Meta Krese, fotografinja in novinarka

Je fotografinja, ki ji pisana beseda ni tuja. Pravzaprav ji je še kako domača, saj je napisala že nešteto reportaž iz bližnjih in tudi zelo oddaljenih krajev, ki so bile objavljene v domačih in tujih medijih. Po drugi strani je novinarka, ki ji je uspelo v svoj fotografski objektiv ujeti že marsikateri trenutek, ki ni bil le povod za posamično dobro fotografijo, temveč za številne serije fotografij in fotografske razstave.

Tako uspešna kombinacija obeh veščin, fotografske in novinarske, kot jo je uspelo stkati Meti Krese, je vsaj pri nas redkost. Sama je nima za takšno, raje pravi, da je to najverjetneje posledica tega, da je znala vedno, kadar je zgodbo pripravila s sliko in besedo, svoje delo načrtovati tako, da si je najprej vzela dovolj časa za pisanje in nato še za fotografiranje.

Za svoje delo je prejela kar nekaj nagrad, tako fotografskih kot novinarskih, pred nekaj tedni tudi ugledno evropsko nagrado Pisanje za Srednjo in Vzhodno Evropo za reportažo o slovenskih Romih, objavljeno v slovenski izdaji revije National Geographic. Članek je s fotografijami opremil njen dolgoletni sodelavec Arne Hodalič, s katerim sta skupaj odkrivala številne dele sveta, večkrat denimo Gazo, pa Pakistan takoj po rušilnem potresu ali pa visokogorske soline v Andih.

Že naslovi njenih dosedanjih sa–mostojnih razstav pričajo, da jo najbolj zanimajo socialne teme. Skupaj s sestro Marušo, ki je priznana pesnica in pisateljica ter jo dobro poznajo zlasti v nemško govorečih deželah, sta vsaka na svoj način popisovali denimo zgodbe turških emigrantk v Avstriji. S socialnimi temami je zaznamovana tudi njuna pravkar izdana knjiga Naenkrat se je znočilo, s katero sta nadgradili razstavo izpred nekaj let, za katero je ena od sester prispevala fotografije, druga pa je vsaki izmed njih posvetila po eno pesem.

Sama je medtem pobliže spoznavala zlasti slovenske delavce. Še vedno se spomni, kako je pred leti pripravljala reportažo o delavkah, ki so izgubile zaposlitev, in kako jo je pretreslo, ker so se čutile krive zaradi propada „svoje“ tovarne, čeprav so jo potonile izključno napačne poteze njihovih nadrejenih.

Takšnih, težkih zgodb je veliko in mnoge so bile tudi že povedane, a jih morda nismo dovolj dobro slišali. Meta Krese je prav zato združila slovenske fotografe, ki kritično interpretirajo vsakdanje življenje pri nas, in njihovo delo postavila na ogled na skupinski razstavi Fotografija - vest slovenske družbe, ki jo še do ponedeljka gosti Miklova hiša v Ribnici, potem pa bo zaokrožila tudi po drugih krajih.

Da je fotografe v tovrsten skupen projekt povezala prav ona, ni presenečenje, ne le zaradi njene občutljivosti za socialno tematiko, temveč tudi zato, ker dobro pozna slovensko fotografsko sceno in delo njenih protagonistov. Desetletje je bila namreč urednica revije Fotografija, danes pa svoje novinarsko in fotografsko znanje, podloženo s teorijo in prakso, prenaša na študente fotografije na Visoki šoli za storitve.