Mitja Gaspari: „Ni mogoče pričakovati, da bomo težave rešili z gospodarsko rastjo.“

Če bomo DDV dvignili samo zato, da bomo financirali nespremenjen obseg in strukturo javnih izdatkov, bo to povabilo k še večjim težavam.

Mag. Mitja Gaspari trdi, da s funkcije ministra za razvoj in evropske zadeve ne odhaja razočaran, pa čeprav je Slovenija v minulih treh letih zamudila kar nekaj priložnosti, da bi si olajšala izhod iz hude finančne in gospodarske krize. Bodoča vlada ima priložnost za popravni izpit, ki je ne sme zamuditi. Časa za odlašanje ni več, saj bodo sicer sledile sankcije.

Kakšno ekonomsko politiko naj vodi nova vlada? Kateri ukrepi so nujni, da zagotovi fiskalno stabilnost?

Treba se je zavedati, da se bo evroobmočje verjetno še pred novim letom dogovorilo o izredni zaostritvi pogojev poslovanja z vidika izpolnjevanja obveznosti, ki jih imajo države članice tega območja. Dosedanja pravila pakta stabilnosti in rasti se bodo zaostrila v več elementih. Vsaka država bo morala predstaviti petletni fiskalni okvir. Če se ga ne bo držala, se bo proti državi ukrepalo avtomatično, brez glasovanja ali razpravljanja. Zahtevalo se bo, da se pravila rasti javnofinančnih odhodkov zapišejo v zakon ali v ustavo. Samo pod temi pogoji bodo države, ki bodo zaprosile za pomoč, to tudi dobile. Evropska komisija bo dobila pooblastila nadzora nad izvajanjem obljubljenega, tudi možnost terenskega nadzora. Za Slovenijo to pomeni, da je treba po nastopu nove vlade takoj sprejeti zakon o javnih financah, ki je že v parlamentu in že upošteva vse naštete elemente.

Kaj pa sankcije za države kršiteljice?

Prva sankcija bo opozorilo, druga denarna kazen, zadnja pa začasna izguba glasovalne pravice v okviru evroobmočja.

Kršiteljice pa ne bodo izključene iz evroobmočja?

Ne. To bi bilo nesmiselno, saj ne bi bilo mogoče nadzorovati posledic. Pod nadzorom ne bo samo fiskalna situacija, ampak tudi makroekonomska neravnovesja. Slovenija ima težave z dvema od devetih kazalcev, ki jih bodo spremljali: s stroški dela na enoto proizvoda, ki najbolj determinirajo našo konkurenčnost, in z neto zadolženostjo narodnega gospodarstva do tujine, saj ta presega mejni znesek, določen za države z evrom in je posledica razmeroma velikega zadolževanja države, zlasti pa zasebnega sektorja v letih 2004-2008. Ko smo se morali začeti razdolževati, je naravno prišlo do večjega zadolževanja države. Če država tega ne bi storila, bi danes imeli socialne nemire. Evropska komisija je pri spremljanju našega programa stabilnosti in načrta reformnih posegov dala štiri priporočila in ta bi morali poznati vsi, ki bodo v novi vladi.

In kaj priporoča?

Prvo priporočilo je, da mora biti ciljni javnofinančni primanjkljaj v letu 2012 opremljen z ustreznimi ukrepi. Če bo nova vlada našla boljše ukrepe od interventnega zakona, jih bo morala predložiti že decembra ali najpozneje januarja, ker bomo sicer deležni sankcij Evropske komisije. Poleg tega priporoča, naj se sprejmejo ukrepi za zagotavljanje dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema in ohranjanje primernih pokojnin, kar med drugim pomeni poznejše upokojevanje. Vsi vemo, kakšen je bil odnos do pokojninske reforme v predvolilnem času, in le upamo lahko, da bo zdaj glede tega več konsenza. Tretje priporočilo je, naj se sprejmejo nadaljnji ukrepi v bančnem sektorju, da se okrepijo bilance stanja. Tu je dokapitalizacija bank primeren ukrep, kot tudi kakovostno izvajanje in oblikovanje bonitetnega nadzora, ki ne sme biti ostrejši od nadzora v nam primerljivih državah. V parlamentarni proceduri sta dva zakona, in sicer novela zakona o prevzemih, ki bo bankam omogočila normalnejše prestrukturiranje podjetij, ne da bi banke zaradi tega padle pod določbe o prevzemnih pogojih. In pa zakon, ki ureja postopke insolventnosti in stečaja, ki bo omogočal hitrejše prevzemanje podjetij s strani upnikov, ki bodo vanje vložili svež kapital, hkrati pa bo zmanjšal težave malim in srednjim podjetjem, saj bo poenostavil postopke stečaja in prisilne poravnave. Ta zakona je treba sprejeti, ker sicer ne bo mogoče zagotoviti novih delovnih mest in oživiti gospodarske aktivnosti. Četrto priporočilo pa je, naj se sprejmejo ukrepi za zmanjšanje socialnih nesorazmerij v pravicah in obveznostih, zagotovljenih na podlagi pogodb o zaposlitvi, hkrati pa se obnovi razreševanje problematike vzporednega trga dela. To so temeljna izhodišča za prihodnjo vlado. To tudi pomeni, da mora pripraviti tak programski proračun, ki bo razpoložljiva sredstva prerazporedil po kakovosti programov.

Ena prvih nalog nove vlade je verjetno interventni zakon, s katerim bi še za leto dni zamrznili plače v javnem sektorju, pokojnine in socialne transferje ...

Treba se je vprašati, zakaj je interventni zakon sploh potreben. Zato, ker se ne sprejmejo strukturne spremembe! Z njim je treba omejiti rast odhodkov na raven, ki bo v roku petih let omogočala izravnan strukturni javnofinančni saldo. Proračun ima jasno distribucijo izdatkov: tretjina gre za plače in prispevke, tretjina za sofinanciranje pokojninske blagajne, tretjina pa za socialne transferje. Če gre za te tri namene več kot 80 razpoložljivih sredstev, je pri preostanku težko kaj prihraniti. Po drugi strani pa ni mogoče za toliko dvigniti proračunskih prihodkov, da bi s tem lahko amortizirali neizvedene strukturne spremembe.

Torej se vam Jankovićev predlog o dvigu DDV-ja ne zdi najboljši?

Če se dvigne DDV, ne naredijo pa se strukturne spremembe na odhodkih, se bo povečani znesek prihodkov preselil v financiranje prevelikega obsega odhodkov, namesto v zmanjševanje primanjkljaja. Ko se izgubi ta del DDV-ja, drugega skoraj ne preostane, z izjemo davka na nepremičnine. Zato je ocena, kdaj in kako iti v dvig davkov, povezana s tem, ali smo pripravljeni izvesti strukturne prilagoditve na odhodkovni strani, ki so izostale v letih 2004-2011. Gre za prilagoditve, ki jih bodo prisiljene izvesti tudi druge evropske države. Nemci so jih že pred leti, drugi so to storili lani ali letos, mi pa jih bomo morali najpozneje v prihodnjem letu.

Koliko pa ima Slovenija nasploh manevrskega prostora pri davkih?

Primerjalna analiza davčnih rešitev v državah EU, ki so jo pripravili kolegi z Ekonomske fakultete, je pokazala, da Slovenija na davčnem področju nima nikakršnega manevrskega prostora, če je njen prvi cilj stabilizacija javnih financ. Če želimo uvesti veliko selektivnih olajšav, moramo najprej vedeti, ali te lahko privedejo do želenega učinka, pa tudi, kako jih bomo na kratek rok financirali. Če rečemo, da jih bomo financirali iz obnovljene gospodarske rasti, to pomeni, da bomo na kratek rok dvigovali javnofinančni primanjkljaj. Poleg tega se pri DDV-ju ne da dvigniti samo višje stopnje, ne da bi hkrati dvignili znižano stopnjo. To pa poslabša standard revnejših, saj je DDV zelo regresiven davek. Strinjam se, da bi bil DDV edini potencialni vir povečanja javnofinančnih prihodkov, gledano brez gospodarskega vzgona, vendar samo pod pogojem, da bodo pred tem storjene strukturne spremembe, ki bodo omogočile znižanje izdatkov. Če bomo DDV dvignili samo zato, da bomo lahko financirali nespremenjeni obseg in strukturo javnih izdatkov, bo to neposredno povabilo k še večjim težavam. Pri obdavčitvi dela smo v evropskem povprečju, razen pri stopnji socialnih prispevkov na višje dohodkovne razrede, ki pri nas niso limitirani.

Govorite o t. i. socialni kapici na socialne prispevke. Ali kljub krizi, ki je oklestila proračunske prilive, še vedno mislite, da bi bilo to pametno uvesti?

Če želimo imeti visokokakovostne, tehnološko napredne in konkurenčne proizvode, potem tega ne moremo doseči z nizko izobraženo delovno silo ali pa s takšno, ki je sicer visoko izobražena, a je s stroški dela tako obremenjena, da je delodajalci ne želijo zaposliti. Če se glede tega ni mogoče dogovoriti, potem je edina smotrna rešitev, da se subvencionira plača visoko kvalificiranih strokovnjakov, s čimer bi se obremenitev stroškov dela selektivno znižala. Glede davkov na potrošnjo smo primerjalno gledano v zgornji polovici držav EU in tu nimamo veliko prostora za povečevanje obdavčitve. Ker so skoraj vse naše pokrajine obmejne, gre potrošnik zlahka v nakup zunaj našega gospodarskega prostora. Z dvigom DDV-ja bi torej naredili več škode kot koristi. Edino, kar preostane, so kapitalski dohodki, ki so pri nas primerjalno gledano podpovprečno obdavčeni. Moj predlog, ki pa ni bil realiziran, je bil, da bi se v celoti oprostila obdavčitev kapitalskih dobičkov, ki se jih ponovno investira, ostale kapitalske dobičke pa bi obdavčili bolj kot zdaj. Drugače pa menim, da je pri nas nujna sprememba industrijske politike. Doslej se je brez resnih kriterijev subvencioniral širok krog podjetij, praviloma prek javnih razpisov, torej brez kakršnegakoli izbora najbolj kakovostnih. Predlog, ki smo ga pripravili v naši službi, je bil usmerjen v spodbude že uspešnim podjetjem. Državno pomoč bi torej morali omejiti na najmanjši možni obseg, s strogimi kriteriji, saj se sicer prikrito subvencionirajo nesposobni.

Irska pripravlja nov strog varčevalni proračun, ki med drugim predvideva občutno krčenje števila javnih uslužbencev. Bi morali tako ravnati tudi pri nas?

Bolj ko se bo odlašalo z razumnimi ukrepi, prej bomo prišli do ukrepov, ki jih bo javnost dojela kot nerazumne. Kupovanje časa je zelo drago. Postalo bo tako drago, da bo na koncu povzročilo posledice, kakršne vidite v nekaterih drugih državah, npr. na Madžarskem. Ni mogoče pričakovati, da bomo težave rešili z gospodarsko rastjo. Ta se ne bo vrnila čez noč. Ukrepi, ki najbolj zanesljivo zagotavljajo rast, so tisti, ki spreminjajo strukturo gospodarstva. Slovenija še ni opravila tistega dela domače naloge, ki je vezan na trošenje. Res je, da na kratek rok zmanjševanje odhodkov in povečevanje prihodkov ne vodita neposredno v spodbujanje gospodarske rasti, ampak če se to ne reši, tudi rasti ne bo.

Omenili ste konkurenčnost ...

To je v tem trenutku kritična točka za Slovenijo. V primerjavi z Nemčijo smo do leta 2006 napredovali in bili razmeroma uspešni. Realen efektivni tečaj je bil ugoden. Od leta 2007 pa gredo stvari le še navzdol. Deloma zaradi približevanja stopnji razvitosti Nemčije, še bolj pa zaradi pregretosti gospodarstva in neustrezne strukture spodbujanja rasti, predvsem spodbujanja gradbenega sektorja, ki je s stališča produktivnosti in konkurenčnosti med najslabšimi. Stroški na enoto proizvoda so se nam ob padcu BDP-ja močno povečali. Na to se nismo zelo fleksibilno odzvali s plačami in drugimi stroški dela, čeprav nekateri trdijo, da živimo v neznosnih razmerah. Zato se je zmanjšala konkurenčnost, to pa je zmanjšalo potencial izvoza, ki je pri nas osnovno gonilo gospodarske rasti.

Državno pomoč bi morali omejiti na najmanjši možni obseg, s strogimi kriteriji, saj se sicer prikrito subvencionirajo nesposobni.

Vi torej trdite, da glede na krizo živimo še presenetljivo dobro.

Poglejmo okrog sebe, v države, kjer je bil standard pred krizo boljši kot pri nas, po treh letih pa je slabši. Tipičen primer je Grčija, pa tudi Irska. Če imate skupno valuto, se ne da narediti magična poteza, ki bi vas odrešila notranje prilagoditve stroškov. Če ni možnosti inflacije in visoke gospodarske rasti, ne ostane drugo kot nominalno zniževanje stroškov. Kako najti ravnotežje med varčevanjem in hkratnim zagotavljanjem rasti, pa je tista magična točka, ob kateri bo naslednja vlada lahko pokazala bistveno več kvalitet od dosedanje. Poleg tega bo treba spremeniti način upravljanja državnega premoženja, saj je bil ta pri nas doslej na tako nizki ravni, da je to prav neverjetno za državo članico EU.

Se je pri izdatkih sploh mogoče izogniti rezu, ki ne bi prizadel standarda?

Družbeni proizvod nam je v času krize realno padel za osem odstotkov. Zdaj pa se vprašajte, ali so hkrati realno za osem odstotkov padle tudi katerekoli druge zadeve, vezane na dohodke prebivalstva? Kako je torej nastal primanjkljaj? Zavestno smo šli v višji standard od tistega, ki ga zagotavlja gospodarska rast.

Kdo bi bil v teh težkih časih najbolj primeren finančni minister? Mramor?

Na politična vprašanja ne bom odgovarjal. Gotovo ne bo pomembno samo to, kdo bo finančni minister, ampak tudi kdo bodo ostali člani vlade. Med seboj morajo biti tako usklajeni, da se bo točno vedelo, čigava po–oblastila so na posameznem področju relevantna. Programski proračun naj bi vlado prisilil v kolektivno delovanje. Dirigent mora imeti pooblastila in avtoriteto, odnosi med ministri pa takšni, da bo jasno, za kaj kdo v določenem trenutku odgovarja.

Tudi če vlada sprejme nujne ukrepe, nam v histeriji trgov lahko pade boniteta.

Ne ukvarjajmo se s stvarmi, na katere ne moremo neposredno vplivati, ampak raje ohranimo potrebno energijo za tisto, kar moramo narediti. Evropa mora rešiti vprašanje špekulacij na lastno valuto, to pa ne bo mogoče brez aktivne udeležbe Evropske centralne banke in drugih centralnih bank po svetu. Požar lahko pogasite tako, da ogenj takoj polijete z vodo, šele nato pa se ukvarjate z vzroki, ki so ga zanetili. Guverner ameriške centralne banke Ben Bernanke je rekel, da če kadilec zaspi s prižgano cigareto v roki in zažge lastno hišo, gasilci verjetno ne bodo najprej razpravljali o tem, ali se je obnašal skladno s pravili, ampak bodo pogasili hišo, da se ogenj ne bi razširil na okolico. Šele potem bo prišel na vrsto postopek, kako tega človeka sankcionirati. Če bi tako ravnali v primeru ’tajkunov’, naš bančni sektor najbrž ne bi bil v takšnih težavah, kot je.

Nemška kanclerka nasprotuje reševanju krize s tiskanjem denarja ali z izdajo evroobveznic. Zavzema se za še ostrejše varčevalne ukrepe in uvedbo avtomatičnih sankcij za države s presežnim primanjkljajem. Ali to res zadošča?

Gre za igro v pozitivnem smislu. To, kar Nemci upravičeno zahtevajo, so stroga pravila fiskalne stabilnosti in vzdržnosti, ki jih je mogoče vnaprej sankcionirati. Šele nato se jim zdi smiselno angažirati denarne institucije, da prevzamejo večji del odgovornosti za reševanje evroobmočja. Optimalno bi sicer bilo, če bi lahko oba pogoja izpolnili simultano, vendar to zahteva višjo stopnjo medsebojnega zaupanja.

Ampak strožje fiskalne discipline ni mogoče uvesti prav hitro.

Po mojem bo strožja disciplina uvedena že čez nekaj mesecev. Zelo jasno je bilo rečeno, da se bo lizbonska pogodba skušala spremeniti v okviru vseh članic EU, če pa se bodo države, ki nimajo evra, iz kakršnihkoli razlogov temu uprle, bodo članice evroobmočja spremembo izpeljale same. Ampak, da ne bo spet narobe razumljeno: jasno je, da ne morajo vsi hkrati varčevati in imeti visoko rastoče gospodarstvo. Odnos med državami z začasnimi primanjkljaji in državami z začasnimi presežki se mora v območju enotne valute izravnati. Ekonomija je vezna posoda. Če ima ena ekonomija primanjkljaj, mora imeti druga presežek. Tudi Nemčija bo morala doma trošiti več, kajti če bo imela ogromne presežke, bodo druge države z evrom prisiljene imeti primanjkljaje, pa ne zaradi lastne nesposobnosti, pač pa zaradi pritiska preveč konkurenčnega nemškega gospodarstva.

Je realno pričakovati, da bodo hedonistične države prevzele fiskalne navade asketskih članic?

Počasi se premikamo od monetarne k politični uniji, vmes pa se bo zgodila še fiskalna. Že usklajevanje ekonomskih politik je velik korak v pravo smer, da ne bo prihajalo do kršitve dogovorjenih pravil, kot se je dogajalo v preteklosti tudi s strani Francije in Nemčije, pa ni bilo posledic.

Kako daleč v odrekanju fiskalni suverenosti naj gremo? Bo sodišče EU po novem lahko zavrnilo proračun, ki bi ga sprejela neka država?

Spremembe, o katerih se zdaj dogovarjajo, bodo državam še vedno zagotavljale suverenost. Pa vendarle je treba upoštevati, da smo vsi na palubi istega titanika, za katerega upamo, da se ne bo zaletel. Prostor na tej palubi je treba porazdeliti na tak način, da lahko območje evra ostane skupaj. Učinkovitost in solidarnost sta tesno povezana. Kar ne pomeni, da je treba državi pomagati zato, ker je v slabšem položaju zaradi lastnih napak, pač pa ker je lahko v slabšem položaju zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati. Merklova in Sarkozy se nista dogovorila o tem, da bi imelo sodišče EU pravico do tožbe, temveč da lahko preverja, ali to, kar je zapisano v zakonu ali ustavi, članice spoštujejo. To je razumna rešitev.

Pahorjeva vlada je zgornjo mejo zadolževanja države želela določiti, a ta predlog ni prišel niti skozi kolegij predsednika DZ.

Drži. Če bi bil zakon o javnih financah sprejet, mi lahko verjamete, da bi bil tudi psihološki učinek pozitiven. Zgolj volilni rezultat ne spremeni nič, ker nihče več ne verjame samo v rezultat volitev, ampak pričakuje rezultat učinkovite politike.

To dokazuje primer Španije, ki ji je po volitvah padla boniteta.

Točno. V Španiji je nova vlada zmagala z veliko večino, pa se ni zgodilo nič pozitivnega. Trgi pričakujejo aktivnost, ki državi in njeni ekonomiji zagotavlja večjo robustnost in stabilnost. Slovenija bo predmet opazovanja trgov najmanj zato, ker mora svoje dolgove še vedno obračati in jih postopoma odplačati. Praviloma se ne zadolžujemo doma, ker za te namene doma ne ustvarjamo dovolj varčevanja. Zato so zunanji trgi za nas pomembni vsaj toliko kot za druge države. Reči, da nas ne zanimajo, je morda politično zanimivo, ekonomsko pa je neodgovorno.

Evropska centralna banka se za zdaj upira pozivom, naj prevzame vlogo posojilodajalca v skrajni sili. Bi to stališče spremenila, če bi prišlo do fiskalne unije?

Po mojem bi lahko bila ECB aktivnejša, ne da bi s tem kršila evropski pravni red. In sicer z oblikovanjem Evropskega stabilnostnega mehanizma. Statut ESM že zdaj omogoča, da ta lahko izda lastne vrednostne papirje. Če za njimi stojijo vse države evroobmočja, imajo lahko ti papirji kakovosten rating. S temi papirji lahko od poslovnih bank na evropskem trgu odkupuje državne vrednostne papirje, ki so jih te banke kupile od lastne ali drugih vlad na primarnem trgu, banke pa te vrednostne papirje dobijo kot svojo terjatev. Te papirje lahko kupuje z različnimi diskonti, s čimer jasno pokaže, kako vidi ekonomsko moč in stabilnost posamezne države, in s tem odigra tudi vlogo evropske rating agencije. ECB že zdaj na sekundarnem trgu neposredno odkupuje državne obveznice. Jaz samo predlagam, da to počne prek ESM, ki bi se moral spremeniti v Evropski denarni sklad. To bi bila v bistvu javna institucija za prestrukturiranje dolga, ki bi lahko nastopala na trgu. Razpravo v EU je treba omejiti na nekaj preprostih ukrepov, ker nam trgi sicer ne bodo zaupali. ECB ima na voljo dovolj instrumentov za sterilizacijo ponudbe primarnega denarja, od obvezne rezerve do kratkoročnih vrednostnih papirjev. Ni neposredne bojazni, da bi se skozi tako aktivnost zgodila nenadzorovana emisija denarja, ki bi povzročila višjo inflacijo.

Torej je strah ECB pred inflacijo pretiran?

Po mojem da.

Kako preprečiti, da ne bi zrasel pribitek na obveznice stalnega evropskega stabilnostnega mehanizma, če pa narašča pribitek na obveznice začasnega?

To, kar se dogaja zdaj, je posledica dejstva, da psu počasi režemo rep, namesto da bi ga odrezali z enim zamahom. Počasno rezanje je bolj boleče, predvsem pa ni učinkovito.

Vprašanje dolgov so imeli na dnevnem redu že v biblijskih časih. Že takrat se je dolžnikom na vsakih sedem let odpisal dolg.

Z uvedbo strožje fiskalne discipline še ne bo rešeno vprašanje dolgov.

Vprašanje dolgov so imeli na dnevnem redu že v biblijskih časih. Že takrat se je dolžnikom na vsakih sedem let odpisal dolg. Glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada je že pred časom dejal, da svet konsolidacije teh dolgov brez nekoliko višje inflacije verjetno ne bo preživel. Samo nekaj metod je, kako se znebite dolga. Ali tako, da upnika ’ubijete’, ali da dolgove razvrednoti inflacija, seveda z vsemi stranskimi učinki, ki jih potegne za seboj, ali da je gospodarska rast tako ekstremno visoka, da se dolgovi razvrednotijo na realen način. Glede na to, da nimamo visoke gospodarske rasti in da nimamo vojne, nam preostaneta le še inflacija in trpljenje. Trpljenje v tem smislu, da bodo morali breme nositi vsi sloji prebivalstva, pri čemer bodo bogati nosili razmeroma večje breme od revnih, tisti, ki so sedanje težave povzročili, torej banke, pa še nekoliko večje. Pri čemer moram reči, da se pri nas o bankah govori kar počez, pozablja pa se, da hranijo več milijard prihrankov prebivalstva. Je pa jasno, da bodo banke morale biti bolj obdavčene in da bodo prisiljene zmanjšati obseg finančnega inženiringa.

Ali ni čudno, da je usoda evra odvisna od ene osebe, Merklove?

V ozadju je veliko ljudi, ki intenzivno premišljujejo in svetujejo Merklovi. Je pa res, da to ni običajen ciklični problem, ampak krepko strukturen problem, s katerim se politiki, pa tudi večina ekonomistov sedanje generacije srečuje prvič in pri katerem se sproti učimo pravil. Previdnost Nemcev je tudi zgodovinsko pogojena. Njihov strah ni povsem neutemeljen. Bo pa krizo še poglobil, če bo prevelik. Merklova želi imeti zagotovila, ki ji bodo pred domačim volilnim telesom omogočila sprožitev sprememb, saj v celoti ne verjame zavezam tistega dela Evrope, ki je zašel v težave.

Kaj, če dogovora ne bo in bo območje evra razpadlo - bi z vrnitvijo k nacionalni valuti res živeli slabše?

Prostovoljen izstop iz evroobmočja bi bil morda smiseln pred letom ali dvema, pa še to pod pogojem, da bi takšni državi priskočile na pomoč vse evropske ustanove. Danes nekoga metati iz območja evra pa bi bilo kontraproduktivno. To, da bi po izstopu iz območja evra živeli boljše, je iluzija.

Se s povečevanjem kapitalske ustreznosti bank preveč hiti?

Nedvomno. Hitenje s povečevanjem kapitalske ustreznosti na uniformen način znotraj EU je kontraproduktivno, saj komercialne banke sili v odprodajo lastnih aktivnosti, ne pa v povečevanje kapitala. Po mojem je treba višjo kapitalsko ustreznost bank doseči postopoma in ne nujno za vse banke na enak način.

Kdo bi moral dokapitalizirati NLB? Naj se čaka na zasebni kapital ali naj jo takoj dokapitalizira država? Nemci npr. razmišljajo o nacionalizaciji svoje največje banke Commerzbank, če ji na trgu ne bo uspelo zbrati dovolj kapitala.

Po mojem je prava rešitev, da država v NLB ohrani 25-odstotni delež plus eno delnico. Nobene potrebe ni, da bi država v NLB neskončno vlagala.

Ampak če kapitala ne bo mogoče dobiti na trgu ...

O tem ne bi špekuliral. Ni razloga, da na začetku prihodnjega leta ne bi bilo mogoče izpeljati dokapitalizacije z denarjem mednarodnih investitorjev. Če bomo iskali zgolj rešitev v smeri državne intervencije, ne bomo zdržali fiskalnih omejitev.

Vi trdite, da smo v kreditnem krču, guverner Banke Slovenije pa pravi, da gre za zmanjševanje obsega kreditiranja. Ali ni to isto?

Če obseg kreditov nominalno pada, to ne more biti drugega kot krč. Ekonomije ne funkcionirajo brez rasti kreditov, in dokler bo situacija v Sloveniji takšna, ne gre pričakovati novih delovnih mest in gospodarske rasti. Treba je pogledati, ali je naš bančni nadzor primerljiv z nadzorom v drugih evropskih državah. Jasno, da je treba spoštovati osnovne principe varnosti, ni pa smiselno, da bi banke z regulativo obremenjevali bolj, kot je to nujno potrebno. Moj občutek, ki pa ga ne morem dokazati, je, da smo v Sloveniji glede zahteve po kapitalski ustreznosti nekoliko strožji od drugih držav evroobmočja.