Dnevnik slovenske Bridget Jones

Maja Novak

9. 12. 2011  |  Mladina 49  |  Ihta

Nedelja, 18.59. Samo alkoholni odmerek si še pripravim, potem pa pred tevejček gledat volitve!

Nedelja, 19.02. Aaaaaaa! Rezulta– ti zamujajo! To je pa še bolj napeto kot Evrovizija!

Malo pozneje. Še sreča, da nismo v Estoniji, kjer je dostop do interneta ustavna pravica. Če sto izginulih glasovnic pomeni eno uro volilnega molka več, koliko ur bi pridelali, če bi med volitvami online vsaka neroda lahko prijavila, da se ji je prav med glasovanjem sesul računalnik? Da o nevarnosti hekerjev ne govorimo. Slovenci se raje držimo klenih, tradicionalnih manir. Glasovnice, ki so jih neznani storilci (mogoče parklji svetega Miklavža?) odnesli iz prostorov tržiške volilne komisije, so bile otipljive, iz papirja, z njimi bi bilo mogoče nakrmiti kozo, zmikavti pa so bili zapovrhu tako vljudni, da še vrat niso opraskali. Tako se spodobi. Na Slovenskem živijo samo pošteni lopovi.

Še malo pozneje. Mmm, je dober ta vinček ... Pa tudi podaljšani volilni molk se pravzaprav prileže. Namesto pametovanja iz radia doni glasba. Morebiti pa bi lahko na naslednjih volitvah uspešno nastopila z geslom: Za volilni molk vse leto!

Kdo ve, kako se zdaj počutijo politični veljaki? Pa tako tehtno so najbrž tuhtali, s kolikšno zamudo bi po objavi izidov kazalo priti v generalštab stranke, podrobno so načrtovali svoje dramatično vkorakanje na kraj zmagoslavja, nekateri so se celo več tednov vnaprej opravičevali raznim sodiščem, češ, v ponedeljek ne bom mogel nastopiti v vlogi obdolženca, ker bom imel neodložljive obveznosti, veste, h kraljici bom moral, da mi bo zaupala mandat; ali pa so več tednov vnaprej pripravljali hitropotezne ustavne spremembe, ki bi jim olajšale čimprejšnje oblikovanje zveste in poslušne vlade. Nadeli so jim kostum, jih napudrali in naličili, nataknili lasuljo, tako težko od laka, da jim vrat komaj še nosi glavo; potem pa ti takle politik stoji za kulisami in čaka, da se bo opera začela, ampak stvar se zavleče, nestrpnost začuti, pod oklepom iz kaširanega papirja mu postaja vroče, čevlji ga tiščijo in lulat ga tudi tišči, zavesa pa se kar noče dvigniti ... Šment.

Mimogrede, ko smo že pri sodiščih: če se bom pod novo vlado zaradi svojega predolgega jezika kdaj znašla na Igu, mi, prosim, ne nosite sadja, ker ga ne maram, prav pa bi mi prišli tablični računalnik in nekaj parov svilenih nogavic za mojo cimro v celici z vzdevkom Big Mama.

Končno osma zvečer. Kaaaaaj? Da nimamo nove vlade? Pa tudi stare očitno nimamo, ko pa še nihče ni rekel nič o ostankih prejšnjega režima. Izvolili smo nekaj čisto tretjega. To ti je presenečenje! Političnim veljakom za kulisami so v tem trenutku gotovo prišepnili, da bodo morali preobleči kostum: na sporedu ne bodo Wagnerjeve Valkire (kosti žrtev raznih vojská bo moral v prihodnje zbirati kdo drug), temveč Mascagnijeva Kmečka čast.

Ob tem človeka zamika, da bi agencijam za raziskavo javnega mnenja, ki so napovedovale zmago desnice, v brk zabrusil: spet ste brcnile v temo! Kdo neki sploh ste, da se delate pametne? Nehajte zganjati paniko in kovati samouresničujoče se prerokbe! In mutatis mutandis bi moralo nekaj podobnega veljati tudi za bonitetne hiše: dragi Fitchi, Standardi in Poori - ali s svojimi ocenami psihozo znotraj posameznih evropskih gospodarstev res samo merite ali jo bolj povzročate? Kdo neki je umrl in vas namesto sebe postavil za boga?

Janković celo v spalnice državljanov najbrž ne kuka, da bi jim zapovedoval, s katerim spolom naj seksajo in s katerim vzgajajo otroke. Težka bo kolumnistična v takih razmerah ...

Nedelja, 20.45. Saj ne morem verjeti.

Mar čudežev še ne bo konec? Spregovoril je véliki poraženec; in dokaj civilizirano se je vedel! O ostankih prejšnjega režima še vedno niti besede. (Pri moji veri, da jih že malce pogrešam.) Kljub tržiškim dogodkom ni zahteval ponovitve volitev v Tržiču, Sloveniji, na Hrvaškem in v Rusiji. Ni klical po maščevanju. Dostojanstveno je prenesel poraz. Nekaj bodic je sicer namenil težavam prihodnjega mandatarja, ki mu jih bo domnevno zakuhala „razcepljenost volilnega telesa“ (kot da ta po uvedbi večinskega volilnega sistema, za katerega se zavzema, ne bi bila še hujša), ampak človek v tako slovesnih trenutkih pač ne sme biti malenkosten.

Tudi sicer so se strankarski velmožje na izide volitev odzvali povsem svetovljansko, če ne štejemo Zmaga; ampak ta je najbrž že prestar, da bi se lahko kontroliral, sploh pa mu v olajševalno okoliščino lahko štejemo dejstvo, da so njegovi tokrat ostali pred parlamentarnimi vrati. Kaže, da se je tudi ta pesem že izpela. Prav res ne morem verjeti ... Ali je mogoče, da se Slovenci, potem ko smo izčrpali vse druge možnosti, znamo obnašati civilizirano in razumno? Da paranojo, aferaštvo, stare zamere in priklicevanje duhov zgodovine na eni strani ter jalovo dolgovezenje, samovšečnost in klečeplazenje pred tujino na drugi lahko zamenjamo za politiko, ki države ne bo vodila kot opero, ampak kot srednje veliko uspešno podjetje? Neeee, zagotovo sem kje kaj spregledala; in samo zato, ker moram tole kolumno oddati že jutri (pomenljiv pogled proti neprizanesljivemu uredniku ...), tokrat ne bom imela časa najti kake malenkosti, ki bi jo lahko kritizirala. Janković celo v spalnice državljanov najbrž ne kuka, da bi jim zapovedoval, s katerim spolom naj seksajo in s katerim vzgajajo otroke. Težka bo kolumnistična v takih razmerah ...

Nedelja, polnoč. Zdaj pa spat! „Jutri bo nov dan.“ In najverjetneje bomo imeli mačka.