, ki ga Sloveniji z mračnim zadovoljstvom napovedujejo razni damijani, je mogoč, a ne nujen. Za razplet bo doma najbolj odgovorna vlada, a tudi sindikati, opozicija in mediji.

Janković je zmagal kot nejanša, a tudi kot obet boljšega vladanja. Od njega se pričakuje sanacija „podjetja Slovenija“. Vsa pozornost je namenjena temu. Toda vsaj tako pomembno je, da bo država zmanjšala politični klientelizem in korupcijo, izboljšala pravnost itd. Tu lahko oblast pravzaprav stori več kot v ekonomiji.

Pomembno je, kako bo začela. Čas bo priganjal, vendar je boljše malo razmisliti kot ukrepati na slepo. Vrstni red osnovnih potez vlade se zdi jasen: najprej temeljita bilanca stanja (Pahor je ni napravil), nato jasna napoved prioritet in trezno sporočilo ljudstvu, kaj nas čaka. Sami od sebe se vsiljujejo tudi osnovni vsebinski sklopi vladnega početja: uravnotežiti javne finance, ohraniti vitalen javni sektor in solidarnost, oživiti gospodarstvo. Slednje bo težko že zaradi ukazov iz EU.

Pahorjev mandat uči, da je treba trde, neprijetne ukrepe postaviti na začetek, kasneje je prepozno. To med drugim pomeni, da bi morali hitro spremeniti referendumsko zakonodajo ali doseči sporazum s sindikati o pokojninski (in še kaki) reformi. Sicer bo treba tvegati referendum - ki pa ga je vendarle mogoče dobiti; javno razpoloženje se je deloma spremenilo.

Nasploh bo uspešnost nove oblasti zelo odvisna od zaupanja javnosti. Volitve ji bodo prinesle začetno zalogo naklonjenosti, ki pa jo bo kriza sproti načenjala. Najslabšo uslugo še nerojeni vladi delajo tisti, ki že mahajo z novimi predčasnimi volitvami. Od SDS se to pričakuje, od resnih medijev pa ne.

Najprej pa bo seveda treba sestaviti koalicijo. To bo očitno zahtevno početje ne glede na to, da je potencialnih koalicijskih partnerjev precej. Pred začetkom resnih pogajanj vsi navijajo ceno. Poleg SD s tačas še užaljenim Pahorjem bi bila Jankovićeva najboljša partnerica SLS, preverjeno konstruktivna stranka. Populistični Erjavec bi bil naporen zaveznik, Virant po svoje še bolj; pritiska z neoliberalizmom, hkrati pa - kot da v zvezi s svojo domnevno visoko etičnostjo že ne bi dobil zveneče klofute - z ekskluzivnimi zahtevami po pravosodnem in policijskem ministrstvu igra nadpoštenjaka. Vse druge stranke s tem žali.

Uvodna pogajanja potrjujejo, da bo Janković kot premier vladal bistveno manj udobno kot ljubljanski župan. A nekaj bi moralo biti jasno vsem pretendentom za njegovo koalicijo. Če je ne bo, jih čakajo radosti bivanja v Janševi koaliciji ali pa nove volitve, ki jih lahko izženejo iz parlamentarnega raja. In vsak mandat v naslednjih letih bo izrazito naporen, kdorkoli bo premier. Zaradi tega se ne splača previdno čepeti v opoziciji.

Kakorkoli, Janković bo naposled najverjetneje le sestavil koalicijo, in to tako, ki ne bo požrla sama sebe po zgledu Pahorjevega kvarteta.

Velika koalicija najbrž ni mogoča in tudi slaba bi bila. Sovladanje Jankovića in Janše bi se sprevrglo v notranji boj za prevlado. In kot rečeno; Janša ne spada na oblast, ker ne sodi v družino zmernih demokratičnih strank.

Od nove vlade se v bistvu pričakuje kontinuiteta brez janševskih groženj, brez zmede, ki je vladala pod Pahorjem, in brez vladavine lobijev, ki preprečuje koherentno politiko in razvoj. Državo je mogoče tudi v okviru istega „modela“ voditi zelo različno. Brez vsega tega bo zmagovalec kriza in stare anomalije.

Najkasneje čez leto se bo že videlo, ali je Janković dober voditelj. Javnost pričakuje od njega veliko, nemogoče pa ne. Zmagal je kot nejanša, a tudi kot človek, ki nekaj že ima pokazati, ki si zna ustvariti avtoriteto, a ni nedemokrat, ki je dober organizator in premore nezaigran optimizem, redko dobrino v tej deželi. Upajmo, da se zaveda svojih šibkih točk. Nujno se bo moral obdati s kvalitetnimi ljudmi - dosedanja ekipa je za državno raven daleč preskromna. Delovati bi moral kot nekakšen mediator med ministri, a hkrati kot krmar, ki skrbi za to, da ladja pluje v izbrano osnovno smer.

Takoj po razglasitvi vzporednih volitev je bil Janković videti zelo zresnjen. To je dobro znamenje.