Hazarderji

Janko Lorenci

16. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Kolumna

Koalicijska pogajanja potekajo burno in težavno. To je deloma v naravi stvari. Gre za visoke zastavke; kdo bo na oblasti in koliko besede bo imel. Srečujejo se ideološko, interesno, politično zelo različne skupine. Pogajajo se zelo različni ljudje – novinci, izkušeni politiki, avtokrati, diplomati, petelini itd. Vse skupaj poteka pred očmi javnosti in v časovni stiski.

Začetek pogajanj je bil neznosno hrupen. Mediji strankam tiščijo mikrofone pred usta ali vanje, stranke pa se obnašajo, kot da jih volitve še čakajo in morajo nujno pokazati, kaj vse jih loči od tekmecev. Vse to presega normalno pogajalsko taktiko, ko v začetku zahtevaš veliko, da bi kasneje dosegel vsaj nekaj.

Kandidati za novo oblast se obnašajo različno. Pahor ni prebolel padca s prestola in v koalicijo ga morajo siliti njegovi poslanci. SLS je podlegla občutku samodejne pripadnosti desnemu bloku, čeprav je vse do volitev hotela zlesti iz sence SDS. Erjavec nastopa umirjeno, a to ne pomeni, da ne bo problem kasneje. Virant, mož s pahorjanskim egom, se vede, kot da je sredi predvolilnega nastopanja ali kot da bi na volitvah zmagal on.

Janković, os pogajanj, ni človek prefinjene diplomacije. Toda ta čas se mora, čeprav trikrat močnejši od vsakega morebitnega partnerja, uriti v potrpljenju in skromnosti. Na srečo se je glede pogajanj zavil v molk; če bi ravnal kot drugi, bi lahko pogovore že pokopali. Trda spoznanja o lastni šibkosti, če si odvisen od drugih, pa ga še čakajo. Paradoksno bi sogovornike najhitreje zmehčal tako, da bi se začel, bog ne daj, z Janšo resno pogovarjati o veliki koaliciji.

Maksimalistično in ultimativno nastopanje, ki ga imamo čast opazovati, je škodljivo. Rojeva zamere, otežuje nastanek koalicije in morebitno kasnejše sodelovanje. Hkrati načenja zaupanje, ki naj bi ga imela nova oblast. Bolj ko bodo pogajanja divja, komična, žaljiva, izsiljevalska …, manj zaupanja bo imela prihodnja vlada. Prejšnjo je pokopalo prav pomanjkanje zaupanja.

Res po malem še vlada predvolil­no ozračje, res pritiskajo čas, okoliščine, mediji itd., toda dokler pogajanja trajajo, bi bil molk o njih edina odgovorna drža pogajalcev. Pogovore bi morali zakleniti za debele zidove.

Problem so tudi vsebinske, programske razlike med koalicijskimi kandidati. Najteže združljivi sta »filozofiji« Jankovićeve in Virantove stranke. Vendar sta moža morda manj narazen, kot se zdi na prvi pogled; Virant je po malem zvočnik svojih štrlečih neotov à la Šušteršić in Pezdir in po potrebi jih utegne zanemariti, Janković pa je manj »socialdemokratski« od svojih gesel. Nasploh je nevarnost Jankovićeve (še bolj pa kake druge) koalicije v tem, da bi pritiske krize in EU izrabila za ostro izrinjanje socialne države.

Pri drugih koalicijskih kandidatih se vsebinske razlike ne zdijo hude. Kar se tiče SD, jemlje Janković za svoje vse njene spodletele reforme. Erjavec za zdaj ne postavlja pogojev. Z nekaj popuščanja bi se dalo pogoditi tudi o stvareh, ki jih kot oviro za vstop v koalicijo našteva SLS. O prevari volivcev je smešno govoriti; vnaprej so vedeli, da bo oblast koalicijska in mešana. Vedo tudi, kakšen je položaj.

Problem vsebinskih razlik lajša ali deloma odpravlja še več elementov. Novi vladi bo nekaj nalog trdo položila na mizo EU in o njih se interno sploh ne splača prepirati – razen če bomo začeli resno razmišljati o oživljenem tolarju ali če bo Unija tonila še naprej. Mogoče je pozabiti tudi na ideološke razlike brez večjih praktičnih posledic. Vsi koalicijski kandidati se že zdaj strinjajo o nekaterih pomembnih reformah. Kar bo postalo aktualno proti koncu tega mandata ali šele v naslednjem, se lahko odloži. Pri tem pa je seveda razumno pričakovati, da bo ton koalicijski pogodbi dal najmočnejši partner, Janković.

Skratka, z nekaj pameti, potrpežljivosti in nenapihnjenosti je mogoče najti dovolj skupnih točk.

Janković ima kljub vreščavemu, nepopustljivemu začetku pogajanj kar lepe možnosti, da mu bo na koncu uspelo. Toda jamstva za to ni. Spodleteli prvi poskus bi ustvaril novo praznino, novo negotovost v izjemno kriznih in nepredvidljivih časih. Iz tega izvira velika odgovornost vseh potencialnih pogajalcev, tudi Jankovića. Če koalicija ne bo sestavljena, bomo lahko govorili o hazardiranju z državo.

Alternative za Jankovićevo vlado so slabe – velika koalicija, nove volitve, tehnična vlada in vlada Janeza Janše. Dobra plat teh slabih možnosti je, da manjše stranke silijo h kooperativnosti in kompromisom. Naj ponovimo: če bi nastala velika koalicija, bi odpadle kot zrele hruške, če bi imeli nove volitve, bi morda zletele iz parlamenta. Ali pa bi morale sodelovati s SDS, tem planetom ekstremistov, makiavelistov in zarotnikov. Tudi po aferi »novi državljani« se znova postavlja staro vprašanje: zakaj normalni politiki nočejo videti in priznati, da se politično življenje v državi ne bo uredilo, dokler bo SDS močna in bo strašila naokoli? To ni demokratična stranka.

Koalicijska pogajanja so se začela slabo, vendar niso dokončno uničila še ničesar. Naprej jih bodo gnali tudi želja po deležu oblasti, strah pred izginotjem v opoziciji in – upajmo – nekaj občutka odgovornosti. V skrajno resnem položaju smo. Če je Grčija za Evropo preskus solidarnosti, Madžarska pa demokracije, lahko Slovenija postane oboje, če bo politika z njo še naprej ravnala kot svinja z mehom.