Volitve 2011: »Napačni« zmagovalec

Ko se je izkazalo, da bo SD na volitvah osvojila več kot 10 odstotkov, je Borut Pahor oznanil: „Smo vstali od mrtvih, ne.“ S čimer je mislil na SD. Potem se je sicer ugriznil v jezik (ne, ne, tega nisem rekel), ker se mu je verjetno zazdelo, da v tem adventnem času govorjenje o „vstajenju od mrtvih“ bolj pritiče kaki drugi, manj sekularni stranki, recimo NSi, toda tudi člani NSi, ki imajo vse razloge za stiskanje k Bogu (hej, zgodil se je „čudež“, ponovno so „vstali“ ipd.), niso tisti, ki bi lahko upravičeno in argumentirano rekli: „Vstali smo od mrtvih.“ Da so vstali od mrtvih, lahko namreč upravičeno in argumentirano - tudi z veliko dozo evangelijskega olajšanja, celo pastoralne vedrine - rečejo predvsem vsi tisti, ki jih je Janez Janša že kar vnaprej odstavil. Potemtakem vsi tisti, ki so bili prepričani, da bodo žrtve „kadrovskega cunamija“, podobnega tistemu iz leta 2004.

Ne pozabite: Janša je mislil, da je že zmagal, zmago je slavil že kar vnaprej, sondaže so ga mogočno slavile, njegov prevzem oblasti je bil videti neizbežen in povsem samoumeven, vse od padca Pahorjeve vlade se je obnašal kot bodoči premier, mnogi - skupaj z mediji, predvsem televizijskimi - so ga že tretirali kot premiera, prihajal je v maniri srditega, krutega in ljubosumnega Boga, imel je „črne spiske“, obetal je „zamenjavo režima“. Tako kot oni deček v Šestem čutu bi lahko rekel: „Vidim mrtve!“ Ne brez razloga, se razume - res je videl mrtve. Pač vse tiste, ki so bili spričo Janševe neizbežne in cunamijske zmage prepričani, da je z njimi konec, da so že odpisani, da so že odstavljeni, da so že odstranjeni - da so torej že mrtvi. In prav vsi ti lahko zdaj najbolj upravičeno in najbolj argumentirano rečejo: „Vstali smo od mrtvih!“

Kar pomeni, da je bilo v Sloveniji te dni veliko vstajanja od mrtvih. Več, kot je mislil Pahor, ko je dahnil: „Vstali smo od mrtvih.“ Slovenija je v resnici še najbolj potegnila na dobri stari Dickov sci-fi roman Counter-Clock World, v katerem se začne čas na lepem vrteti nazaj, tako da začnejo ljudje širom po svetu množično vstajati od mrtvih. Grobovi se odpirajo, mrtvi se vračajo, ljudje najprej rečejo „Zbogom“ in šele potem „Dober dan“. Kar je logično: čas se vrti v obratni smeri. Najprej odideš - in šele potem prideš. Temu vstajanju od mrtvih rečejo „Hobartova faza“. Slovenija je te dni prešla v „Hobartovo fazo“. Najprej „Zbogom“, potem „Dober dan“.

SDS, ki je ljudstvo spremenila v svoje orodje (populizem, referendumi), je sama postala le orodje ljudstva. Ljudstvo je zlorabilo SDS, da bi se znebilo Pahorja in da bi izvolilo Jankovića.

Te dni smo slišali kopico razlag, zakaj je Janša v finišu izgubil (uspavanost SDS, ki je mislila, da je že zmagala, demotiviranost volilne baze SD, ki je mislila, da je Janša že zmagal, „taktično“ glasovanje za Nejanšo, vrnitev sredine, Janševo abstiniranje na zadnjem TV-soočenju, mobilizacija levega volilnega telesa, spletni mediji, Mladinina „usodna“ sondaža ipd.), toda nikar ne spreglejte učinkov „Hobartove faze“. Najprej si predstavljajte malega človeka, ki je bil nezadovoljen s Pahorjevo vlado, ki je v anketah na vprašanje, ali podpirate Pahorjevo vlado, odgovoril NE, ki je aktivno pripomogel h katastrofalno nizki podpori Pahorjeve vlade, ki je na referendumih glasoval proti Pahorjevim reformam in ki je z vsem tem aktivno prispeval k zrušitvi Pahorjeve vlade. Takih ljudi je bilo veliko. Še več: bili so v večini. In počeli so to, kar je počel Janša. Šli so za njim. Mu jedli z roke.

Potem si predstavljajte Janšo, ki obeta „maščevanje“ in „kadrovski cunami“. Zdaj pa si predstavljajte tistega malega človeka, ki je sodeloval pri rušenju Pahorjeve vlade in ki se obenem prepozna kot potencialna žrtev Janševega srda, Janševega „kadrovskega cunamija“, magari le kot kolateralna škoda tega „cunamija“. Ali pa si predstavljajte, da ta mali človek kot potencialno žrtev Janševega „kadrovskega cunamija“ prepozna svojo ženo, svojega sina, svojo hčerko, svojega strica, svojega očeta, svojo mamo, svojega prijatelja ali pa svojega soseda. Bi ta človek volil Janšo? Bi mu dal svoj glas? Bi svoje bližnje prepustil „smrti“? Ne. Če ne prej, si bo premislil v samem finišu, čisto na koncu, ko vprašanje demokracije postane ekonomsko vprašanje in ko ima zadnjo priložnost, da poskrbi za svoje - ko ima torej zadnjo priložnost, da svojim bližnjim omogoči „vstajenje od mrtvih“. In prehod v Hobartovo fazo.

Janši je uspelo ljudi prepričati, da so mu pomagali zrušiti Pahorjevo vlado, potem pa mu teh ljudi ni uspelo zadržati na svoji strani. Z nedoločno ogromnostjo svojega cunamijskega srda jih je odvrnil, kar pa je bilo ravno dovolj, da je izgubil. Ali bolje rečeno: teh malih ljudi, ki so med Janšo in „Hobartovo fazo“ izbrali slednjo, je bilo ravno toliko, da so, nogometno rečeno, „naredili razliko“ oziroma da so, še bolje rečeno, ustvarili „igralca več“. Janša je Slovence tako prestrašil, da ga potem raje - preventivno - niso volili. Pozabil je pač, da je Slovenija majhna in da zadoščajo že selitve majhne količine volilnih glasov, ki nočejo „umreti“. Rezultat: tako ne zmagaš. Sporočilo: tako se politika ne dela.

307.735
Število glasov, ki ga je SDS prejela leta 2008

286.253
Število glasov, ki ga je SDS prejela leta 2011

Toda ko razmišljamo o tem, zakaj je Janša izgubil te volitve, si moramo ponavljati tudi Mercator, Mercator, Mercator. Ne pozabite, kaj je spomladi v intervjuju za Mladino rekel Žiga Debeljak, predsednik uprave Mercatorja: „In končno, smo tudi največji zaposlovalec v Sloveniji. Po številu delovnih mest smo največje podjetje, saj v Sloveniji zaposlujemo okoli 13 tisoč, na ravni skupine pa več kot 21 tisoč sodelavk in sodelavcev. Analize, ki smo jih delali, so pokazale, da je z Mercatorjevimi poslovnimi aktivnostmi v Sloveniji ekonomsko povezanih več kot 30 tisoč družin. To je zagotovo zelo pomembno.“ Vsekakor. Največji zaposlovalec - največje podjetje v Sloveniji - 13 tisoč zaposlenih - 30 tisoč družin, ki so ekonomsko povezane z Mercatorjem. Zelo pomembno!

Dalje, ne pozabite, da je pred volitvami grozila prav prodaja Mercatorja hrvaškemu Agrokorju: govorilo se je o odpuščanju, o tem, da bodo z Mercatorjevih polic izginili slovenski izdelki, o tem, da od slovenskega zajtrka ne bo ostal niti z, o tem, da bodo slovenski dobavitelji prikrajšani - in njihove družine, ekonomsko povezane z Mercatorjem, tudi. In seveda: ne pozabite, da Mercator in Janša nista ravno v najboljši rimi in da je Janša v očeh javnosti - in očeh zaposlenih pri največjem slovenskem zaposlovalcu - ta, ki je z Mercatorjem „prekupčeval“. Zakaj bi ta, ki je ekonomsko odvisen od Mercatorja, volil Janšo? Ne, vsi, ki so ekonomsko povezani z Mercatorjem, niso razmišljali tako, toda takih, ki niso hoteli „umreti“ (in ki so verjeli, da Zoran Janković, nekdanji predsednik uprave Mercatorja, samega Mercatorja ne bo prodal, da ga bo rešil in da ga bo po malem spet vodil, magari s premierske distance), je bilo ravno dovolj, da je Janša izgubil. Ni kaj, glas teh, ki niso hoteli „umreti“, je bil konkurenčen - imel je dodano vrednost. Na volitvah ljudje običajno glasujejo proti svojim ekonomskim interesom. In ne morem reči, da ljudje tudi tokrat večinoma niso glasovali proti svojim ekonomskim interesom, toda tistih, ki so glasovali za svoj ekonomski interes, je bilo ravno dovolj, da Janša ni mogel zmagati. Ko so prišli na volišče, so si rekli: brez ekonomije - brez ekonomske povezanosti z Mercatorjem - sem mrtev! Ali ekonomija ali smrt!

Sploh pa, če smo že ravno pri razlogih za Janšev poraz: od kod Janši ideja, da si ljudje, ki delajo v javnem sektorju, želijo živeti v „vitki“ državi? Od kod mu ideja, da uslužbenci javnega sektorja sanjajo o „vitki“ državi? Saj niso androidi! Morda jih je res preveč, morda so res lenobni, morda so res pasivni, morda so res uspavani, toda to ne pomeni, da hočejo biti „mrtvi“. Ljudi, ki delajo v javnem sektorju, je preprosto preveč, da bi jih lahko zapeljal z mantro o „vitki“ državi. Ali bolje rečeno: javnih uslužbencev, ki nočejo „umreti“ (in ki raje izberejo „Hobartovo fazo“), je ravno toliko, da ne moreš zmagati. Ne, tako ne zmagaš. Tako se politika ne dela. Najprej rečeš „Dober dan“ - in šele potem „Zbogom“. Janša pa je najprej rekel „Zbogom“.

Strašno maščevanje ljudstva

„Dober dan“ je tako rekel Zoran Janković. Kar je bilo za vse, predvsem za novinarje in medije, nadvse presenetljivo. Vsaj tako so ponavljali in zagotavljali: Jankovićeva zmaga je veliko presenečenje! Presenetljiv preobrat! Toda Jankovićeva zmaga je najbolj presenetila tiste medije in tiste novinarje, ki sploh niso opazili (niti hoteli opaziti), da je imel Janez Janša zadnji teden pred volitvami hude težave s stanovanjem, z nepremičninami in zemljišči - in še hujše težave s pojasnjevanjem nakupa „tistega“ stanovanja (očitno tako hude, da je zadnje TV-so­očenje - in „nepremičninsko“ soočenje z Jankovićem v Svetu na Kanalu A - raje preskočil). Kot ste opazili, Slovenije letos pred volitvami niso preplavili razvpiti „brezplačniki“. Iskreno rečeno, Janša letos pomoči brezplačnikov ni potreboval - kot njegovi brezplačniki so se obnašali mediji in novinarji, ki so se zadnji teden pred volitvami obnašali, kakor da Janša nima hudega „stanovanjskega problema“.

Kako hud je bil njegov problem? Zelo hud. V času, ki ga je iztiril nepremičninski balon, se je Janša ujel natanko v past nepremičninske hobotnice, bolje rečeno, pri pridobivanju nepremičnine naj bi bil storil natanko tisto, na kar so ljudje najbolj alergični in na kar so - zlasti zdaj, v času krize in omrežij ter obljubljanja poštenosti in transparentnosti - še posebej pozorni. Mediji, ki so iz tedna v teden neusmiljeno žgali, pekli in cvrli Jankovića in Viranta (ni čudno, da je bil Peter Jambrek letos z medijsko obravnavo predvolilne kampanje tako zadovoljen!), so Janševe afere - Patrio, orožje, brezplačnike - za vsak primer ignorirali, toda hej: afera Patria je za ljudi itak preveč abstraktna in distancirana. Kakor je preveč abstraktna in distancirana orožarska afera, ki je epilog dobila le v nekaj knjigah, objavljenih ne tako davno pred volitvami - in tudi afera z brezplačniki, ki je epilog doživela malo pred volitvami, je za ljudi preveč abstraktna in preveč distancirana. Ljudje teh afer ne razumejo - ali pa jih vsaj ne jemljejo osebno.

Toda: kaj pa stanovanje? Ta famozna nepremičnina, ki naj bi jo bil Janša dobil „po zvezah“, pod ugodnejšimi pogoji, kot bi jo sicer dobili drugi? E, to pa ni več niti abstraktno niti distancirano - to je natanko tisto, kar ljudje najbolj razumejo in kar takoj prepoznajo. To je dovolj konkretno, celo strašno konkretno. Tako konkretno, da ljudje to jemljejo osebno. In teh, ki take reči jemljejo osebno (in ki praznik demokracije razumejo tudi kot svoj osebni praznik), je bilo ravno dovolj, da Janša ni mogel zmagati, tako da je nekatere medije - ne samocenzurirane, ampak samoponižane, predvsem pa presenečene, da na koncu ni bil izvoljen ta, za katerega so bili prepričani, da so ga izvolili - pustil v stanju globoke osuplosti, ki je bila tako patetična, tako morbidna in tako smešna, da je bila že kar kičasta. Še sama sreča, da Slovenija ni Švica - pri nas se vedno kaj zgodi!

Najmanj, kar lahko rečemo: vse to Janševe volilne baze ni ravno mobiliziralo. Največ, kar lahko rečemo: tudi Zmaga Jelinčiča je iz parlamenta odneslo prav stanovanjsko vprašanje - pri pojasnjevanju izvora kupnine je bil preveč karnevalsko kreativen. Toda Jelinčičev izpad iz parlamenta odpira zanimivo vprašanje: kdo ga bo zdaj nasledil v parlamentu? Kdo ga bo nadomeščal? Kdo bo prevzel polje in nacionalistične topike, ki jih je prej kontroliral Jelinčič? Desne stranke na njegov teren niso stopale prav pogosto, ker je bil to pač njegov teren - pa zdaj? Teren je prazen, kar pomeni, da kliče po zapolnitvi - skušnjava bo velika, ker nacionalistične topike pritegujejo pozornost in ratinge. Dokler je to počel Jelinčič, ni bilo usodno - SNS je bila premajhna in preveč karnevalska, da bi jo jemali resno.

Janša je Slovence tako prestrašil, da ga potem raje - preventivno - niso volili.

Zdaj, ko naj bi vlado prevzel politik, do katerega ima slovenska desnica tak odnos, kot ga ima ameriška desnica do Baracka Obame, je povsem verjetno, da bodo nacionalpatriotske topike vstopile skozi precej večja vrata, kakor je tudi povsem verjetno, da se bodo po vrnitvi NSi v parlament vrnile tudi topike slovenskega kulturnega boja, recimo splav in verski pouk. Oh, in Tito. LDS in Zares, ki bi o teh topikah z veseljem polemizirala (precej raje kot Pahor, Virant, Erjavec in Janković), sta resda izpadla iz parlamenta, toda zdaj imata končno lepo priložnost, da se združita v eno stranko, v katero lahko, če sta se že zbudila, pritegneta še Demokratično stranko dela (DSD), Trajnostni razvoj Slovenije (TRS), Stranko enakih možnosti Slovenije (SEM-Si) in Stranko mladih, tako da bi lahko parlamentarna levica po naslednjih volitvah dobila levo krilo. Če hočejo, si lahko rečejo tudi laburisti.

Toda Janšev poraz je v resnici precej hujši, kot se zdi na prvi pogled, precej hujši, kot kažejo številke. Samo pomislite: Janša se je zdaj tri leta zaletaval v Pahorjevo vlado, tri leta jo je rušil, tri leta jo je šikaniral, tri leta je prižigal in podžigal teorije zarote, tri leta je prirejal izredne seje in referendume, tri leta je grozil in napovedoval, da bo Slovenija Grčija, tri leta je žgal in sekal, izsilil je padec Pahorjeve vlade in predčasne volitve, dal je vse od sebe, šel je do konca in še čez - in vse to je bilo nazadnje zaman. Mislil je, da dela vse prav, po pravilih, a je potem kljub temu izgubil. Kot Sofoklejev kralj Ojdip - misli, da vse dela prav, a na koncu izgubi vid. Ali pa kot von Kleistov Michael Kohlhaas - misli, da vse dela prav, a na koncu izgubi glavo. Janša je tri leta rušil Pahorja, potem pa je bil izvoljen Janković. Še huje: tri leta je rušil Pahorja, da bi izvolil Jankovića. Srhljivo? Vsekakor. Sporočilo: tako se politika ne dela. Če delaš politiko tako, da se ti vmes zgodita Janković in Virant (ki je zdaj celo bližje parlamentarni levici kot desnici), potem si nekje hudo zgrešil. Kar pomeni, da nisi vsega delal prav, ampak narobe. Če imaš v rokah tako močne karte, kot jih je imel Janša, potem si take neprevidnosti in take brezskrbnosti preprosto ne moreš privoščiti.

Ko je neki esdeesovec v štabu SDS izvedel za izide volitev, je začudeno vprašal: „Kaj so ljudje tako bedasti?“ Neki drugi esdeesovec pa je v štabu SDS dahnil le: „Če je to res, potem ni več naroda.“ Ne, jasno, ni ga več - zamenjali so ga! V tej izjavi - „Če je to res, potem ni več naroda“ - lahko odčitate predvsem velik strah pred ljudstvom: ljudstvo nas noče! Ljudstvo se je zneslo tudi nad nami! Drži, nič ni strašnejšega od maščevanja ljudstva. Toda med vrsticami tega esdeesovskega strahu tiči tudi strah, da je ljudstvo z njimi naredilo to, kar so oni naredili s Pahorjem. Ali bolje rečeno: SDS, ki je ljudstvo spremenila v svoje orodje (populizem, referendumi ipd.), je sama postala le orodje ljudstva. Ljudstvo je zlorabilo SDS, da bi se znebilo Pahorja in da bi izvolilo Jankovića.

Po volitvah so se hitro zastavila zoprna vprašanja: si lahko Gregor Virant privošči, da ni v vladi? Si to lahko privošči Borut Pahor? Ali pa Karl Erjavec? Ni kaj, zoprna vprašanja. Toda najbolj zoprno vprašanje zadeva prav Janšo: si lahko Janša privošči, da ni v vladi? Ni čudno, da je po volitvah famozno izjavil, da bodo kmalu nove predčasne volitve. Nekateri so sicer rekli, da Janša že ruši vlado, ki je sploh še ni, toda najbolj zoprno vprašanje v tej točki ne zadeva le Janše: kdo ali kaj strankam, ki bodo blokirale sestavljanje nove vlade, jamči, da se jim ljudstvo na naslednjih predčasnih volitvah ne bo strašno maščevalo? In če bo maščevanje ljudstva strašno, utegne iz parlamenta izpasti še kaka velika stranka.