Služkinje

Mississippi v plamenih.

Film Služkinje, velik hit, posnet po velikem bestsellerju Kathryn Stockett (Margaret Mitchell „postrasne“ Amerike), se dogaja na začetku šestdesetih let, v Jacksonu (Mississippi), na globokem, povsem tipičnem ameriškem jugu. Gibanje za državljanske pravice se sicer že prebuja, toda ne v Jacksonu, ampak drugod, na severu, vzhodu in zahodu - v Mississippiju je še vse po starem. Družba je brutalno segregirana, črnci živijo v svojem podrejenem svetu, belci pa v svojem vzvišenem, superiornem svetu. Belci so gospodarji, črnci pa služabniki - in kakopak služkinje.

Tako je bilo vedno. Ti odnosi so večni, nespremenljivi, naravonujni. Še več: to je naravno stanje človeštva. Vsaj tako se zdi belcem, ujetnikom te biblične Utopije, ki se obnašajo tako, kot da le izpolnjujejo davno prerokbo. Prepričani so, da tej davni prerokbi o belski prevladi služijo tako dobro, kot črnci služijo njim. Služkinje so tipični „inspirativni“ ženski film - film o patriarhalnem podrejanju žensk in obenem tudi o tem, kako si belke aristokratsko podrejajo črnke. V patriarhalnem svetu je samoumevno, da so ženske podrejene moškim, žene pa možem, toda vse te južnjaške matrone - „jeklene magnolije“, ki jih igrajo Bryce Dallas Howard, Jessica Chastain, Celia Foote, Allison Janney, Ahna O’Reilly in Sissy Spacek - nimajo občutka, da so podrejene, ker si tudi same tako samoumevno podrejajo črnke. Patriarhat je afirmacija rasnega prepada, rasni prepad pa je afirmacija razrednega prepada.

Služkinje, ki skrbijo za belske palače, za red in čistočo tega hladnega, sterilnega, artificielnega, napol muzejskega sveta, relikta starih imperialnih fantazij in imperialne nostalgije (starega Hollywooda?), pa niso le služkinje, ampak nudijo tudi nepogrešljivo „pomoč“ pri vzgoji belskih otrok, pri čemer je najbolj čudno to, da vsi ti belski otroci, ki so jih iz generacije v generacijo vzgajale črnke, niso do teh črnk - do „druge“ rase - že prej začutili kake simpatije in sorodnosti, da torej niso že prej zaznali, da je to narobe svet in da ta „druga“ rasa premore več topline, intimnosti in človečnosti kot njihova lastna rasa, specifično, več topline, intimnosti in človečnosti kot njihove lastne matere (da o očetih niti ne govorim), ki se jih pogosto nočejo niti dotakniti ali pa imajo do njih le hladen, brezčuten, uraden, distanciran, aristokratski odnos, pač takega kot do „druge“ rase, črnk, služkinj. Zato je toliko bolj hecno, da ta status quo zamaje šele Skeeter Phelan (Emma Stone), mlada lokalna novinarka, ki po vrnitvi domov sklene, da bo napisala knjigo o „pomoči“, o črnskih služkinjah - o tem, kako živijo, kaj sanjajo, kaj si želijo, kaj počnejo njihovi otroci. Toda ko ji začnejo Aibileen Clark (Viola Davis), ki vzgaja že sedemnajstega belca, Minny Jackson (Octavia Spencer), ki služi arogantni varuhinji segregacije (Bryce Dallas Howard), in ostale služkinje pripovedovati svoje zgodbe, dobi mozaik zgodb, ki zvenijo kot pričanja gibanja za državljanske pravice, še toliko bolj, ker se zdi, da so prav služkinje s svojo naštudirano in nepristopno pasivnostjo ustvarile razmere, ki so gibanje za državljanske pravice naredile sprejemljivo tudi za belo raso, ki zdaj v Služkinjah - ironično! - nastopa v vlogi katarzične voditeljice tega gibanja, kot da je gibanje za državljanske pravice „osvobajalo“ belce, ne pa črncev, in kot da je mogoče na čas, ko je bilo za belskega otroka, ki ga je vzgajala črnka, dovolj že to, da ni postal rasist, gledati z nostalgijo.