Gospodinja

Rojena včeraj.

Catherine Deneuve - vedno jo je lepo videti. In tako pravijo tudi filmi, v katerih nastopa: mar ne, kako lepo jo je videti? Filmi se zadovoljijo z njo. In v tem je problem: ko dobijo Catherine Deneuve, mislijo, da so s tem že vse naredili in da lahko potem prešaltajo na avtopilota.

Ozonova Gospodinja je blizu takemu filmu, še toliko bolj, ker pripelje tudi Gérarda Depardieuja, ki je s Catherine Deneuve posnel mnoge filmske duete - zdaj pa res ni treba ničesar več. Deneuve + Depardieu: hej, film se bo posnel sam! In Gospodinja, pastelna farsa, postavljena v leto 1977, izgleda tako, kot da se je posnela sama: topika je blago, napol modno subverzivna (kapitalizem, izkoriščanje delavcev, aroganca neoliberalne etike ipd.), toda ne toliko, da bi motila razgled na duet D&D. Catherine Deneuve igra Suzanne, ženo ošabnega, avtokratskega direktorja (Fabrice Luchini), ki družinsko podjetje - tovarno dežnikov (Cherbourški dežniki?) - vodi z železno, pompozno, šovinistično roko desničarja, svojo ženo pa ne le vara, ampak jo stiska v položaj gospodinje, svoje pasivne trofeje, akoravno je tovarna njena dediščina. Toda ko ga po štrajku hospitalizirajo, menedžiranje tovarne prevzame ona, kar je priložnost, da se spolitizira in da - ob asistenci Babina (Depardieu), levičarja - pokaže svoje prave, do tedaj skrite barve. Film hoče reči: svojo inferiornost je hlinila le zato, da bi svojega moža lažje vodila - moški so tako vodljivi, ko imajo občutek superiornosti! Prav res. In to je Ozona verjetno stalo boljšega filma.

(Kinodvor; od 12. decembra)